Piše: Jože Biščak
Če bi živeli v nekem normalnem, realnem svetu, Nike Kovač nihče ne bi nihče niti (p)ovohal, kaj šele poročal, o čem govori.
Tako praznega jezika in besednih zvez brez pomena v teh krajih že dolgo ni bilo. Ko bi se s svojimi sledilci iz Inštituta 8. marec postavila pred zgradbo parlamenta, bi se mogoče kdo od mimoidočih za hip ustavil, da bi dobil dnevno dozo smeha (kar je dobro za zdravje); nato bi zamahnil z roko in odšel. A ker živimo v vzporednem svetu, se medijski mainstream postroji pred vodjo aktivističnega kulta in zvesto poroča o vsaki njeni besedi, ki bo rešila ne samo Slovenijo, ampak cel svet. Okoli Nike Kovač so novinarji in uredniki skupaj z organi prenova zgradili zaščitni zid, naredili so jo nedotakljivo. Ne sporočajo nam, da imajo Niko vsi radi, sporočajo nam, da Niko moramo imeti vsi radi. Ker vas drugače čaka usoda Vinka Vasleta.
Moj prijatelj in nekdanji novinarski kolega Vasle je bil prejšnji teden na prvi stopnji obsojen zaradi domnevno žaljivega zapisa na družbenem omrežju X. Parafraziral je slovensko glasbeno uspešnico iz 80. let prejšnjega stoletja (´Debela dekl’ca´) skupine Rendez-Vous: »Kaj ti je deklica, da si tolk fuk****? Nič mi ni, sam tableta mi včas’ popusti.« Kovačeva se ni počutila samo užaljeno, ampak tudi, pomislite, razčlovečeno, v zapisu je prepoznala spodbujanje sovraštva, Tina Gaber, prva spremljevalka premierja, pa je v čestitki Niki za sodni uspeh zapisala, da je bil Vasletov zapis mizoginističen. Cela paleta oznak, kar naj bi Vasle bil. Ampak tako je življenje v vzporednem svetu, kjer živijo ljudje z napako (motnjo) pri preskakovanju isker med nevroni v možganih.
Kolikor poznam Vaščija (star psevdonim Vinka Vasleta), ni nikoli na ´suho´ ali brez vzroka o nekom nekaj napisal. In pri Niki je vzrokov za odzive nešteto. Del javnosti jo seveda gladi, malodane omedli, ko piše v smislu, da se sprehaja po jutranji rosi na travi in opazuje zajčke, ki barvajo pirhe. Levica jo ima rada, ima neomejeno podporo aktualne oblasti (če bi danes umrla, bi jo najbrž pokopali z vojaškimi častmi), drugi, ne tako majhen del, jo ne mara, jo sovraži – tudi zato, ker ima dva obraza in dvojna merila. In to tudi javno pove. Se spomnite »terorističnega napada« nanjo za Bežigradom v Ljubljani, ki ji je jasno povedal, da ni vesel, ker jo vidi, mediji pa so besede spremenili v fizični napad. »Nika je bila prestrašena, tresla se je in šlo ji je na jok, ker se ji je moški približal,« so takrat zapisale članice sektaškega inštituta.
V svobodnih in demokratičnih družbah Kovačeva ne bi preživela. Samo oglejte si besedni dvoboj med dvema ideološkima nasprotnikoma na kakšnem protestu v ZDA ali Zahodni Evropi: dve osebi stojita z obrazom druga k drugi, se zmerjata, žalita in kričita. Niti na misel jima ne pride, da bi zaradi izrečenega, ker sta se počutile ogrožene in prizadete, drug drugo tožile. Z Niko je drugače: ne smeš ji reči, da je ne maraš; ne smeš jasno pokazati, da jo težko gledaš. Povedano drugače: ko jo vidiš, moraš jasno pokazati svoje veselje in glasno izraziti strinjanje z njenim delovanjem. Če tega ne narediš, tvegaš sodni pregon, tvegaš, da boš označen za ekstremista in zločinca.
