Piše: Primož Kuštrin
Razlika med pirati in gusarji oziroma korsarji (angl. corsairs) je ta, da prvi delujejo popolnoma izven zakona, medtem ko imajo slednji (neformalno) podporo oblasti, države. Primeri gusarjev v zgodovini so senjski (imenovani tudi uskoški) gusarji v jadranskem morju, ki so delovali ob podpori Habsburžanov za uveljavljanje interesov slednjih proti Benečanom in Turkom, angleški, francoski in nizozemski gusarji, ki so ob podpori svojih kraljestev napadali, uničevali in ropali flote in blago drugih evropskih kraljevin, in berberski gusarji, o katerih je govor v tem članku in katerih glavna dejavnost je bila zasužnjevanje Evropejcev in izsiljevanje odkupnine za njihovo osvoboditev.
Muslimansko zasužnjevanje in ropanje Evrope v začetku moderne dobe
V nasprotju s splošno razširjenim in popolnoma zgrešenim prepričanjem, ne pojav ne zgodovina suženjstva nista zgolj domena zahoda. Suženjstvo je bilo v vsej svetovni zgodovini pravilo, le na zahodu je v zadnjih stoletjih postalo izjema. Po podatkih Združenih narodov iz leta 2021 se število vseh danes zasužnjenih ljudi na svetu ocenjuje na dobrih 40 milijonov, od tega je skoraj 25 milijonov suženjske delovne sile in 15 milijonov prisilno poročenih. Eno četrtino skupnega števila, torej 10 milijonov, predstavljajo otroci. Po teh podatkih ima največjo suženjsko populacijo danes Indija, skoraj 8 milijonov.
V 16. in 17. stoletju je za prebivalce Sredozemlja in tiste, ki so potovali po njem, predstavljalo zelo resnično grožnjo dejstvo, da jih lahko zasužnjijo muslimanski gusarji. Zasužnjevali so na podlagi vere in etnične pripadnosti, in ne na podlagi rase.
Leta 1630 je angleška trgovina s sužnji v zahodnem Atlantiku obsegala 1.000 Afričanov letno, medtem ko so samo Alžirci do leta 1640 zasužnjili že 3.000 Britancev, Tunizijci ni pa 1.500. V prvi polovici 17. stoletja so berberski pirati neovirano pluli po Sredozemlju, na ducate njihovih plovil je jadralo tudi skozi Rokavski preliv in v ustje reke Temze, kjer so ropali obalna naselja. Alžirci so med leti 1672 in 1682 uplenili 353 britanskih ladij, torej so letno zasužnjili med 290 in 430 Britancev.
V različnih virih iz tistega časa lahko preberemo, da so tuniški gusarji med novembrom 1593 in avgustom 1594 ob napadih na ladje zasužnjili 1.722 Evropejcev, da so Alžirci med letoma 1628 in 1634 zasužnjili 986 Francozov, med letoma 1628 in 1641 pa 2.555 britanskih »kraljevih podanikov« in da so morski razbojniki iz Tripolija, katerih lov na sužnje ni bil zelo obsežen, med letoma 1677 in 1685 zasužnjili 1.085 evropskih sužnjev.
To so samo nekatera od poročil iz tistega časa, ki omenjajo število ugrabljenih Evropejcev, ki so na nek način pomanjkljiva, saj iz berberskih mest nimamo ohranjenih registrov sužnjev, razen nekaj posameznih zapisov. Afriški gusarji so na morju zasužnjili na deset tisoče ljudi.
Zasužnjevali so tudi ob roparskih pohodih na evropske obale. V Neapeljskem zalivu so Alžirci leta 1544 zasužnjili 7.000 ljudi, med plenjenjem Vieste v Kalabriji leta 1544 so jih zasužnjili 6.000, 4.000 v Granadi leta 1566, 1.200 v Madeiri leta 1617, skoraj 400 na Islandiji leta 1627, 700, 1.000 in 4.000 v Kalabriji v letih 1636, 1639 in 1644, 60 na cornwallski obali leta 1641 itd.
