Piše: Damijan Ahlin
Ravno minuli februar je za nas, Slovence, kulturni mesec: 8. februarja se spomnimo našega pesnika vseh časov in po njem imenujemo dan kulture kot Prešernov dan. Ta dan zna biti res posebno prešeren, saj s ponosom in z veseljem drug drugemu zaželimo vse najboljše!
Sedem desetletij in leto dni pa je že minilo za slovenstvo in kulturo v obširni diaspori. Upravičeno smo ponosni na to in prešerno gledamo na prehojeno ter tudi nadaljnjo pot.
Davnega leta 1954, še preden bi se končno sestavil »Slovenski kulturni klub v Buenos Airesu«, je bilo v slovenski skupnosti v Argentini o tem veliko slišati. Zadeva ni bila všeč vodilnim možem v Društvu Slovencev − pozneje imenovanem Zedinjena Slovenija −, prav tako so mu nasprotovali nekateri člani takratnega dušnega pastirstva. Bil je poletni čas na južni polobli. Dvajseti dan drugega meseca tistega leta. Bilo je silno vroče in soparno v argentinski prestolnici, kot izvemo iz zapisnika.
Ustanovni sestanek
Ladislav Lenček je sklical ustanovni sestanek; po pozdravu navzočih je zaprosil prof. Geržiniča, naj utemelji potrebo po novi kulturni družbi. Ta je podal pregled kulturnega stanja v Argentini in v drugem zdomstvu, ki ni bil na zadovoljivi višini. Zato je potrebna organizacija, ki naj bi družila umetnostne ustvarjalce, kritike in znanstvenike, jih idejno in filozofsko usmerjala ter omogočala ustvarjalno svobodo in možnost razvoja. Kakovost mora biti osnovno vodilo. V glavnem so vsi soglašali z nujnostjo organiziranega kulturnega dela. Bil je trenutek formalnega rojstva organizacije, ki je dobila ime Slovenska kulturna akcija (SKA), v globljem pa je tisti trenutek pomenil začetek snovanja, ustvarjalnega optimizma in zagona, iskrenega veselja − kot je zapisal Ruda Jurčec − v nepozabnih letih in transcendentno afirmacijo slovenstva na tujih tleh.
Prvi odbor
Slovenska kulturna akcija je postala po pravilih apolitična organizacija slovenskih zamejskih in zdomskih kulturnih delavcev, ki želijo z ustvarjalnim in s posredovalnim delom pomagati pri ustvarjanju in širjenju slovenskih kulturnih vrednot.
Izvoljeni odbor je bil sestavljen tako: za predsednika je bil imenovan Ruda Jurčec, za prvega in drugega podpredsednika Tine Debeljak in Alojzij Geržinič, za tajnika umetnostni zgodovinar Marijan Marolt in za blagajnika Ladislav Lenček. Za vodstvo filozofsko-usmerjevalnega krožka dr. Ignacij Lenček, za vodjo leposlovnega krožka je bil izvoljen Zorko Simčič, za likovnega Franc Ahčin, glasbenega dr. Julij Savelli, gledališkega Marijan Willenpart in Nikolaj Jeločnik. Od imenovanih je edini še živ neutrudni Zorko Simčič.
Prehojena pot
Ko pogledamo nazaj v času, je takratna druščina kulturnih delavcev morala imeti toplejše srce od podnebja, mogočno ljubezen do slovenstva. Dober namen in skupna volja sta pripomogla tudi v načrtovanju organizacije s pogledom z daljnogledom v novo jutro.
Prehojena pot ni bila lahka. A še vedno z vami delimo slovensko kulturno izražanje, kot je to že naša navada. Redno smo ponujali vse, kar se tiče našega slovenstva. Zgrajeno je bilo na močnih temeljih, skozi leta je Slovenska kulturna akcija razvijala svoje dejavnosti na vseh kulturnih področjih ter je zato dobila priznanje zamejskih Slovencev po širnem svetu in tudi v domovini.
Leta 1969 je dr. Tine Debeljak rekel: »Ali bo mogla Slovenska kulturna akcija vse ovire premagati? V celoti morda ne, marsikaj pa ji mora uspeti. Njeni ustvarjalci naj se zavedajo, da ne delajo samo za pet tisoč tukajšnjih novih naseljencev, tudi ne samo za nekaj sto tisoč zamejskih Slovencev, ampak za vse slovenstvo v sedanjem in v prihodnjih rodovih.«
Drugačen svet
Danes živimo v drugačnem svetu. Vse to upoštevamo in skušamo biti zraven. Korak za korakom nadaljujemo z delom. Prilagajamo se času in okoliščinam današnjega sveta. Zato se ne omejujemo samo na tisk, ampak gremo tudi na splet. Izvajali bomo kulturne večere in živo sodelovali v središču slovenske kulture v prid slovenstva, dokler bo le mogoče. Lepo bi bilo, da zlasti mlajši postanejo del naše družine, saj so novi talenti zelo dragoceni …
