Piše: Janez Remškar, dr. med.
Volitve v zbor združenega dela (ZZD) so bile velika prevara naslednikov komunistov na začetku demokratizacije Slovenije. Ampak to je bil šele začetek. V naslednjih 30 letih s pomočjo medijev, v zadnjem obdobju t. i. depolitiziranih medijev, živimo v državi, kjer sta prevara ali laž stalnica in brez posledic.
Demokratizacijo in samostojnost smo začeli z veliko prevaro! Volitve leta 1990 v ZZD niso bile poštene. V ZZD so dobili »ponosni nasledniki komunistov« veliko večino v primerjavi z drugima dvema zboroma. Način volitev v ZZD je bila med prvimi pomembnimi »ukanami« s posledicami, še posebej v pogledu razdelitve do tedaj t. i. družbenega premoženja in kasnejše politične moči, povezane s kapitalom.
V tistem času sem bil delegat v ZZD (nepoklicni, ker sem ob delu v skupščini hodil v službo na Golnik), izvoljen na listi Demosa, da zastopam zdravstvo. Volitve v ta zbor − poleg njega sta bila v tedanji Skupščini RS še družbenopolitični zbor in zbor občin − so bile svobodne, demokratične, niso pa bile poštene. Prof. dr. Lovro Šturm, nekdanji pravosodni minister in član Demosovega volilnega štaba, je na predavanju v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo ob 20. obletnici prvih svobodnih volitev 7. aprila 2010 pojasnil, da je slovenska skupščina decembra leta 1989 sprejela zakon o volitvah. »Zakon je omogočil nastop tudi novim političnim organizacijam na prvih svobodnih in demokratičnih volitvah v Sloveniji, ki so bile 8. aprila, na cvetno nedeljo,« je poudaril. Dodal je, da so bile novoustanovljene politične stranke, združene v koaliciji Demos, v neenakopravnem položaju glede na stranke, naslednice nekdanjih družbenopolitičnih organizacij (Zveza komunistov Slovenije, Socialistična zveza delovnega ljudstva in Zveza socialistične mladine Slovenije). Te so lahko delovale vsepovsod, v vseh organizacijah, v državni upravi, javnih službah, delovnih organizacijah, nove pa tega niso smele. Rezultat tega je bil, da so imele takratne politične organizacije pri volitvah na 7.000 voliščih za ZZD po vsej Sloveniji veliko prednost. To se je pokazalo tako, da je Demos glede na povsem drugačno splošno mnenje, v ZZD dobil le 25 delegatov (podatek iz knjige dr. Rosvite Pesek Osamosvojitev Slovenije).
Posledice so se pokazale že ob izvolitvi predsedujočega v tem zboru. Za večji del izvoljenih v ZZD je bil znan predlagatelj. Največ jih je bilo s strani starih političnih struktur, ampak ne vsi! Med 55 delegati jih je bilo, ne boste verjeli, 18 neodvisnih. Veliko o tem pove to, da je bil med njimi tudi polkovnik Milan Aksentijević in tudi dolgoletni ravnatelj Gimnazije Celje Jože Zupančič kot predsednik ZZD. Sprejemanje zakonodaje, tudi zakona o privatizaciji dotedanjega »družbenega« premoženja, enem najpomembnejših, je potekalo torej pod taktirko starih političnih struktur. Besede izvoljenega predsednika Zupančiča povedo vse. Iz njegove knjige Med šolskimi in poslanskimi klopmi navajam: »No, še nekaj sem ugotovil. Dobil sem absolutno večino (55 glasov). To pomeni, da je Demos v našem (mojem) zboru v manjšini! Je opozicija v ZZD, ZZD pa je neke vrste opozicija v skupščini in lahko podpre ali ustavi vse, kar se sprejema na zakonodajnem področju.«
Pomembno je opozoriti na to, da kolikor posamezni zbor ni obravnaval določene zakonodaje, sprejel sklepa o predlogu, tak predlog ni mogel v obravnavo na skupni seji vseh treh zborov!
Privatizacijska zakonodaja je tako po številnih predlogih ostala v predalu predsednika ZZD do časa, ko je bil predlog tak, da je bil sprejemljiv za večino rdečih direktorjev, ki so s krediti bank po mnenju dr. Jožeta Mencingerja pokupili ničvredne delnice, in pidovske barone. Tako je prišlo do velike kraje do tedaj skupne lastnine in s tem tudi do danes velikega političnega vpliva »prenovljenih, demokratiziranih«, v različnih strankah organiziranih naslednikov komunistov.
