Piše: G. B.
Izšla je nova Demokracija v prenovljeni podobi. V novi številki razgaljamo predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, ki s svojim bizarnim obnašanjem sramoti hram demokracije, a v ozadju se očitno skriva tudi bolj zlovešč razlog. Analiziramo, zakaj vladajoče moti referendum proti privilegiranim pokojninam. Pišemo o javnem obračunavanju med Robertom Golobom in Natašo Pirc Musar ter o Pučnikovem simpoziju, kjer je tekla razprava o geopolitiki, varnosti in novodobnih poskusih omejevanja svobode govora. Objavljamo intervjuje z Davidom Penkom, Francetom Cukjatijem in Andrejem Natererjem. Z Demokracijo boste vedeli več!
Ali je dogajanje v državnem zboru pod vodstvom Urške Klakočar Zupančič že doseglo dno? Vragolije predsednice bi sicer praviloma sodile v kakšno tabloidno-tračarsko revijo, vendar pa gre v resnici za osebo, ki je po rangu pravzaprav takoj za predsednikom (predsednico) republike. Povedano drugače: po ustavi je predsednik državnega zbora – kdorkoli že je – pravzaprav namestnik predsednika republike in torej vršilec dolžnosti te funkcije v primeru odsotnosti predsednika republike. Gre torej za skrajno resen položaj, ki zahteva tudi odgovorno ravnanje in vedenje. Tudi zato, ker smo v občutljivem obdobju, ko nas tuje obveščevalne službe še posebej pozorno opazujejo, in zaradi dogajanja v oblastnem vrhu postajamo vse bolj ranljivi. Ne samo zaradi vojne v Ukrajini in ruskega kibernetskega vojskovanja z Zahodom, pač pa tudi zaradi vse bolj nevarnega Balkana, kjer postaja najvplivnejši politik Republike Srbske Milorad Dodik vse večji problem. Ob tem seveda ne moremo prezreti, da so si v globalnem smislu »sorosovci« in »putinovci« med seboj veliko bolj podobni, kot so pripravljeni priznati. Prav tako potrebujejo drug drugega, netilci vojn, kot je Dodik, pa so pravzaprav njihov skupni projekt.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
V tedniku Demokracija še preberite:
Referendum proti privilegiranim pokojninam moti vladajoče
Ob zbiranju podpisov za referendum se je po besedah prvaka SDS Janeza Janše odprlo tudi vprašanje umetnosti in kulture. Izpostavil je, da je SDS edina stranka v državi, ki ima že več kot 30 let ustanovljen in delujoč forum za kulturo. To, kar pa se zadnje čase propagira in povzdiguje in se »skuša zdaj nagrajevati celo z enormnimi dodatki k pokojninam«, pa je po njegovem mnenju »antikultura in kvaziumetnost«. Ob tem ko vladna stran opozarja na visoke stroške referenduma v primerjavi s stroški zakona, pa je Janša postregel z oceno, da bi predvideni dodatek k pokojnini v 20 letih za posameznika znesel skoraj 500.000 evrov. Če bi šlo v zakonskih določbah »za neko oddolžitev slovenskim umetnikom za življenjsko delo v nekih normalnih zneskih«, zbiranja podpisov za referendum po njegovih besedah ne bi bilo. Hkrati tovrstni zakoni po Janševem prepričanju služijo »razgradnji normalnih vrednot in civilizacije«. »Borimo se proti povzročanju večje škode, škode, ki se ne da izraziti samo v številkah,« je poudaril.