Z gotovostjo lahko trdimo, da se je ob vsakem takem zabeleženem in spektakularnem napadu zgodilo še na ducate, mogoče stotine, manjših, ko se je nekaj gusarjev spravilo na ribiče, ki so zašli predaleč na morje ali na nekaj vaščank med delom na polju. Nizozemski diplomat Thomas Hees je takšna manjša zasužnjevanja zabeležil v svojih dnevnikih v letih 1685–86: portugalska, nizozemska, genovska in angleška plovila – enajst jih je bilo uplenjenih, z več kot 300 zasužnjenimi v le štirih tednih pozimi, ko se je lov na sužnje izvajal v manjšem obsegu. Podobno sicilski arhivi pričajo, da je bil otok med letoma 1570 in 1606 napaden vsaj 136-krat, včasih so gusarji prodrli 10 ali celo 20 milj v notranjost otoka.
Javni in zasebni sužnji v Magrebu
Največ Evropejcev je zasužnjil Alžir, še posebej med letoma 1518 in 1560 pod vodstvom Kheir-ed-dina Barbarosse in Turguta Re’isa, a tudi ostala magrebska mesta so cvetela zaradi te dejavnosti – od Saléja do Tripolija, vsa berberska obala, tako da je sodobnik Pierre Dan zapisal, da so ta mesta med leti 1530 in 1640 v verige vklenila milijon kristjanov. Številka, ki jo sodobne raziskave potrjujejo, kot bomo videli v tem članku.
Nekateri viri za Alžir iz obdobja 1681–1687 navajajo zelo različne številke glede števila sužnjev v mestu: od 5.000, 17.000, 30.000 do 40.000 in spet 10.000. V nekaterih primerih bi lahko bile te številke nezanesljive, saj so o njih poročali odrešenjski redovi kot so trinitarci in mercedarji, ki so pri dobrotnikih in sorodnikih sužnjev v Evropi zbirali sredstva za osvoboditev le teh. Zelo zanesljive vire pa predstavljajo evropski konzuli in trgovci, ki so jih njihove domače države zadolžile, da ugotovijo koliko njihovih državljanov je v določenem magrebskem mestu zasužnjenih. Takšne poizvedbe in posledični zapisi so bili priprava na osvoboditev s plačilom odkupnine in predstavljajo uradne dokumente. Običajno so omejeni na pripadnike določenega naroda, zasužnjenje v določenem mestu. Povedno je, da takšne uradne številke od številk, ki so dostopne v virih odrešenjskih redov, osvobojenih sužnjev in drugih misijonarjev, odstopajo le za 10 do 20 odstotkov.
V tistih razmerah podati natančno oceno števila sužnjev je bilo zelo težko, še posebej za sužnje v zasebni lasti. Mnogi so bili brez pisnega izkaza identitete ali celo brez priimkov; na tisoče se jih je redno selilo na delo ali se jih je prodajalo med magrebskimi mesti, spet druge so gospodarji redno pošiljali na delo na posestva, ki so obkrožala mesta, tako da jih ni bilo mogoče prešteti. Ker pa je bilo število takih posestev med leti 1580 in 1700 na podlagi uradnih zapisov takratnih paš ugotovljeno, lahko na podlagi povprečnega (in izpričanega v virih) števila krščanskih sužnjev na posamezni posesti pridemo do številke 20.000 do 60.000 sužnjev samo v zasebni lasti v katerem koli trenutku omenjenega obdobja.
Lažje in bolj zanesljivo so lahko prešteli »javne sužnje« berberskih regentstev. Ti so bili v lasti države, torej lokalnega vladarja ali sveta (divan) in so največkrat garali kot galjoti ali v gradbenih skupinah, v katerih so, po pričevanju iz pisma nekega sužnja, »bili prisiljeni vleči vozove, nositi ogromne topove, zelo težke kamne in druge podobne tovore, pod katerimi so zaradi velikega napora pogosto umrli«. Po končanem delu so jih zaprli v tako-imenovana »kopališča« (bagni, bagnos), kakor so imenovali zapore za sužnje. Vsako jutro so jih prešteli in razporedili na delo ali galeje. V Tunisu je bilo tako leta 1664 v 16 »kopališčih« 4.000 kristjanov (prešteli so jih duhovniki, saj je imelo vsako kopališče svojo kapelo), v štirih »kopališčih« Alžira jih leta 1696 ni bilo več kot 1600, dvajset let kasneje jih v »kopališču« v Beyliçu ni bilo več kot 2.000 itd. Računati moramo tudi s tem, da se te številke pogosto nanašajo le na katoliške kristjane, saj duhovniki pogosto niso šteli »shizmatikov in heretikov«, torej protestantov in pravoslavcev. Število sužnjev v javni lasti je bilo seveda v posameznem trenutku zaradi smrtonosnih bolezni, osvobajanj sužnjev, odhodov in prihodov galej in drugih razlogov zelo različno.
