Piše: Jože Biščak
Pred dobrimi osemdesetimi leti je Ludwig von Mises, eden najvidnejših predstavnikov klasičnega liberalizma, v knjigi »Vsemogočna vlada« zapisal: »Čaščenje države je čaščenje sile. Ni bolj nevarne grožnje za civilizacijo kot vlada nesposobnih, pokvarjenih ali nizkotnih ljudi. Najhujša zla, ki jih je človeštvo kdaj moralo pretrpeti, so povzročila slabe vlade. Država je lahko in je v zgodovini pogosto bila glavni vir nesreče in nesreč.«
Mises seveda ni mogel vedeti, da se bo tisto, pred čemer je svaril, kasneje sprevrglo v najbolj brutalno obliko. Če se ozrete naokoli in dobro premislite, kar ste prebrali v prvih šestih lekcijah, boste z grozo spoznali, da danes ni ne demokratičnih ne svobodnih držav. So samo bolj ali manj mile oblike totalitarnih družb, s katerimi s pomočjo armade javnih uslužbencev upravljajo politične elite.
Država ne ustvarja, država jemlje
Običajne ljudi, ki bi radi delali in preživeli, ne da bi jim kdo ves čas stal za hrbtom in ukazoval, kaj lahko počno in česa ne smejo, so (s silo) prepričali, da je država (in z njo politika) nekaj nadnaravnega in nadčloveškega. Če je bilo človeku še ne tako davno v zgodovini za posvetne oblasti malo mar in se je bal predvsem Boga, saj mu ni bilo vseeno, kakšna bo njegova poslednja sodba, se je to spremenilo najkasneje s francosko (socialistično) revolucijo, ki je povzdignila ateizem in ljudi prepričala, da so zakonodajalci bogovi, država je njihovo nebeško kraljestvo. Do takrat je bilo izhodišče, da je vsak človek v osnovi dober, potem se je spremenilo: država, ki jo je predstavljala politika, meni, da je vsak človek potencialni kriminalec. Tudi zato obsežna zakonodaja, ki ljudi sili, da se vedejo tako, kot želijo vlade, in da ne počnejo stvari, ki bi jih radi delali. »Kdor reče: Ta zakon bi se moral bolje izvrševati, misli: Policija bi morala ljudi prisiliti, da ubogajo ta zakon,« je zapisal Mises.
Ena od značilnosti države je davčna zakonodaja. Vlade si domišljajo, da so lahko s prerazporejanjem denarja, ki ga s prisilo odvzamejo (neto) davkoplačevalcem, učinkovitejše kot posameznik. To spet izhaja iz prepričanja politikov in javnih uradnikov, da so bogovi, ki lahko pravično in pošteno trošijo denar, ki ni njihov. Država namreč ničesar ne ustvarja, ves denar, ki ga ima, vzame nekomu drugemu. Če ga zmanjka, poveča davčno obremenitev. In vsaj v Sloveniji je tako, da o davkih ne more biti referenduma, čeprav je to najbolj čista oblika demokracije, saj je neposredna.
Veliko troši, malo vrača
Z davki se seveda financira javni sektor (javna in državna uprava). Velikost tega sektorja pomeni, kako velika in potratna je država. V Sloveniji, kjer je državni proračun za čas naravnan na dobrih 17 milijard evrov (četrtina BDP), samo za plače javnih uslužbencev potrošimo okoli 40 odstotkov proračuna.
Toda koliko je sploh zaposlenih? V javnosti pogosto kroži informacija, da je v javnem sektorju zaposlenih okoli 190.000 oseb (dobrih 20 odstotkov delovno aktivnih), medtem ko je Statistični urad RS za leto 2024 navedel, da je bilo v javnem sektorju zaposlenih dobrih 250.000 oseb (to je 26,5 odstotka delovno aktivnih). Do razlike pride, ker politika za javni sektor šteje samo upravo, medtem ko urad za statistiko pod javni sektor šteje tudi javne družbe. Čeprav politika in statistika različno definirata javni sektor, mirno lahko rečemo, da ima Slovenija preobsežnega in zelo potratnega ter da je država daleč od tega, da bi bila »vitka«. Po indeksu QGI (indeks, ki meri kakovost upravljanja države) spadamo med države, ki veliko trošijo, a malo vračajo državljanom.