Totalitarni vzorci se iz preteklosti prenašajo v sedanjost
Da lahko razumemo kult osebnosti ali kult vodje, moramo najprej razumeti bistvo totalitarizmov, kaj jim je skupno, kako delujejo in zakaj ustvarjajo »močne« vodje, diktatorje. Vsem totalitarizmom je skupno, da vzbujajo akutno sovraštvo proti nekaterim manjšinskim skupinam, jih obravnavajo kot sovražnika, pri tem uporabljajo agresivno retoriko in jim pripisujejo oziroma jih krivijo za vse slabosti v družbi. Prav tako noben totalitarizem ne temelji le na predsodkih, ampak tudi na popolni nerazumnosti v smislu, da pravzaprav popolnoma noben dokaz ne more ovreči predsodka, in se postavlja kot gibanje, ki poskuša pridobiti družbeno hegemonijo. Tudi glede propagande imajo vsi totalitarizmi skupni imenovalec, vsi se vedejo makiavelistično, cilj upravičuje sredstva. Gre torej za delovanje propagande brez vsakih etičnih ali moralnih norm, z močnim zapiranjem komunikacijskega prostora (monopol), s čimer poskuša preprečevati vsakršno možnost alternativnih metod informiranja. V veliki meri je tako propaganda zasnovana tudi na lažeh in prevarah.
Intervjuja: France Cukjati in dr. Andrej Naterer
»Oblast, ki ne zna vladati v demokratičnem okolju in ni zmožna voditi demokratičnih sistemov, hitro zapade v usodno zablodo, da bo uspešna šele takrat, ko bo obvladala vse podsisteme in s tem postala avtokratska, totalitarna. To pa ne more postati, če ne vzpostavi popolnega nadzora nad informacijo. Zato neprestano sanja, kako obvladovati ne le RTV in osrednje medijske hiše, ampak tudi vse digitalne vire informacij. Zato svoboda govora v Sloveniji še nikoli po osamosvojitvi ni bila tako ogrožena, kot je pod sedanjo vlado,« je v intervjuju povedal France Cukjati, zdravnik, teolog, inženir gradbeništva, nekdanji predsednik DZ in nekdanji predsednik Zbora za republiko.
Dr. Andrej Naterer pa je spregovoril o aktualni situaciji v Ukrajini: »Sam iskreno mislim, da je Trumpovi administraciji mir v Ukrajini v resnici v interesu tako v človekoljubnem in ekonomskem smislu kot tudi v geopolitičnem. Trumpova administracija vidi pravo nevarnost v Kitajski in ne v Rusiji, in čim prej bodo razrešili spor v Ukrajini, prej se bodo lahko preusmerili na Kitajsko.«
Pučnikov simpozij 2025: Smo pred izzivi, ki od nas terjajo veliko odgovornost in pozornost
Morda se bo marsikomu zdelo čudno, zakaj je Jože Pučnik, ki je akademsko sicer združeval družboslovje in humanistiko, kot prepričan socialdemokrat danes neke vrste »predmet« zanimanja bolj krščanskodemokratskih in konservativnih sil kot pa denimo sodobnih socialdemokratov. Nekateri se spotikajo tudi ob dejstvo, da se je sam leta 1990 opredelil za ateista, vendar ga imajo mnogi kristjani tako rekoč za svetniško osebnost. Tovrstni paradoksi so morda nenavadni, a kažejo, kako je bil Demos, ki ga je Pučnik vodil, notranje heterogen, a vendarle so ga povezovale skupne vrednote. V času osamosvajanja Pučnik ni imel nobene formalne politične funkcije – ni bil niti član vlade niti član predsedstva ali poslanec skupščine – vendar je kot karizmatična osebnost z disidentsko preteklostjo imel izjemen vpliv zlasti na ravnanje koalicije Demos in osamosvojitvene vlade. Bil je namreč tisti, ki je vlekel voz naprej tudi takrat, ko je ta obtičal v blatu, včasih pa je znal celo prehitevati dogodke. Novembra 1990 je po znamenitem internem sestanku prvi medijem povedal, da bo plebiscit 23. decembra 1990, kar je vzbudilo veliko jezo denimo Milana Kučana, ki je bil sicer vajen, da je glavne odločitve za državo in družbo sprejemal CK ZKS, vendar pa ni trpel »konkurence«. Zato je postavil pogoje, v katere je Demos moral privoliti, da je obdržal predvideni datum plebiscita. Plebiscit je uspel, in to precej bolje od pričakovanj. »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo,« je tistega večera ob razglasitvi izidov plebiscita dejal Pučnik in dodal, da je slovenska politika s tem dobila ukaz volivcev, da mora sedaj odločitev, sprejeto na plebiscitu, udejanjiti. Za Pučnika so učne ure demokracije, ki so bile velikokrat tudi zelo boleče, sledile kasneje, ko je bil leta 1992 krajši čas podpredsednik vlade, nato pa poslanec in po svoji politični upokojitvi velik podpornik civilne družbe. Spoznal je namreč, da z ostanki totalitarizma še zdaleč nismo opravili. Danes, 22 let po Pučnikovi smrti, pa to velja še bolj.
