Piše: dr. Dimitrij Rupel
Odlomek iz moje knjige Vlom, ki izide jeseni 2025.
Določeni datumi se ponavljajo:
- julija 1988 je Republiški odbor Ozne za Slovenijo s podpisom Marjana Lenarčiča (Sedež Ozne za Slovenijo: RSNZ SRS, Beethovnova 3 /pisarna VOS/) napisal predsedniku ZKS Milanu Kučanu zanimivo pismo v zvezi z Dachauskimi procesi in s stališči zgodovinske komisije CK ZKS oz. Ivana Križnarja, češ da so ta stališča »za nekdanje sodelavce Ozne in UDV« zelo pomembna. (Križnar naj bi v Borbi navajal Borisa Kraigherja, Nika Šiliha, Žana Moreta in Naceta Majcna kot akterje teh procesov, ki naj bi na ta način skušali zlorabiti oblast.)[1]
- julija 1990 je bila v Kočevskem rogu tako imenovana »spravna slovesnost«, na kateri sta se ob literarni spremljavi Borisa Cavazze, Nika Grafenauerja, Draga Jančarja, Toneta Kuntnerja, Jožeta Snoja, Rudija Šeliga, Dareta Valiča in Daneta Zajca spravila zastopnik Cerkve Alojzij Šuštar in pravkar izvoljeni predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan.
- julija 1997 so na vrhunskem sestanku Organizacije pogodbe severnoatlantskega zavezništva (Nato) povabili v članstvo Češko, Madžarsko in Poljsko, zavrnili pa prošnji Slovenije in Romunije. Napovedano, pričakovano, vendar neuresničeno vabilo je preprečilo, da bi se spravni ciklus sklenil pred letom 2025. Tudi t. i. drugo soglasje (referendum o članstvu v EU in Natu leta 2003) ob vseh mogočih ovirah in nasprotovanjih, ki jih je bil deležen celo Drnovšek, ni sklenilo ciklusa spravnih prizadevanj. Trajalo je do 8. julija 2025. S tem se odpira vprašanje zaostajanja.
- Jeseni 2021 je Slovenska akademija znanosti in umetnosti objavila stališče v zvezi z narodno spravo:
Moramo pa imeti soglasje o temeljnih vrednotah, na katerih temeljimo kot narodna skupnost Slovencev. V etičnem smislu zato o dogajanju med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ne bi smelo biti sporno, da je bil upor proti okupatorjem upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena.
Ko torej obsojamo revolucionarno nasilje, ne obsojamo obenem tudi narodnoosvobodilnega upora, ki je navdihujoče dejanje in eden od temeljev naše državnosti. In ko obsojamo kolaboracijo z okupatorjem, prav tako ne obsojamo odpora proti revolucionarnemu nasilju. Ob tem priznavamo načelo osebne odgovornosti vsakega posameznika in pravico vsakega izmed nas do kritične presoje namenov in dejanj na osebni in kolektivni ravni.
Največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji je bil bratomorni spopad med Slovenci samimi z mnogimi žrtvami na partizanski in nasprotni strani. Soodgovornost in krivdo zanj nosita obe strani. Na obeh straneh so bili storjeni tudi številni zločini. Med njimi po svoji strahovitosti izstopa poboj tisočev domobrancev in civilistov, ki ga je komunistična oblast zakrivila takoj po koncu vojne …
*
Spravna slovesnost 8. julija 1990 je bila nenavadna in morda za slovensko politiko značilna slovesnost. Kot pravi Tine Hribar[2], so spravno slovesnost »etično … na podlagi pravrednot svetovnega etosa že vnaprej utemeljili filozofi«, manjkalo pa je predstavništvo parlamentarne večine, prve demokratične vlade in vladajoče koalicije Demos, ki jo je predstavljal Jože Pučnik. Med govorniki ni bilo niti Pučnika niti Bučarja, midva s Peterletom, ki sva bila podpredsednika Demosa, pa sva bila v Ameriki.
Kučana so ljudje poznali kot predstavnika bivšega režima, ki je bil kriv za poboje, po drugi strani je zastopal tožnike in žrtve, ki naj bi se jim opravičeval v imenu nove države, ki ni bila njegova intimna opcija. Žrtve pa so bile mrtve ali so molčale.
Natančno petintrideset let po dogodku sredi kočevskih gozdov, 8. julija 2025, je bila v Evropskem parlamentu sprejeta Resolucija o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Lahko bi rekli, da se je s to resolucijo sklenil ciklus slovenskih spravnih prizadevanj. Sklepni del, ki bi ga Milan Kučan nemara imenoval »tretje soglasje«, se je moral zgoditi pod streho Evropskega parlamenta in po pobudi Evropske ljudske stranke oz. aktualne opozicije, ki jo predstavlja Romana Tomc.