Upoštevaje vse okoliščine lahko skupno število sužnjev za posamezna obdobja in mesta tudi ocenimo. V Alžiru jih je bilo v obdobju med letoma 1580 in 1680 v povprečju v vsakem trenutku 25.000. Po letu 1680 beležimo oster padec – število niha med 2.000 in 10.000, kar se pripisuje pritisku evropskih držav na berberske paše in prehodu na plovbo z jadri, kar je zmanjšalo potrebo po galjotih. Zasužnjevanje pa se je zaradi dobičkonosnosti nadaljevalo še naprej, tako je bilo leta 1790 v Alžiru še 500 sužnjev, število je nato z Napoleonskimi vojnami naraslo. Šele evropski mir v začetku 19. stoletja in močna britanska pomorska navzočnost v Sredozemlju sta povzročila zlom te dejavnosti v Magrebu, tako da so Francozi ob zasedbi Alžira leta 1830 tam naleteli le še na 122 sužnjev v »kopališču«. Podoben zgodovinski razvoj, a v manjšem obsegu, lahko opazujemo v ostalih magrebskih mestih. Med letoma 1580 in 1680, ko je bilo magrebsko gusarstvo v zenitu, in če se držimo minimalnih ocen, je bilo tako v vsakem trenutku v Alžiru okoli 27.000 evropskih sužnjev, v Tunisu 6.000, in do 2.000 v Tripoliju in ostalih središčih, vsega skupaj torej okoli 35.000, kar ustreza oceni Peirra Dana iz leta 1634, ki našteva tudi narodnost zasužnjenih: Francozi, Italijani, Španci, Angleži, Nemci, Flamci, Nizozemci, Grki, Madžari, Poljaki, Slovani (Slovania), Rusi itd.
Koliko Evropejcev so zasužnjili muslimani?
Da pa bi lahko odgovorili na vprašanje, koliko ljudi je bilo v vseh teh letih zasužnjeno, se moramo vprašati, kakšne so bile potrebe po sužnjih v Magrebu in koliko so jih morali gusarji vsako leto ugrabiti, da so vzdrževali povprečno število 35.000. Na tako zastavljeno vprašanje pa je odgovor mogoč, saj je bilo med evropskimi sužnji v Magrebu, za razliko od afriških sužnjev v Ameriki, 90% moških, ki jim je bil strogo onemogočen dostop do žensk, kar pomeni, da niso imeli potomstva. Torej, za kolikor se je njihovo število zmanjšalo v enem letu (v veliki večini primerov zaradi smrti), toliko so jih morali v enakem času nadomestiti.
Evropski sužnji so v Magrebu umirali zaradi zlorabe, bolezni, zgaranosti, pomanjkanja hrane in obupa. »Grdo ravnajo z nami, tepejo s koli, stradajo in zmerjajo z brezbožnimi psi, zato bi rad umrl in le Bog ve, kaj se bo zgodilo,« je zapisal Aniello Russo 22. februarja 1651 v »kopališču« v Tunisu. Še posebej so zanemarjali in brutalno ravnali z javnimi sužnji, glavno delovno silo regentskih mest. Hranili so jih s plesnivim kruhom, »ki ga še pes ne bi povohal«, včasih so morali za pitno vodo tudi plačevati. Najpogosteje so popravljali mestna obzidja ali pristaniške pomole, na galejah so napol goli in izpostavljeni soncu pogosto ostajali brez pitne vode, zato so pili morje, opravljali potrebo in umirali kar na klopeh za veslanje, spanec so jim odrekali, zato so mnogi podlegli »stalni ekstazi« še preden so prispeli na cilj. Zasebni sužnji so v nekaterih redkih primerih živeli dobro, saj so lahko vodili svoje posle in imeli svoje sužnje, a največkrat so morali garati na posestvih ali pa so po mestu prodajali vodo – če ob koncu dneva gospodarju niso prislužili pričakovanega zneska, so bili grobo tepeni. Enako podhranjene in zlorabljene, kot so bili sužnji na galejah, jih je čakala tudi enaka usoda. Med sužnji, ki so jih pripeljali v Tripoli med letoma 1668 in 1678, je bila letna smrtnost 