Piše: dr. Božo Cerar, pravnik, diplomat in publicist
Pred dnevi je Demokracija poročala o primeru Fakultete za zdravstvene vede v Novem mestu, ko zaradi higienskih standardov študentki muslimanske veroizpovedi zaradi nošenja hidžaba (naglavne rute) ni dovolila udeležbe na kliničnih vajah.
Po posredovanju zagovornika načela enakosti in varuha človekovih pravic ter ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije pa je morala popustiti. Morala je celo spremeniti svoja pravila, kako morajo biti študentje in študentke oblečeni, da so pri klinični praksi in kabinetnih vajah zagotovljeni ustrezni standardi.
V javnosti se poleg tega, da poudarek na higienskih standardih ne more biti vedno v prvem planu, ustvarja tudi občutek, da se moramo avtohtoni prebivalci prilagajati zahtevam tujcev, namesto, da bi se ti prilagodili našim navadam, našemu načinu življenja.
Lani je v naši neposredni soseščini, v Tržiču (Monfalcone) prišlo do ogorčenja meščanov, ko so priseljene kopalke skušale izsiliti, da se na mestni plaži kopajo oblečene od vrha glave do pet. Županja je nato to prakso prepovedala.
Kaj bosta storila fakulteta in ministrstvo, če študentka ugotovi, da ji predavanja in vaje ob petkih ne ustrezajo, ker je petek pač za muslimane najbolj svet dan v tednu? Jih bo treba prestaviti na kakšen drug dan ali celo na konec tedna?
Če se vrnemo h hidžabu. Njegovo nošnjo danes zapoveduje fundamentalistični režim v Iranu. Enako velja za režima talibanov v Afganistanu in Hamasa v Gazi. Kar nekaj iranskih žensk, ki so si vzele svobodo ne nositi ga, je to plačalo z življenjem. Z nošenjem hidžaba (podobno burke in nikaba) skušajo ženske obdržati v podrejenem, drugorazrednem položaju. Zaradi tega je kar nekaj držav s pretežnim muslimanskim prebivalstvom nošenje hidžaba prepovedalo. Gre za Azerbajdžan, Kazahstan, Kirgizistan, Kosovo, Tadžikistan itd.
Hidžab v izobraževalnih ustanovah, na delovnem mestu in v javnih prostorih je prepovedala tudi vrsta držav članic EU, na primer Avstrija, Belgija, Bolgarija, Danska itd. Če sledimo argumentaciji naših ustanov, omenjene države niso upoštevale načel vključevanja, spoštovanja raznolikosti in zagotavljanja enakih možnosti za vse. Bolj verjetno kot kakšna diskriminacija se zdi, da jim je omenjeni odnos do žensk preprosto tuj in da so sledile določilom resolucije Generalne skupščine št. 40/144 iz 13. decembra leta 1985. Sponzorirala jo je tudi Socialistična federativna republika Jugoslavija in sprejeta je bila z eksklamacijo. V svojem členu 4. resolucija določa: Tujci spoštujejo zakone države, v kateri prebivajo ali so prisotni, ter spoštujejo običaje in tradicije prebivalcev te države.
