Piše: Gašper Blažič
O demagogiji, zlasti socialni, ter o populizmu, verjetno že vsaj nekaj vemo. Če se samo spomnimo znamenite obljube Karla Erjavca o minimalni pokojnini v vrednosti tisoč evrov, potem veste, o čem je govora. Ne glede na to, koliko kritičnih glasov je javno nastopilo proti tej nerealni obljubi, jih je še vedno veliko nasedlo.
Toda v tem primeru je šlo za primer socialne demagogije, ki je za seboj puščala – k sreči – zgolj dolge nosove tistih, ki so bili prepričani, da lahko »Charlie Brown« vsaj dolgoročno uresniči sanje o visokih pokojninah, tako kot so prepričani v učinkovitost vseh tistih komercialnih zdravil in prehranskih dopolnil, ki jih praktično že iz vseh paštet, od Argete do Gavrilovića, oznanja razvpita kraljica TV marketinga Herta Kosmina. Ki ji, to je treba priznati, posel lepo uspeva, ne glede na številna opozorila o zavajanju potrošnikov. Konec koncev je tudi za medije, ki jo vabijo v goste, to neke vrste biznis. Od tega nekaj dobijo. Denar pač ne smrdi.
Hujši primeri populizma so tisti, ko se tehnologija »cesarjevih novih oblačil« poveže z grešnimi kozli, ki jih mora vsak pošten državljan na smrt sovražiti in jim to tudi pokazati. Adolf Hitler denimo se je na oblast povzpel po demokratični poti. V povsem sesuti Weimarski republiki, torej Nemčiji med obema vojnama, je ponižanim Nemcem obljubljal skorajšnji raj na zemlji, vendar je potrebno najprej »počistiti« tiste, ki za ta raj predstavljajo oviro. Od Judov pa vse do invalidov in tistih, ki ne zmorejo delati, ter starostnikov. Zato ne preseneča, da je prav »Dolfejev« režim uvedel evtanazijo, ki jo je nato s takšnim veseljem izvajal znameniti doktor Mengele. No, Golobovi se od svojega idola s črnimi brčicami in prečko trenutno razlikujejo zgolj v tem, da so zakon o legalni evtanaziji zapakirali v retorični evfemizem, kot je denimo »samomor s pomočjo«. Sicer pa je tehnologija oblasti zelo podobna kot pri vseh socialističnih eksperimentih dvajsetega stoletja, od nacionalnega (Hitler) do internacionalnega (Stalin).
Ob tem ni odveč poudariti, da nas zaradi referenduma o tem vprašanju – najprej bo seveda treba zbrati podpise – letošnja jesen še bolj peklensko vroča kot sicer. Že zdaj nas propaganda »golobnjaka« prepričuje v nujnost evtanazije na svoj značilen demagoški način. In sicer tako, da pove samo del resnice, vplivati pa hoče predvsem na čustva. In seveda pikira na stare in bolne ljudi tako, da jim – ob zamolčevanju in tako rekoč ukinitvi paliativne oskrbe – predstavi možnost, da lahko sami izberejo, kdaj želijo umreti. Ob tem je seveda spregledano, da je veliko takšnih že v fazi, ko ne morejo več razumsko odločati in jim seveda lahko potaknejo podpis o lastni smrtni obsodbi. In marsikje jim lahko to podtaknejo celo svojci, ki bi se radi znebili »bremena«.
Mimogrede, prav danes je vladni finančni sistem tudi upokojencem neusmiljeno odščipnil odstotek, potreben za financiranje dolgotrajne oskrbe. Ki je trenutno nikjer ni, vprašanje je tudi, če bo kdaj v prihodnosti, ker že domovi za starejše jamrajo, da ne morejo dobiti kadra. Ker ves sposoben kader uhaja na delo v Avstrijo in Nemčijo. Pri nas bi namreč težko delali za drobiž. Tako kot Hebrejci pod egiptovskim faraonom, ki “ni poznal Jožefa”.