20%. Med sužnji mornarji in ribiči je ta znašala 12%. Med šibkejšimi, torej med ženskami in otroki, 30%. Če k tem številkam prištejemo še smrt zaradi kuge, ki se je samo v 17. stoletju v Magrebu v povprečju pojavila dvakrat vsakih deset let in za katero so podatki o smrtnosti med sužnji znani, pridemo do povprečne 17% letne umrljivosti, ki je predstavljala skorajda edini vir odtekanja suženjske populacije v Magrebu, saj so bili pobegi sužnjev zelo redki in zagotovo niso dosegali niti 1% skupnega števila sužnjev (torej okoli 300 pobeglih sužnjev na leto). Pomembnejši delež odtekanja sužnjev je predstavljalo osvobajanje le teh s pomočjo odkupnine, s čimer so evropske države in meniški redovi, ki so osvobajali sužnje, začeli že v začetku 16. stoletja. Španski Trinitarci so tako v 72 odpravah v 17. stoletju iz suženjstva osvobodili 15.573 Evropejcev, kar znaša okoli 600 na leto, pri čemer se je dalo s precejšnjo verjetnostjo domnevati, da bo suženj v berberskih regentstvih že umrl, še preden ga bodo poskusili odkupiti, saj je bila njegova povprečna življenjska doba, preživeta v muslimanskem suženjstvu, upoštevajoč oceno 17% smrtnosti letno, manj kot 6 let! Seveda so obstajali tudi sužnji, ki so v ujetništvu preživeli precej daljša obdobja. Zgodovinarji ocenjujejo, da pobegi in osvobajanje s plačilom odkupnine tako k 17% letnemu upadu prispevajo še dodatne 3 do 4 odstotke. Še eno obliko odtekanja sužnjev je predstavljala spreobrnitev v islam, saj je ta pomenila, da sužnju ni bilo treba na galejo ali gradbišče, ostal pa je še naprej, vsaj za nekaj časa, suženj. Če dodamo še slednje, pridemo do 24–25% zmanjševanja števila sužnjev na letni ravni, ki so ga morali nadomestiti z novimi sužnji. Torej so berberski gusarji letno zasužnjili okoli 8.500 Evropejcev, kar je malo manj kot milijon v celotnem obdobju, o katerem je takrat pisal omenjeni Pierre Dan. Upoštevajoč mnoge zgodovinske in ostale okoliščine lahko izračunamo, da so magrebški muslimani med letoma 1530 in 1780 zasužnjili med 1.000.000 do 1.250.000 evropskih kristjanov!
Konec zasužnjevanja v Sredozemlju
Berberski gusarji so Evropejce zasužnjevali vse do leta 1830, ko so Francozi zasedli Alžir. Veliko vlogo pri zatrtju te dejavnosti so imeli Angleži, saj je bilo njihovo gibanje proti zasužnjevanju zelo močno in je v dolgih letih delovanja doseglo domači konsenz glede vprašanja suženjstva, prav tako je pomembno vlogo odigral upor sužnjev na Haitiju (1791–1804). Anglija je suženjstvo najprej ukinila v svojih kolonijah, nato pa je začela z diplomatskim in vojaškim prizadevanjem za odpravo suženjstva po vsem svetu. Angleška Kraljeva mornarica je v boju proti suženjstvu v začetku 19. stoletja izgubila 17 tisoč mož!
Evropske države kot so Velika Britanija, Francija, Španija in Nizozemska, so v 18. in 19. stoletju razvile sodobne in močne mornarice, ki so lahko premagale berberske gusarje, prav tako so pomorske tehnologije, kot so parni pogon in naprednejša orožja, omogočile boljšo zaščito trgovskih ladij in učinkovitejše spopade z gusarji.
Velika Britanija je avgusta 1816 izvedla veliki napad na Alžir (znan kot bombardiranje Alžira). Britanci in Nizozemci so skorajda onemogočili delovanje berberskih gusarjev v Alžiru in osvobodili na tisoče sužnjev. Ta akcija je močno zmanjšala sposobnost Alžirije za nadaljnje zasužnjevanje.
