Piše: Gašper Blažič
Ko je leta 2018 Jože Biščak postal urednik Demokracije, me je zelo hitro poslal na terensko misijo – mojo prvo pod njegovim urednikovanjem. Na prvi pogled nič zelo političnega, naloga je bila precej skrivnostna. Dobil sem samo telefonsko številko svoje kontaktne osebe in kratek opis, da gre za neko nesoglasje med naseljem Ruperčvrh (ali Ruperč vrh) in novomeško občino.
Poklical sem tega človeka in se dogovoril za osebno srečanje (dal mi je domač naslov), se na pot odpeljal s službenim avtomobilom, z menoj pa je šel fotograf. Ker nisem imel pojma, kje je ta kraj, je bilo kar nekaj zmede. Izkazalo se je, da gre pri imenu Ruperčvrh v resnici za dvorec, ki so ga leta 1943 požgali partizani, stal pa se je v Stranski vasi pri Novem mestu, ki je sicer del šmihelske župnije. Je pa Ruperčvrh ime predora, skozi katerega poteka železnica iz Novega mesta proti Metliki.
Kakorkoli že, navigacija naju je s fotografom pripeljala v – romsko naselje. Malce neprijetno, kajti ko se v takšno naselje pripelje kakšen tuj avtomobil, hitro vsi prihitijo iz svojih bivališč. Tako sva zapeljala iz naselja in ustavila pri glavni cesti ter počakala na najino kontaktno osebo. Izkazalo se je, da gre za funkcionarja dolenjskih Romov, ki naju je povabil na svoj dom – v majhno, a lično oblikovano hišico, ki naj bi polovično stala na občinski zemlji. Ob močni kavi smo izvedeli o zapletenem razmerju med Romi in občino. Simpatično srečanje, to moram priznati, in dober poduk. Če namreč v romskem naselju poznaš »gazdo« in se z njim dobro razumeš, imaš dobre možnosti, da z Romi tudi kvalitetno sobivaš. No, vsaj nekdaj je bilo tako. Ko pa sem pred nedavnim malo poizvedoval za tem znancem, se je izkazalo, da se je tudi on že nekajkrat znašel v črni kroniki. To se sicer dobro ujema z že stokrat videnimi in slišanimi zgodbami o problematičnih Romih.
Pravzaprav sem se vedno spraševal, od kod izvirajo problemi, ki so se posebej v zadnjih letih nakopičili v odnosu med Romi (v stacioniranih naseljih) na Dolenjskem, v Posavju, Beli krajini ter na Kočevskem. Dvajseto stoletje jim ni prizanašalo: na slovenskih tleh so jih najprej preganjali nacisti, za njimi pa še komunisti. Znani so primeri povojnih pokolov Romov iz Kanižarice v Beli krajini ter iz okolice Iga (soteska Iške), kjer je bilo okoli 25 žrtev mlajših od 14 let. »Ponosni nasledniki« morilcev nam danes vladajo, eden od njih, tj. ljubljanski župan Zoran Janković, pa celo preprečuje pokop pobitih Romov na ljubljanskih Žalah. Medtem pa še živeče Rome grobo zlorabljajo za politične namene. Na eni strani sesuvajo pravni red in uvajajo dvojno pravno državo, na drugi pa prek težav s problematičnimi Romi z instrumenti javnega mnenja ustvarjajo »desničarske nestrpneže« − tako namreč pravijo nič krivim ljudem. In tako se spirala močno ranjenega odnosa med Romi in večinskim prebivalstvom samo še povečuje, primeri dobrih praks pa praviloma ne pridejo v javnost.
Je rešitev sploh mogoča? Je, če najprej postavimo pravo diagnozo. Sistemske rešitve ob upoštevanju pravil in dogovorov (sicer sledijo sankcije) bi morale temeljiti predvsem na motivaciji, da Romi lahko veliko pridobijo, če se prostovoljno vključijo v spoštovanje pravnega reda in se integrirajo v širše okolje. Obstaja pa še eno področje, kamor pa država »nima vstopa«, to pa so ostanki starih okultnih obredov, ki so nastali predvsem v romskih skupnostih – pa čeprav se sliši to kot stereotip in celo kot mit. Vendar se zanimanje za okultizem med Slovenci na splošno povečuje, žal pa se mnogi ne zavedajo, kako je to v resnici nevarno početje. Očitno je med Romi še vedno precej tega. Nedavno je generalni vikar novomeške škofije Peter Kokotec v komentarju za Družino realno predstavil stanje med Romi, ki so, to je treba priznati, velik izziv za tamkajšnjo krajevno Cerkev.
In če se boste kdaj vozili mimo kakšnega romskega naselja, namenite prebivalcem vsaj kakšen očenaš. Ta blagoslov nujno potrebujejo, prekletstev je med njimi že tako ali tako preveč.