*
Beseda opazka mi je všeč, ker je povezana z opazovanjem. Dogodke lahko opazujemo od daleč ali od blizu, lahko smo obenem opazovalci in udeleženci. Na »mednarodnem festivalu zgodovine«, ki so ga konec maja pripravili v Gorici in ki je bil pravzaprav pogovor o koncu Jugoslavije, sem nastopil v vlogi udeleženega opazovalca, ki jo sociologi (pod vplivom ameriških kolegov) imenujejo »participant observer«.
Udeleženi opazovalci so boljši od običajnih opazovalcev, ki vedno lahko rečejo, da s tem, kar opazujejo, nimajo nič. Seveda opazovalci lahko prevzamejo odgovornost za tisto, kar so opazili. Nemški kancler Willy Brandt je decembra 1970 med obiskom Poljske, ko so podpisali Varšavsko pogodbo, pokleknil pred spomenikom junakom varšavskega geta. To spontano dejanje kesanja in sprave, znano kot »varšavsko klečanje«, je postalo močan simbol nemškega priznanja nacistične preteklosti in zaveze o izboljšanju odnosov z Vzhodno Evropo.
Francoski predsednik François Mitterrand in zahodnonemški kancler Helmut Kohl sta 22. septembra 1984 pred katafalkom ob kostnici v Douaumontu blizu Verduna nenapovedano sklenila dlani med francosko-nemško ceremonijo v počastitev mrtvih (v prvi in v drugi svetovni vojni). Sklenitev rok med poslušanjem francoske himne, potem ko so ravno odigrali nemško, je postala simbol francosko-nemške sprave in odnosov med državama.
Ob deseti obletnici slovenske neodvisnosti (junija 2001) se je z govorniškega odra na Trgu republike za nemške zločine nad Slovenci med drugo svetovno vojno opravičil nemški kancler Gerhard Schröder. Nekaj podobnega sta julija 2020 v Bazovici – s tem, da sta se držala za roke – za slovensko-italijansko spravo naredila slovenski predsednik Borut Pahor in italijanski predsednik Sergio Mattarella. Milan Kučan se (vsaj na tak način) v imenu svoje stranke (odgovorne za povojne zločine na Slovenskem) ni opravičil.
Ob tem se postavlja vprašanje trdovratnega zavračanja (s strani aktualne Golobove vlade) in zapletov okrog Resolucije Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Resolucija je bila 8. julija 2025 končno sprejeta. V njej piše:
- … ker se zločini, storjeni med drugo svetovno vojno v Sloveniji in drugih republikah nekdanje Jugoslavije, ne smejo nikoli pozabiti;
- ker je bilo po drugi svetovni vojni več kot 100.000 prebivalcev Slovenije, ki so se upirali komunističnemu sistemu in njegovi ideološki represiji, žrtev različnih oblik nasilja; ker so bila ta dejanja hude kršitve temeljnih človekovih pravic, vključno s pravico do življenja, poštenega sojenja in dostojnega pokopa;
- ker je jugoslovanski komunistični režim v Sloveniji izvensodno usmrtil več deset tisoč civilistov in vojnih ujetnikov; ker jih je bilo več tisoč usmrčenih samo leta 1945, torej takoj po koncu vojne;
- ker je Komisija vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč odkrila več kot 750 lokacij prikritih grobišč ter tako razkrila sistematično prizadevanje za prikritje teh zločinov, medtem ko še niso bili ugotovljeni kraji usmrtitve in žrtve niso bile ustrezno pokopane;
- ker so se množična grobišča desetletja prikrivala in ker je bila javna razprava o teh zločinih v totalitarnem režimu strogo prepovedana, s čimer se je zakopala zgodovinska resnica in onemogočil proces sprave;
- ker je slovenska vlada leta 2023 odpravila državni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, kar je hud korak nazaj v prizadevanjih za zgodovinsko pravičnost, spravo in spoštovanje žrtev;
- ker se je treba spominjati evropske zgodovine in o njej objektivno razpravljati in ker si žrtve komunističnih pobojev v Sloveniji zaslužijo spomin in spoštovanje; ker spoštovanje zgodovinskega spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov prispeva k izgradnji pravične in demokratične družbe;