Primerov populističnih puhlic, s katero nas oblast prepričuje o tem, da cesar ni nag, je še veliko. Pred kratkim so nas »razveselili« z novico, da bo država ustanovila lasten holding za vojaško industrijo. Fino, boste rekli – če smo že v Natu in moramo toliko in toliko denarja vlagati v obrambo, naj ta denar vsaj ostane v Sloveniji, država pa bo v svojem vojaškem kolhozu zaposlila več tisoč doslej brezposelnih Slovencev. Če verjamete v Sneguljčico in sedem palčkov. O tem, koliko milijard bodo zmetali samo v izgradnjo kompleksa, ki bo na koncu posloval s stalno izgubo (ki jo bo seveda »pozlatil« narod), lahko samo ugibamo.
In to seveda še ni vse. Najnovejša populistična iznajdba »najboljše vlade v zgodovini Slovenije« je zagotovo zakon o lastniški zadrugi delavcev. To se pa res privlačno sliši. In pazite, tu ne gre za neko običajno delničarstvo, ampak za pravcato samoupravljanje, pri katerem vas nihče od zlobnih kapitalistov ne bo mogel izkoriščati, ker boste povsem sami odločali o svoji usodi. Idejni avtor tega zakonskega predloga je seveda nihče drug kot minister Luka Mesec, ki je, kot se marsikdo spomnil, mariborski Livarni že poleti 2022, torej pred tremi leti, obljubil možnost delavskega odkupa – kar se nikoli ni zgodilo. Obstajala je možnost, da bi v lastništvo Livarne vstopil nov lastnik, vendar je interesent nato zaradi ministrovih obljub odstopil od načrta, Livarna pa se je nato znašla v stečaju. In seveda bodo na to tragično mariborsko zgodbo že vsi pozabili, ko se bo zadružništvo v slogu samoupravljanja 2.0 pojavilo na dnevnem redu.
Da boste vedeli, kako v resnici takšna zadruga sploh deluje, si raje preberite objavo Tomaža Štiha, ki hipotetično obrazloži, kako bi izgledala medijska družba Pro Plus (Pop TV in Kanal A), če bi iz nje nastala takšna zadruga:
Seveda s tem pravljic za lahko noč še zdaleč ni konec. Vsi, ki čakate na hiše, ki jih je ob predlanskih poplavah obljubil Robert Golob, ali na stanovanja, ki jih je za mlade obljubil Simon Maljevac, ste najbrž že dobili opomnik vlade, da to ne gre tako hitro, da se vlada trudi in da je treba še malo potrpeti. In dati sedanji vladi še eno priložnost na volitvah, potem pa … zdaj pa bo. In seveda, za to, da ni hiš za poplavljence in stanovanj za mlade, so seveda krivi kdo drug kot fašisti – pa naj bodo tisti iz naše opozicije, ki hodijo na Thompsonove kakor ustaške koncerte, kot tudi tisti iz naših sosednjih držav, pa naj bo to nacionalistična zarotnika Viktor Orbán in Giorgia Meloni, ali pa avstrijska policija, ki menda grdo preganja zamejske Slovence, ker je menda vdrla na dogodek, ki ga organizira slovenska sekcija zloglasne organizacije Antifa. Ja, točno tako – grešni kozel ne sme manjkati: treba je ustvarjati navidezne fašiste, ne glede na dejstvo, da se pri evtanaziji oblastniki navdihujejo po slavnem (in zloglasnem) avstrijskem »malarju«. Saj res, pa na menda genocidno-fašistični Izrael ne pozabimo, čeprav Golobova vlada doslej še ni našla načina, kako bo Izraelce po hamasovsko nagnala v Sredozemsko morje, ker Palestincem menda že 80 let kradejo zemljo.
Šamanski ples populizma se torej nadaljuje. Upam seveda, da je v naši državi še vedno dovolj velika kritična masa ljudi, ki ni pripravljena za vsako ceno verjeti čisto vsakemu, še tako bizarnemu izgovoru vlade glede tega, zakaj stvari kljub obljubam ne gredo v pravo smer. Zato čimprej izstopite s tega plesišča! To, kar se na njem dogaja, namreč ni “povštertanc”, ampak korakanje na poti v pekel! In že danes začnemo moliti za zdravo pamet …