Suženj in gospodar
Glede na razmerje med javnim (državnim) in zasebnim sektorjem prihaja do celega kupa absurdov. Eden od teh je, da se je utrdilo prepričanje, da zasebni sektor brez javnega ne bi preživel. To tezo je do skrajnosti privedel nekdanji minister za javno upravo Boris Koprivnikar, ki je izjavil, da je »javni sektor gonilo razvoja«. Nekaj podobnega smo lahko slišali letos, ko je premier Robert Golob rekel, da ne bodo dopustili, da bi podjetniki (zasebniki) narekovali razvoj Slovenije.
Tovrstna razmišljanja niso od včeraj. Že Friedrich von Hayek je v knjigi »Pot v suženjstvo« zapisal, da ko stojiš pred državnim uradnikom, takoj veš, kdo je gospodar in kdo suženj. Domišljanje, da so zasebniki (neto davkoplačevalci) na svetu samo zaradi javnih uslužbencev (ne pa obratno), je pripeljalo do popolne zmešnjave pojmov in nekaterih temeljnih načel. Samo poglejte uradne ure upravnih enot: od 8. do 15. ure. Kaj pa če ti kot zasebnik, ki cele dneve delaš, da preživiš družino, takrat nimaš časa? Ja, vzeti moraš dopust, če želiš kaj urediti, čeprav si ti tisti, ki daješ plačo javnemu uradniku. Ali potrebujete potrdilo o nekaznovanosti? Morate priti v času uradnih ur, drugače ostanete z dolgim nosom. Vsakemu izmed vas se je zagotovo to že zgodilo. A če bi upoštevali načelo, da javni uslužbenci služijo ljudem, bi morali svoje uradne ure prilagoditi zasebnemu sektorju in imeti svoje urade odprte od ponedeljka do sobote med 8. in 22. uro. Gremo naprej.
Rop pri belem dnevu
Mogoče se bo naslednji primer komu zdel čuden, ampak dobro premislite, preden kaj rečete. Ste se kdaj vprašali, zakaj je treba plačati sodno takso (domnevni strošek sodnega postopka)? Ali vam ni država že z davki pobrala denar in ga namenila za sodstvo? Zakaj morate to še enkrat plačati, ko pa prek davkov niste samo plačali, ampak ste vnaprej plačali. Nasploh so dvojna plačila nekakšna stalna praksa. Politika je prek Javne agencije za knjige namenila denar za izdajo neke knjige. In vi jo kupite. To knjigo ste plačali dvakrat. Prvič prek davkov, drugič v trgovini.
Ena od sprevrženih zahtev države od ljudi je tako imenovani obvezni izvod. Če napišete knjigo, morate vi (če jo izdate v samozaložbi) ali založba Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) obvezno poslati štiri izvode. Obvezno! Država vas ne prosi, ali bi mogoče za ohranitev kulturne dediščine narodni knjižnici podarili en izvod. Država od vas to zahteva. In ne enega, ampak štiri! Nimate prav nikakršnih možnosti, da bi se temu izognili. Temu in podobnim potezam bi se drugače reklo predrzen rop pri belem dnevu in vsem na očeh. Toda država ga je s predpisi legalizirala, ljudje so se na to toliko navadili, da se nihče več ne razburja. A bi se vsakdo moral. Ker se bo jutri neki politik spomnil, da imajo ljudje v bankah in nogavicah preveč privarčevanega denarja, da ga država bolj potrebuje kot oni. In nekega jutra bodo k vam vdrli specialci in vam pobrali denar iz nogavic, zvečer pa na vašem računu ne bo več prihrankov. Znanstvena fantastika? Ja, marsikaj se je zdelo nemogoče, pa so pohlepni levičarji naredili za mogoče.
