Piše: Gašper Blažič
Berem, da je slovenska svetovno znana umetnica Maja Smrekar vložila odškodninsko tožbo proti SDS, ker je slednja v (pred)referendumski kampanji uporabila njen sloviti portret ženske, ki doji psa.
No, stranka Levica pa je celo vložila kazensko ovadbo proti SDS zaradi iste stvari, pa še zdaj ne vem, v čigavem imenu: v svojem, v imenu Maje, v imenu nesrečnega psa, ki jo je cuzal, ali pa v imenu vseh simpatizerjev moderne umetnosti, ki temelji na različnih inštalacijah in performansih. Ti se seveda zdijo nam, zaguljenim konservativcem, še vedno sprevrženi, ampak pri moderni umetnosti so etični kriteriji pač nekoliko drugačni.
Sicer pa sem, naivnež, mislil, da so nagrajena umetniška dela javna last in da se tega še najbolj zavedajo v jedru levičarstva. Pa sem se zmotil: ta slavni performans z dojenjem psa je menda privatna lastnina, pa čeprav na njen račun tovrstni umetniki še naprej cuzajo pri svoji dojilji z imenom Država, se da moramo za ta opravek garati vsi butasti drugi, ki nam ta dojilja pobira davek. Saj veste, v teh modernih ateljejih je vedno mrzlo, plačati je treba ogrevanje, da ne bodo radiatorji mrzli. Že zaradi tega smo dolžni finančno podpirati izvajalce tovrstnih umetniških dosežkov.
Ni mi pa še uspelo razvozlati uganke, kaj imajo s tem opraviti psi. No, tudi oni so, biološko gledano, sesalci. Iz Svetega pisma pa poznamo tisto slavno modrost, da ni lepo jemati kruha otrokom in ga metati psom, čeprav se dogaja prav to. Toda psi tu niso nič krivi. So samo zlorabljeni objekti, tako ali drugače. Kar spomnite se tiste »garaže slavnih« izpred petnajstih let. In bojim se, da bodo na ljubljanski filozofski fakulteti za ljudi v prihodnje postavili pasja stranišča. To bi bil sicer svojevrsten dokaz, da je naša država tako ali drugače na psu.