Po osamosvojitvi leta 1776 so se ZDA soočale z napadi berberskih gusarjev na svoje trgovske ladje v Atlantiku. Zato so sprožile Prvo Berbersko vojno (1801–1805) in z vojaškimi akcijami prisilile Tripoli k prenehanju napadov. ZDA so začele še Drugo Berbersko vojno (1815), po kateri je Ameriška mornarica skupaj z evropskimi zavezniki prisilila Alžirijo, Tripoli in Tunis, da podpišejo sporazume, ki so končali njihovo gusarsko delovanje proti ameriškim ladjam.
Francija je leta 1830 izvedla invazijo na Alžirijo, kar je pomenilo konec neodvisnosti Alžirskega regentstva in njegovega gusarskega delovanja. Francoska kolonizacija Alžirije je odpravila infrastrukturo, ki je omogočala gusarstvo, ter povsem ustavila trgovino s sužnji.
V 19. stoletju so evropske sile sprejele mednarodne sporazume, ki so prepovedali piratstvo in trgovino s sužnji. Pariška deklaracija (1856) je prepovedala gusarstvo, kar je dodatno omejilo dejavnosti, podobne berberskemu gusarstvu. Tudi upadanje osmanskega vpliva v Severni Afriki je oslabilo moč berberskih regentstev.
Milijon zasužnjenih Evropejcev
Ogromna številka, dober milijon zasužnjenih Evropejcev, ki so v ogromni večini zlorabljeni in zgarani do smrti tudi umrli v muslimanskem suženjstvu, postavljena v perspektivo pomeni med drugim tudi, da je bilo v prvih dveh stoletjih novega veka v berberska regentstva na silo odvedenih in za garaško delo v nečloveških razmerah uporabljenih ali prodanih za sužnje skoraj enako število Evropejcev kot je bilo v istem obdobju zahodnih Afričanov odpeljanih na delo na plantaže v Ameriki! Še posebej v 16. stol., v katerem so atlantski trgovci s sužnji v povprečju letno beležili okoli 3.200 zajetih Afričanov, so alžirski in kasneje tuniški in tripolski gusarji redno ugrabljali enako število ali še več ujetnikov na zgolj enem samem roparskem pohodu na Sicilijo, Balearske otoke ali Valencio. Zgodovinski viri opisujejo popolno opustošenje delov sredozemskih obal, ki so bile najbolj na udaru: italijanske, grške, španske in francoske. Odpira pa se tudi vprašanje čistih ekonomskih stroškov, tako osebnih kot javnih za odprave z namenom osvobajanja sužnjev, za samo odkupnino, za gradnjo obalnih utrdb, obrambnega ladjevja, stroške ukradenega ali uničenega blaga in plovil itd.
V današnjih časih (zahodnega) abotnega (samo)uničevalnega (samo)obtoževanja, češ da je za vse zlo na tem svetu kriv zahod, ta številka predstavlja le majhen delček množic Evropejcev, ki so trpeli zaradi zasužnjevanja in drugih grozot, ki so jim jih povzročala neevropska ljudstva (na primer Turki in druga azijska ljudstva), katerih potomci pa se, za razliko od samodestruktivnega zahoda, prav nič ne posipajo s pepelom zaradi svojega preteklega početja. Nasprotno, za početje zahoda, katerega prebivalstvo ni bilo deležno prav nič drugačnega ravnanja kot prebivalstvo tretjega sveta, ti potomci zdaj od bele rase zahtevajo odškodnine, moralno zadoščenje, posebno obravnavo, privilegije itd. Še več, Evropo ponovno molzejo in uničujejo z migrantsko invazijo, spodjedanjem socialne države, pobijanjem in posiljevanjem. Seveda je od današnjih tako imenovanih evropskih politikov iluzorno pričakovati, da bi od držav, ki so nasledile ozemlja in ljudstva, ki so Evropi in Evropejcem prizadejale zlo, zahtevali odškodnino, opravičilo, moralno zadoščenje in privilegije, na enak način kot le te to zahtevajo od Evrope. Še bolje pa bi bilo, da bi si sami in vsemu svetu natočili čistega vina.
Uporabljeni viri:
Davis, Robert. C. (2003). Christian Slaves, Muslim Masters: White Slavery in the Mediterranean, the Barbary Coast, and Italy, 1500–1800. New York: Palgrave MacMillan.
Stokes, Doug (2023). Against Decolonization. Cambridge: Polity Press.