- ker je Državni zbor Republike Slovenije decembra 2024 sprejel zakon, ki prepoveduje uporabo simbolov nacizma, fašizma in njunih kolaborističnih organizacij iz druge svetovne vojne, ne pa tudi simbolov komunizma;
- ker so v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah imeli taborišča za prisilno delo; ker so bila ta taborišča v državi orodje, ki ga je totalitarni komunistični režim uporabljal za zatiranje vsakršne politične opozicije;
- meni, da bi moral biti spomin na zločine, ki so jih zagrešili totalitarni režimi, del kolektivnega spomina, ki oblikuje sodobno evropsko zgodovino; se zaveda zločinov, ki so jih zagrešili nacistični, fašistični in komunistični totalitarni režimi, in vloge, ki so jo ti zločini imeli pri oblikovanju zgodovinskega dojemanja v Evropi;
- poudarja pomen vključevanja zgodovinskih dejstev v izobraževalne programe in učbenike za zgodovino, da bodo mladi razumeli pomen demokracije in človekovih pravic;
- kot v svojih prejšnjih resolucijah o zgodovinskem spominu in človekovih pravicah ponovno obsoja vse oblike totalitarizma in avtoritarizma, vključno s komunizmom…
Zaplete je podrobno opisala poslanka Evropskega parlamenta Romana Tomc:
… Prepričljiv rezultat glasovanja na plenarnem zasedanju daje občutek, da je bila pot do potrditve enostavna. Toda ta občutek vara. Bilo je zelo težko in do konca negotovo. Veliko je bilo laži in podtikanj, večina njih je seveda prihajala iz Slovenije. Očitno je, da je bilo za ponosne naslednike komunizma uničenje resolucije res pomembno, saj razgalja vse njihove laži in pokvarjenost. Vsi slovenski evropski poslanci z levega pola so se aktivno vključili v obrambo komunističnih zločinov. Levica je poskusila tudi z lažmi razdeliti enotnost desnice v Evropskem parlamentu. Na njihove akcije je bilo treba paziti in se odzivati. Ni jim uspelo. Tudi dr. Robertu Golobu, ki naj bi po mojih informacijah poskušal vplivati na postopek, je spodletelo. Celotno predsedstvo EPP me je ves čas podpiralo.
Odločitev za peticijo je nastala na podlagi mojega dogovora s kolegico Dolors Montserrat, ki je takrat vodila odbor za peticije. Na moj klic se je odzval dr. Mitja Ferenc, ki je prevzel vlogo prvopodpisanega in kasneje tudi dvakrat nastopil na odboru za peticije. V tem času sem v Evropskem parlamentu organizirala tudi razstavo o jami pod Macesnovo gorico avtorja dr. Jožeta Dežmana, na katero sta prišla tako predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola kot predsednik EPP Manfred Weber. Vlada se na poziv odbora, naj pojasni, zakaj je ukinila dan spomina, ni odzvala skoraj eno leto, zato sem dosegla ponovno obravnavo. Na zasedanju sem predlagala sklep, da odbor pripravi resolucijo. Čeprav nisem članica odbora za peticije, sem kot edina slovenska poslanka vedno aktivno sodelovala na sejah.
Pripravo resolucije je v skladu s pravili prevzel predsednik odbora, poljski poslanec Bogdan Rzońca, s katerim sva dobro sodelovala. Prvi osnutek je bil izjemno kratek in splošen. V moji pisarni smo se odzvali s tremi stranmi predlogov dopolnitev. Tako je nastalo popolnoma drugačno in vsebinsko močno besedilo. V pogajanjih, ki sem jih ves čas pozorno spremljala, so leve stranke, socialisti, zeleni in liberalci, skušali s svojimi predlogi besedilo povsem uničiti. Ker jim to ni uspelo, so poskusili resolucijo uničiti postopkovno. Velik poraz zanje je bilo glasovanje na odboru, ki so ga gladko izgubili. Zdelo se je, da je bitka dobljena, vendar zapletov še ni bilo konec.
