Piše: SŠK
Danes poslanci v okviru redne julijske seje razpravljajo o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predlog predvideva, da bi državljani lahko posegli po državni pomoči pri samomoru. Zaradi globokih moralnih, družbenih in civilizacijskih vprašanj, ki jih odpira tak zakon, škofje čutijo dolžnost, da ponovno spregovorijo in opozorijo na širše posledice tovrstne zakonodaje.
Stališče Katoliške Cerkve do predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja
Katoliška Cerkev v Sloveniji z zaskrbljenostjo spremlja razpravo o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki želi uzakoniti možnost t. i. asistiranega samomora. V luči krščanskega nauka, izkušenj zdravstvene stroke in etičnih načel, Cerkev tak zakon odločno zavrača, saj je v temelju neskladen z dostojanstvom človeške osebe in svetostjo življenja. Enako stališče imajo tudi vse druge večje Cerkve in verske skupnosti v Sloveniji. Želimo izpostaviti nekatere ključne dejavnike glede zaščite človekovega življenja.
Spominjamo, da 17. člen Ustave Republike Slovenije jasno določa: »Človekovo življenje je nedotakljivo.« Ta določba je odraz temeljnega etičnega in civilizacijskega konsenza, da ima vsako človeško življenje – ne glede na starost, bolezen ali stanje – neodtujljivo vrednost. Legalizacija asistiranega samomora pomeni resen odmik od tega načela in vzpostavlja nevaren precedens za nadaljnjo relativizacijo življenja.
Predlog zakona spreminja temeljno poslanstvo zdravstvenih delavcev in jih sili v delovanje, ki nasprotuje njihovemu etičnemu kodeksu. Zdravniška stroka je že večkrat izrazila jasno nasprotovanje predlogu zakona. Asistirani samomor ni zdravljenje. Zdravniki, katerih poslanstvo je ohranjati življenje in lajšati trpljenje, bi bili po zakonu prisiljeni sodelovati pri smrti bolnika – kar je v nasprotju z njihovimi etičnimi načeli, zapisanimi v Kodeksu zdravniške etike.
Bolni in umirajoči spadajo med najbolj ranljive skupine, ki se bodo ob novem zakonu znašli pod pritiskom, da izkoristijo svojo pravico in predčasno končajo svoje življenje. Legalizacija asistiranega samomora ustvarja nevarno družbeno klimo, kjer se lahko starejši, bolni ali osamljeni počutijo kot breme. Občutek odvečnosti in socialni pritiski lahko vodijo do tega, da se možnost smrti ne doživlja več kot pravica, temveč kot dolžnost. Cerkev svari pred kulturo, ki človeka ocenjuje po njegovi uporabnosti, in poziva h kulturi solidarnosti.
Odgovor na stisko ni samo-usmrtitev, ampak dodajanje življenja dnevom, ki so bolniku še namenjeni. Strah pred bolečino, trpljenjem in odvisnostjo je razumljiv. A odgovor nanj ni uzakonjena smrt, temveč okrepitev družbene skrbi za ranljive. Namesto samomora s pomočjo potrebujemo sistemsko okrepitev paliativne oskrbe, več medčloveške bližine, psihosocialne podpore in duhovnega spremljanja.
V luči vere v Boga, ki je naš stvarnik, je življenje dar, ki nam je bil zaupan. Nihče nima pravice, da bi z njim samovoljno razpolagal. Kot učita papež Leon XIV. in celotna tradicija Cerkve, ostajamo trdno zavezani varovanju življenja – od spočetja do naravne smrti. Smrt ni pravica, ampak prehod, ob katerem človek ne potrebuje pospešitve konca, temveč ljubečo in zvesto bližino.
Slovenska škofovska konferenca podpira delovanje in prizadevanja vseh civilnodružbenih organizacij, ustanov in posameznikov, ki se zavzemajo za zaščito človekovega življenja.
Škofje pozivamo poslanke in poslance Državnega zbora, da z vso odgovornostjo in vestjo zavrnejo predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Namesto zakonodajnih rešitev, ki omogočajo neposredno končanje življenja, naj država investira v sistemsko, človeško in duhovno podporo življenju – še posebej tam, kjer je to najbolj ogroženo.
Ljudem ne smemo pomagati, da si vzamejo življenje – pomagajmo jih, da bodo lahko sprejeli tudi svojo krhkost in ranljivost in ohranili dostojanstvo do izteka svojega življenja.
Andrej Saje, novomeški škof ter predsednik Slovenske škofovske konference
Peter Štumpf, koprski škof, administrator murskosoboške škofije ter podpredsednik Slovenske škofovske konference
Stanislav Zore, ljubljanski nadškof-metropolit
Alojzij Cvikl, mariborski nadškof-metropolit
Maksimilijan Matjaž, celjski škof
Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof
Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof
Janez Kozinc, imenovani škof soboške škofije
