Piše: dr. Metod Berlec
Z dr. Igorjem Kovačem, raziskovalcem na Centru za kibernetsko strategijo in politiko na Univerzi v Cincinnatiju, smo se pogovarjali o turbulentnem mednarodnem dogajanju, ki ga diktira novi ameriški predsednik Donald Trump.
Dr. Kovač, v mednarodni javnosti še vedno odmeva prepir v Ovalni pisarni Bele hiše prejšnji petek. Z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim se je najprej sporekel ameriški podpredsednik J. D. Vance, potem mu je sledil še ameriški predsednik Donald Trump, in to pred televizijskimi kamerami. Kako gledate na ta dogodek, ki je močno šokiral vso zainteresirano svetovno javnost?
Takšne ostre izmenjave niso nič tujega zaprtim pogovorom med voditelji. A tu je šlo za načrtno dejanje ukrajinske strani, da bi nagovorili ameriško javnost ter vzbudili več simpatije in sočutja z Ukrajino. Načrt, ki sta ga sestavila predsednik Ukrajine in njegov vodja kabineta, ni uspel. Imel je nasproten učinek. Čeprav sam in verjetno mnogi s simpatijo gledamo proti Ukrajini, me kot raziskovalca vodi empirija, realnost. Podobno dihotomijo lahko razberemo v tem primeru. Ukrajino sta vodila srce in idealizem, ZDA pa možgani in realizem. A to ne pomeni, da so se ZDA postavile na rusko stran. Trump je v dnevih po sestanku poslal tudi jasno sporočilo Rusiji, naj neha z raketiranjem, če resno misli z mirovnimi pogajanji, in napovedal dodatne finančne ukrepe proti Rusiji, če tega ne stori. ZDA so torej jasno sporočile Rusiji, da obstaja majhno okno, ko so pripravljene posredovati za zagotavljanje miru.
Je pa jasno, da imajo republikanci pod vodstvom Trumpa močno drugačen pogled na mednarodno politiko in na vojno v Ukrajini kot pred njimi ameriški demokrati.
V idejnih izhodiščih nedvomno. Bidnovo administracijo je vodil jakobinski idealizem, Trumpa pa realistični daj-dam. Vendar pa je tudi kar nekaj podobnosti, na primer percepcija Kitajske ali pa pristop k kibernetski varnosti, kjer vse tri administracije (Trump 1, Biden in Trump 2) sledijo strategiji nenehne čuječnosti (persistent engagement).
No, za Ukrajince je ta ameriški preobrat nedvomno zelo boleč. V prvi vrsti to, da so se Američani začeli z agresorsko Rusijo pogovarjati brez njih. Najprej v Riadu v Savdski Arabiji …
Brez tega ni realno pričakovati miru. To je logika velesil, to je narava mednarodnih odnosov. Kot je rekel že Tukidid: močni delajo, kar želijo, šibki trpijo, kar morajo. Velesile si priznavajo ta status druga drugi in želijo govoriti najprej druga z drugo. ZDA so morale izmeriti, kaj Rusija potrebuje, da pride za pogajalsko mizo. In kaj lahko pravzaprav sploh položijo na pogajalsko mizo. Za obe, ZDA in Rusijo, Ukrajina ni edini vozel, ki ga želita razvezati. Velesile znajo povezovati stvari – tako vidimo že premike na Bližnjem vzhodu, kjer ZDA in Rusija zbližujejo stališča.
Po prepiru v Beli hiši je Trump dodatno začel pritiskati na Zelenskega, naj podpiše sporazum z ZDA o skupnem izkoriščanju ukrajinskih redkih kovin, naj pristane na mirovna pogajanja z Rusijo …
Podobno, kot so ZDA najprej morale izmeriti Rusijo, so nato izmerile Ukrajino. Zato je prišlo do omenjenega sestanka v Beli hiši in verjetnega dogovora o črpanju mineralov (ne le redkih rudnin) z ZDA. Trump ve, da ne more v Ukrajino vpeljati korejskega scenarija: postaviti vojakov med obe državi, Rusijo in Ukrajino, kjer je logika naslednja: če ti vojaki umrejo, to je, če Rusija znova napade Ukrajino, bodo ZDA šle v vojno zaradi smrti svojih vojakov. S takšnim scenarijem Rusije ni mogoče pripeljati za pogajalsko mizo, saj ne bo privolila v ameriške vojake na svoji meji. Raje bo nadaljevala vojno. Tako ZDA želijo narediti drugo najboljšo stvar: Ukrajino narediti vitalnega ekonomskega pomena za ZDA, kar pa bi Rusija sprejela. Prav tako bi to povečalo vrednost Ukrajinv očeh ZDA in eventualno omogočilo lažjo intervencijo ob morebitnem vnovičnem napadu Rusije.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