V Sloveniji je tudi po 35. letih spremembe političnega sistema (vsaj na deklarativni ravni) še vedno prisoten refleks iz totalitarnega režima: partija je (podobno kot Nika) nedotakljiva, parafraziranje ali celo šala o njej je nekaj, kar se kaznuje. Tega refleksa se očitno niso znebili ne Nika (ki so jo mediji postavili na piedestal božanske modrosti), ne pravosodni organi. Vsi si domišljajo, da lahko objektivno opredelijo, kaj je žalitev. Če te nekaj užali, to še ne pomeni, da je to nekaj napačnega ali neupravičenega. Če te nekaj užali, še ne pomeni, da imaš nujno prav, še ne pomeni, da si žrtev. Kaj če je v resnici žrtev tisti, ki te je po tvojem mnenju domnevno užalil; da si pravzaprav ti tisti, ki si svojega kritika užalil s svojim delovanjem?
Ljudje imamo različna stališča, prepričanja in občutljivost; kar lahko užali eno osebo, morda ne bo užalilo druge. Koliko ljudi bi užalil Vasletov zapis? Ne vem, prepričan sem, da velike večine (običajnih) ljudi ne; vsaj ne na način, da bi se spustili v tožbo. Zato ne morem dojeti, kako je lahko sodišče objektivno presodilo, da je to razžalitev. Kaj takega je sposobna samo domišljavost sodstva, da lahko nekaj tako subjektivnega spremenijo v objektivno. Kaj pa če je Nika Kovač edina oseba na svetu, ki jo to užali? Na podlagi česa se je sodišče odločilo za obsodbo Vasleta? Je tehtalo, koliko občutljivih ljudi bi utegnilo kaj takega užaliti ali je pač presodilo, da o Kovačevi ne smeš reči nič slabega in jo kritizirati (Vasle se je z zapisom odzval na napoved Inštituta 8. marec, da se bodo pred parlamentarnimi volitvami mobilizirali in podprli levico)? Če je nekaj žaljivo (kar je izključno subjektivno dojemanje), potem je žaljivo vse (za nekoga je pozdrav ´Živjo´ lahko žaljiv) – ali pa nič. Zagotovo pa Vasletov zapis ni bil ne sovražen, niti ni spodbujal sovraštva do Kovačeve. Če jo ljudje ustavijo na ulici in ji rečejo, da jo ne marajo, to ni posledica Vasletovega zapisa, ampak posledica njenega delovanja in pojavljanja v javnosti. Po tej logiki, bi lahko Vasle sprožil tožbo zoper Inštitut 8. marec, ki se je na sodbo odzval, da se »proti bullyjem (…) borimo po pravnih poteh in postopkih«. Bully namreč pomeni »nasilnež«, Vasle pa je vse prej, kot da bi bil nasilen. Kajti če je njegov zapis po mnenju sodišča objektivno žaljiv, potem je tudi označba Vasleta za nasilneža žaljiva. Toda Vašči tožbe ne bo sprožil. Ne zato, ker je ne bi mogel (in jo tudi dobil, če bi sodišče uporabilo enaka merila), preprosto zato, ker je odprtega duha ter dojemljiv za mnenja in tudi ostro, mestoma žaljivo kritiko. Za razliko od Nike Kovač, ki skuša zatreti vsako negativno mnenje o njej.
Nekaj je povsem gotovo. Vasletu se ni treba več z ničemer dokazovati – je legenda slovenskega preiskovalnega novinarstva in kot tak bo zapisan v zgodovino realnega sveta. Nika Kovač bo še nekaj časa živela v mehurčku in zavita v vato v simuliranem (vzporednem) svetu, ki ga je ustvaril medijski mainstream. Prej ali slej to poči in varuhi navidezne resničnosti razpadejo. In vsi vemo, kako se je končalo z Matrico.
