Piše: Vančo K. Tegov
Od leta 2007 naprej imamo dualizem nespodobnosti in preslepitve lastnih državljanov. To se je pokazalo v tem da » načrtovalcem« ohranjanja privilegijev ne bo šlo vedno gladko v luči trajanja celotnega mandata prve Janševe vlade, pravzaprav edine do takrat in tudi od takrat do zdaj s polno izpeljanim mandatom.
Starim političnim pred-osamosvojitvenim manipulatorjem uspeva, da njihovem dokončanem izpopolnjevanju študijem inženiringa človeških »duš«, je kapnilo, da je treba »iti« naprej. Brez prask in prikrajšanost za privilegije. Kako na najbolj enostaven lahek način priti do tega zgoraj omenjenega dualizma? Z polarizacijo, cepljenjem oziroma drobljenjem volilnega telesa.
Kakšno sliko imamo na terenu in kasneje tudi na političnem parketu?
Neizpodbitno je da od takrat, ko je to ta konglomerat inženirjev človeških duš to “nevarnost“ zaznal, je stranka SDS z Janezom Janšo najmočnejša na terenu. Najde se nekaj skupina na terenu in po posvetu z “rdečim” patriarhom, ko koga najdejo ga povabijo da kandidira. Potem se gledajo, spoznavajo, se kot psi ovohavajo. Šele ko jih zbobnajo in pridejo v parlament ugotovijo da sploh ne vedo kdo je kdo, včasih tudi kako je komu ime, ne vedo kako kdo diha, velikokrat ne vedo kdo sploh kaj ve, kdo bo nastopal, komu je treba prste lomit ali celo roke, da sploh kaj blekne v parlamentu. Zgodi se( se je tudi že) da po pol leta po morebitnem prihodu v parlament imamo »bataljon« mutcev, brez kulture nastopanja, brez znanega potenciala, mentalne, intelektualne in siceršnje revščine, skratka politični “polizdelki” iz zelo vprašljivih sestavin za katere ne vemo kako mentalno in sicer “tesnijo” oziroma na kaj so odporni, kako trpežni so, in oziroma razpadejo po prvi uporabi ali poblaznijo od nepričakovanemu navalu »učinka« nenadno pridobljene oblasti ali pomena, kot imamo “srečo” spremljati preko medijev oziroma ob kakšnih prenosih sej iz hrama( v več ponovljenih primerih tudi sramu) demokracije.
Nasproti vsem tem novincem, uličnim nakladačem ali pocestnikom, imamo tiste s strankarsko strukturo, ki so šli čez vse komunikacijske treninge, političnim zorenjem imajo svoje službe ki jih opremljajo z goro podatkov, strokovnimi analizami, dnevno prisotnostjo na družabnih omrežjih.
Po 35 letih imamo negativno mentalno dediščino pri ljudeh, drugače povedano indoktrinacijo kjer se večstrankarstvo in prisotnost več strank v političnem življenju sprejeto kot relikt meščanske družbe, kot nekaj slabega. Ljudje, mnogo njih ne morejo razumeti da brez trdnih in močnih strank, brez njihove organske rasti, najprej na lokalnem nivoju preko občinski svetov, županov, potem v parlamentu s poslanci, ministri, Vlado, državnimi svetniki, brez te rasti ni šans za kvalitetno obvladovanje mandatov vodenja države. Ne gre na počez. Tisti ki hočejo državo voditi, morajo nekaj znati. V tem elementu oziroma sklopu prednosti ali referenc, je očitna kapitalna vrednost največje stranke , tudi kot najbolj organizirane, ki izziva strah, nelagodnost oziroma spoštovanje. Podobno glede strukturiranosti najdemo še pri SD, stranki z očitno levo socialno izpofiliranostjo ter nekaj teh prvin pri NSI. Ostalo so novinci v politiki, ki jim manjka znanje in prepotrebna kilometrina.
In kaj se zgodi ko pridejo noter? Ob odsotnosti pameti, ki je nimajo, saj za politiko ne dovolj, manipulacija je edino orožje s katerim lahko streljajo neglede na to koliko stane. In ti “osnovnošolci” ko pridejo v klopi najprej ali lep čas streljajo s slepimi naboji, zadenejo nič le čas streljanja z raznimi obljubami teče, učno obdobje se daljša. Zdravje v družbi s slabša.
Poznamo zdravilo?
Seveda. Zdravo pamet. Pa zdravnika ob pravilno predpisani terapiji, tistega zdravnika, ki je del uradne politične “medicine”, tista ki ponuja terapijo in zdravljenje s postopki, ki jih imamo v uradno priznani zakladnici pristopov, ki pripeljejo do ozdravitve in kasneje do primerne vitalnosti “pacienta”, se pravi družbe. Alternativna zdravila v obliki uličnih skupin, kolesarjev, prečiščevalcev in mešalcev zraka ki želijo aplicirati oblast, “inštalaterjev” ne pridejo v poštev, še manj pa tistih ki ne vedo kaj, le to vedo kaj ne bi. Družba ni en odprt dnevni laboratorij, kjer vsak norec ima čas in tuj denar in se igra z raznimi »kemikalijami« ki izzovejo in proizvedejo le škodljive, drage in zgrešene in tudi nevarne reakcije.
Po tem in takšnem terapevtskem posegu v »zdravje« družbe se morda lahko obrne na bolje, seveda ob predpogoju, da se vse dobro od prej ne pokvari.. Potem pa bo… bolje!