Plačate prisilno in vnaprej, storitve pa ni
Pogosto slišimo, da država omogoča brezplačno zdravstvo in šolstvo. To je čista laž. Država nima svojega denarja, ima samo denar neto davkoplačevalcev. Prav nič ni brezplačno, vse ste že plačali z različnimi dajatvami (davki, prispevki). In to, ponovimo še enkrat, pod prisilo. Poglejte zdravstvo. Vlada poln kaos, čakalni čas za določene specialiste ali posege je dolg tudi več let. Čeprav bi moral biti, ni nikakršnega splošnega protesta, ki bi zamajal politiko. Spet pomislite. Vrsto let vnaprej plačujete obvezno zdravstveno zavarovanje, ko potrebujete storitev, prej umrete, preden pridete na vrsto. Ko država predpiše obvezno zavarovanje in denar pobira vnaprej, to pomeni, da ko potrebujete zdravnika ali specialista, brezpogojno in takoj pridete do te storitve. Toda Slovenci smo čudna bitja: mirno prenašamo, samo skomignemo z rameni, češ da tako pač je. Ne, ni.
Tudi javni uslužbenci se pogosto tako »opravičujejo«. Najbrž ste se že kdaj srečali s kom iz oči v oči, nekdo ni opravil svojega dela, za katerega je plačan, ko vam tisti, zadnji v vrsti, do katerega morate, pravi. »Saj veste, kako je?« Večina odgovori: »Ja, vem, vas razumem.« Toda poskusite kdaj odvrniti: »Ne, ne vem, kako je. Razsvetlite me.« Videli boste najprej začuden, nato jezen obraz, mahoma boste v njegovih očeh nerazumevajoči, predrzni in nasilni. Ker pravega odgovora ne bo imel, ker morate biti vi kot zasebnik do njega razumevajoči, obratno (z redkimi izjemami) pač ne velja.
Sedem ministrstev bi bilo dovolj
Že daleč nazaj v zgodovini so si v skupini z istimi motivi, cilji in vrednotami delili delo. Eni so se ukvarjali s pridelovanjem hrane, drugi so skrbeli za obrambo. Z nastankom (nacionalnih) držav se je to institucionaliziralo. Prva skupina se je dogovorila z drugo, da ji bo v zameno za varnost dajala del svojih prihodkov (davki). Sčasoma so se oblikovale tri temeljne naloge države: skrb za varnost meja (vojska), za javni red in mir (policija) in za razreševanje sporov (sodstvo).
Obseg države je treba skrčiti, predvsem mora biti politika tista, ki bo dala zgled. Proračun ne bi smel preseči 12 odstotkov BDP, javna poraba bi morala biti manjša od 20 odstotkov BDP, število zaposlenih v javnem sektorju ne bi smelo biti večje od 10 odstotkov vseh aktivno zaposlenih, skrčiti bi morali število ministrstev, ki jih je pod Golobovo vlado kar 19. Po zgledu Švice bi bilo dovolj 7 ministrstev: ministrstvo za obrambo, notranje ministrstvo, ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za finance, ministrstvo za izobraževanje in ministrstvo za zdravje. Vsa druga ministrstva bi morali ukiniti, majhen del uradnikov z drugih področij prerazporediti po novih ministrstvih, druge pa odpustiti, da si delo poiščejo v zasebnem sektorju. Prav tako bi se morali znebiti lastništva povsod, kjer država nima kaj iskati: na primer v medijih (RTV Slovenija in Slovenska tiskovna agencija), proizvodnji in storitvah (na primer Telekom, proizvodnja elektrike, Pošta Slovenije, igralništvo).