Do zadnje minute je potekal zakulisni boj, ali bo resolucija uvrščena na dnevi red plenarnega zasedanja ali ne. Prihajali so različni pritiski in dezinformacije, s katerimi so mi dopovedovali, da mi ne bo uspelo in da je bolje, da se umaknem. V minuti, ki mi je bila pred odločitvijo o dnevnem redu dana na voljo za razmislek, sem se odločila, da vztrajam in tvegam. Verjela sem, da se bo izšlo. In kako prav sem imela! Odzivi po sprejetju resolucije so bili različni. Lahko bi rekla, pričakovani. Od številnih pisem podpore in klicev, polnih hvaležnosti, do blatenja, groženj in zanikanja. Veliko ljudi je ob tem razkrilo svoj pravi obraz. Med drugim tudi predsednica države dr. Nataša Pirc Musar, ki se je odzvala z vsebinsko zgrešenim, še huje, s popolnoma brezčutnim in nekorektnim zapisom. Razne »Spomenke« in podobni apologeti levice pa tako ali tako nikoli ne razočarajo. Njihov buren odziv in skromno poročanje slovenskih medijev me utrjujeta v prepričanju, da je resolucija zadela bistvo …
*
(se nadaljuje)
[1] 8. julija 1988 bivši oznovci (Republiški odbor Ozne za Slovenijo) pišejo predsedniku Kučanu: »Prosimo za pojasnilo, ali je bil razgovor Ivana Križnarja v skladu s politiko CK ZKS in Republiško konferenco SZDL Slovenije glede Dachauskih procesov ali gre za dogovorjeno politiko zgodovinske komisije CK ZKS, ali za njegovo osebno mnenje. »Za nas nekdanje sodelavce Ozne in UDV je zelo pomemben sklep Predsedstva CK ZKS o ustanovitvi ustrez-
ne zgodovinopisne pravniške delovne skupine, ki bo v celoti strokovno obdelala politični ustroj in način delovanja vseh političnih subjektov tistega časa ter na objektiven način ovrednotila takratne dogodke. Podpiramo stališče slovenske konference ZKS iz letošnjega aprila in tvoje takrat zapisano stališče: ‘Zgodovinarjem kaže prepustiti, da ocenijo preteklost. To bo omogočalo uravnoteženo oceno vloge komunistične partije oziroma zveze komunistov v preteklosti. Ob napakah bodo našli svoje mesto tudi dosežki, ki so jih sprožali komunisti in ki nam jih svet priznava kot naše izvirne civilizacijske prispevke za svetovno zgodovino: NOB in socialistična revolucija, konflikt s Stalinom in uveljavljanje novih odnosov v mednarodnem komunističnem gibanju, samoupravljanju in neuvrščenosti kot nova demokracija v mednarodnih odnosih’.« Na sestanku 5. julija 1988 smo se seznanili z vsebino intervjuja, ki ga je novinar Borbe Veselin Simonović opravil s predsednikom zgodovinske Komisije CK ZKS Ivanom Križnarjem, objavljenim v Borbi 23. 6. 1988 in povzeto v Večeru 24. 6. 1988, v Nedeljskem in v nekaterih drugih sredstvih obveščanja. Člani Republiškega odbora Ozne za Slovenijo izražamo naše ogorčenje in nestrinjanje z objavljenim intervjujem o vsebini Dachauskih procesov. Seznanili smo se tudi z vsebino ugovora Ivana Križnarja na vsebino priobčenega intervjuja glavnemu in odgovornemu uredniku Borbe z dne 25. 6. 1988. Kljub vsemu nas moti način obravnavanja te vsebine, zlasti poenostavljeno navajanje štirih oseb (Križnar v Borbi navaja Borisa Kraigherja, Nika Šiliha, Žana Moreta in Naceta Majcna) kot akterjev teh procesov, ki naj bi na ta način skušali zlorabiti oblast.« Dalje: »S tem v zvezi prosimo za pojasnilo, ali je bil razgovor Ivana Križnarja v skladu s politiko CK ZKS in Republiško konferenco SZDL Slovenije glede Dachauskih procesov, ali gre 11. poglavje 401 za dogovorjeno politiko zgodovinske komisije CK ZKS ali za njegovo osebno mnenje.« Dalje: »Za nas nekdanje sodelavce Ozne in UDV je zelo pomemben sklep Predsedstva CK ZKS o ustanovitvi ustrezne zgodovinopisne pravniške delovne skupine, ki bo v celoti strokovno obdelala politični ustroj in način delovanja vseh političnih subjektov tistega časa ter na objektiven način ovrednotila takratne dogodke. Podpiramo stališče slovenske konference ZKS iz letošnjega aprila na tvoje takrat zapisano stališče: ‘Zgodovinarjem kaže prepustiti, da ocenijo preteklost. To bo omogočalo uravnoteženo oceno vloge komunistične partije oziroma zveze komunistov v preteklosti. Ob napakah bodo našli svoje mesto tudi dosežki, ki so jih sprožali komunisti in ki nam jih svet priznava kot naše izvirne civilizacijske prispevke za svetovno zgodovino: NOB in socialistična revolucija, konflikt s Stalinom in uveljavljanje novih odnosov v mednarodnem komunističnem gibanju, samoupravljanju in neuvrščenosti kot nova demokracija v mednarodnih odnosih’.«
[2] Glej članek Tineta Hribarja »Tridelnost spravne slovesnosti v Rogu«, Sobotna priloga Dela, 12. julij 2025.