Katastrofalno črpanje kohezijskih sredstev; Slovenija na zadnjem mestu med državami članicami EU
Še pred nastopom zdajšnje vladajoče koalicije (Gibanje Svoboda, SD in Levica) je bila Slovenija med državami, ki so najbolje črpale evropska sredstva. Zdaj pa je drugače. Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj spada pod okrilje stranke Socialni demokrati (SD), vodi ga minister Aleksander Jevšek, obdan s propadlimi politiki stranke SD. Jevšek očitke o slabem črpanju evropskih sredstev zavrača in obljublja, da se bo njihovo domnevno dobro delo že še pokazalo, a zdaj smo že globoko v programskem obdobju 2021–2027, Slovenija pa pri tem še ni dosegla nobenega napredka. Vlada močno zamuja tudi z dogovorom za črpanje evropskih sredstev za razvoj regij. Dogovori bi morali biti podpisani že pred januarjem, a se to očitno še ne bo zgodilo prav kmalu. Nedavno je Jevšek sicer obljubil, da bodo s podpisi dogovorov začeli marca, to je v tem mesecu, a za zdaj nič ne kaže, da se bo to dejansko zgodilo. Vmes pa se Slovenija odreka sredstvom, ki bi jih lahko dobila, a jih zaradi očitne nesposobnosti politike ne bo.
Pomanjkanje kadrov v zdravstvu in domovih za starejše ter nesposobni minister Maljevac
Ministrstvo za solidarno prihodnost, ki je pristojno za izvajanje zakona o dolgotrajni oskrbi, vodi pa ga ustanovitelj Inštituta 8. marec in ultralevičar Simon Maljevac, je doslej na tem področju naredilo bore malo. Bolj kot področje, starejši in socialno šibki, invalidi ga zanimajo lastni interesi. Na ministrstvu se je zaposlilo že okoli sto ljudi, večinoma članov ali simpatizerjev Levice. Izplačujejo si visoke dodatke k plačam, za starejše in bolne pa ni denarja. No, morda bi se ta še našel, vendar ni interesa ali znanja in volje za ureditev tega področja. S 1. julijem 2025 bomo vsi začeli plačevati poseben davek. Upokojenci odstotek od neto pokojnine mesečno, zaposleni prav tako odstotek od bruto plače, delodajalci še dodaten odstotek, prav tako od bruto plače posameznika. Samostojni podjetniki pa bodo primoran plačevati kar 2-odstotni davek. To pa je tudi edino, kar je zagotovo, da se bo uveljavilo z novim zakonom o dolgotrajni oskrbi. Po zadnjih podatkih bi ta prispevek lahko postopoma narasel celo do 10 odstotkov.
V novi Demokraciji objavljamo številne analitične kolumne naših urednikov, novinarjev in zunanjih sodelavcev. Tokrat so jih pripravili: Metod Berlec, Tanja Brkić, Miran Černec, Jože Biščak, Stane Granda, Vinko Gorenak, Miro Petek, Andreja Valič Zver in Matevž Tomšič.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
