Piše: Miran Černec
Nedavno je v večnost odšel hrvaški rock pesnik in glasbenik Goran Bare. Ne vem sicer, dragi bralci in bralke, koliko sta vam znana njegovo ime in delo; recimo le, da je bil Bare vse tisto, česar si pošteni državljani ne želite za svoje otroke.
Džanki, boem, trpin, upornik in v našem mavričnem kapitalizmu povsem nezaposljiv karakter – a hkrati mož, čigar pesmi so se dotaknile milijonov duš v celotnem južnoslovanskem govornem prostoru.
Rojen leta 1965 v socialističnih Vinkovcih je Bare preživel vse možne nesreče, ki so doletele te naše kraje v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja: od balkanskih vojn do kolapsa ekonomskega in moralnega sistema, od osebnih tragedij do boja s heroinsko odvisnostjo. Stopal je dalje po neki svoji čudni poti, zvest le vizijam, ki jih je nosil v sebi. Za razliko od dežurnih podalpskih kulturnikov se ni udinjal za proračunske novce pri tej ali oni politični opciji; živel je od tistega, kar je ustvaril sam – in pri tem se ni nikoli niti posebej trudil, da bi bil všeč množicam. V poplavi komercialne produkcije je nekaj v njegovi glasbi vseeno nagovorilo številne; ker je bilo pristno, iskreno, človeško. Če imajo njegove pesmi kako rdečo nit, je to verjetno misel, da znajo biti naša življenja včasih zamotana, težka, zaradi bolečin celo neznosna – a da v vseh nas sije svetloba, ki nas vodi kljubovalno naprej, k iskanju ljubezni in resnice … Da človek ni ekonomska in politična kategorija, temveč nekaj bistveno večjega.
Goran Bare je torej zdaj dobojeval svoj dobri boj in naj mu bo lahka zemlja. Nam preostalim ni zapustil niti velikih državniških in gospodarskih projektov niti gurujskega priročnika za osebnostno rast – le pesmi, h katerim se lahko vedno znova vrnemo, kadar koli bomo iskali, vsak zase in skupaj, svojo pot k sreči.
