Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Vsaka civilizacija (država, družba, narod) potrebuje institucije za svoj obstoj in delovanje. Ne moremo funkcionirati brez struktur, človek je zato tudi sistemsko pogojeno bitje. Problem je, da so strukture lahko takšne, da marsikaj tudi otežujejo ali celo onemogočajo. Sicer pa idealnih, takšnih, ki ne bi povzročale nobenih problemov in težav, nikoli ni bilo in jih ne bo. Institucije so za nekaj lahko koristne, za marsikaj pa tudi škodljive.
V knjigi »Zakaj narodi propadajo« dva avtorja razvijeta teorijo, po kateri so bile v zgodovini ravno institucije glavni vzrok za revščino narodov (držav). Institucije so politične in ekonomske in so dveh vrst: ekstraktivne in inkluzivne. Ekstraktivne povzročajo revščino, inkluzivne omogočajo blaginjo. Zakaj je temu tako, bomo razumeli, če si ogledamo naravo enih in drugih.
Pri ekstraktivnih institucijah gre za vladavino ozke politične elite, ki živi in bogati na račun ljudskih množic, ki zato omejuje svobodo ljudi in tudi zato ne mara izumov in inovacij, zanje je to »kreativna destrukcija«, ki jo ogroža. Sploh: noče pluralizma, podjetnosti in velikih sprememb. Takšni sistemi so bile fevdalne monarhije v srednjem veku, v moderni so to totalitarizmi raznih vrst. Jasno, da vse to močno ovira napredek, zlasti tehnološki, in povzroča revščino. Iz tega je tudi razvidno, zakaj je takšne politične institucije težko spremeniti, zamenjati, navadno je to možno samo z revolucijo (ker se elita ne bo po mirni poti odpovedala privilegijem).
Pri inkluzivnih institucijah gre za demokracijo kot politični sistem in prostotržno gospodarstvo kot ekonomski sistem. Politični pluralizem in svoboda govora, kar vse demokracija omogoča (in celo zahteva) vzpodbujata ustvarjalnost ljudi, prav tako vzpodbuja inovacije (in njihovo vpeljavo v proizvodnjo) tržno gospodarstvo. Kreativnost nadalje omogoča centralizirana država, ki je sposobna vzpostavljati javni red in mir.
In kje je tu današnja Slovenija? S formalno-pravnega vidika so njene institucije inkluzivne, nedvomno. Imamo demokracijo in tržno gospodarstvo. Kar se tiče notranjega bistva te države, pa je mnogim že dolgo jasno, da ji vlada neka oligarhija – posledica neuspele tranzicije. Tlačijo nas strukture, podedovane od ekstraktivnega komunizma, ki jih danes imenujemo »globoka država, omrežja moči, strici iz ozadja«, in ki vedno znova ustanavljajo razne nove stranke (to se navadno zgodi pred vsakokratnimi volitvami) in nastavljajo vedno nove »nove obraze« – na ta način naprej vladajo znotraj formalne demokracije.
Zaradi te notranje ekstraktivnosti naše države pa le-ta stagnira v svojem razvoju, ozka elita bogati na račun ljudstva in nalaga vedno nove davke, ne vzpodbuja inovativnosti in duši podjetnost, ni sposobna (ali noče) zgotavljati javnega reda in miru. Posledica je, da bomo kmalu zaostali za državami bivšega komunizma, in razširja se revščina.
