Piše: Dan White, prevod in povzetek: C. R.
Ko se je Donald Trump vrnil v Belo hišo, je mnoge globoko skrbelo, kako se bo nova administracija spopadla z grožnjo, ki jo Rusija predstavlja za globalno varnost.
Te skrbi je podžigala kombinacija prijateljskih nastopov z Vladimirjem Putinom v njegovem prvem mandatu, kritik evropskih zaveznikov in kritik politike ZDA do vojne v Ukrajini. Toda podrobnejše branje zgodovine prve Trumpove administracije in natančnejši pogled na dejanja novega Trumpovega kabineta kaže, da bo prihajajoča administracija do Rusije zavzela trše stališče, kot so se bali nekateri opazovalci.
Veliko skrbi izhaja iz nasprotja med občasno spravljivim jezikom, ki ga je predsednik Trump uporabljal do Putina in njegovimi vnetljivimi kritikami ameriških in evropskih voditeljev in institucij. Leto 2018 je bilo še posebej ilustrativno za to dinamiko. Tistega leta je Trump čestital Putinu za njegovo ponovno izvolitev in nato trdil, da zaupa besedi ruskega voditelja bolj kot besedam ameriške obveščevalne skupnosti glede poskusa vmešavanja v volitve leta 2016, medtem ko je sprožil mesece retoričnih kritik proti takratni nemški kanclerki Angeli Merkel.
A to je le del zgodbe. Trump je ob vsem svojem očitnem nezaupanju do ocen ameriške obveščevalne skupnosti do Rusije še vedno uvedel sankcije proti več desetim ruskim subjektom zaradi poskusov vmešavanja v volitve v ZDA. Nato je še zaupal ocenam obveščevalne skupnosti, da podpre evropske zaveznike ZDA s kaznovanjem Rusije za njen poskus atentata na Sergeja Skripala v Veliki Britaniji in umikom iz pogodbe o jedrskih silah srednjega dosega po rednih kršitvah ruskega nadzora nad orožjem. Prav tako je treba omeniti, da so številni Trumpovi nič kaj diplomatski odnosi z evropskimi zavezniki Amerike skrivali razumne kritike prijateljskih odnosov Evrope z globalnimi avtokrati. Trump je Merklovo večkrat grajal zaradi nemške spravne politike do Rusije, ki jo predstavlja plinovod Severni tok 2.
Kljub vsej svoji očitni prijaznosti do Putina je Trump uvedel strožje sankcije proti ruskim uradnikom, zaprl ruske konzulate in Ukrajini zagotovil več vojaške pomoči kot Obamova administracija. Trumpova administracija je leta 2018 celo vodila “uničenje” več sto pripadnikov ruskih posredniških sil v bitki v Siriji, na kar je Trump zasebno izrazil velik ponos, čeprav je bitko v javnosti omalovaževal.
Trump je uporabil podobno mešanico pretirane prijaznosti in grožnje tudi do drugih svetovnih veljakov. Trumpov odnos s turškim predsednikom Recepom Erdoganom so nekateri označili za “bromanko”, vendar je Trump še vedno večkrat javno zagrozil, da bo “popolnoma izbrisal in uničil” turško gospodarstvo, če bo Ankara začela vojaško akcijo proti kurdskim zaveznikom ZDA, kar je oslabilo turško liro. Trumpovi odnosi s kitajskim Xi Jinpingom so bili še bolj nemirni.
Ali je Trumpov diplomatski pristop do zaveznikov in nasprotnikov moder, je predmet ločene razprave, a načela, ki stojijo za Trumpovo pogosto nestanovitno zunanjo politiko, so bila dosledno pragmatična ocena širših ameriških nacionalnih interesov in tudi osebnih političnih premislekov. Teža teh premislekov kaže, da bo drugi Trumpov mandat za Rusijo težak.
Prihodnji posebni odposlanec za končanje vojne, upokojeni general Keith Kellogg, je pred kratkim preložil potovanje v Kijiv, da bi se srečal z vlado Zelenskega, do uradne inavguracije. Številni zaskrbljeni opazovalci so na to gledali kot na zaničevanje, namig na bližajočo se izdajo ukrajinske vlade. Toda kmalu zatem, ko je bilo potovanje odpovedano, se je Kellogg pojavil na Fox News in izrazil nova pričakovanja, da bo trajalo kar 100 dni, da se doseže začasno premirje, in prepričal gledalce, da mir ne bo naklonjen Rusiji.
Premik k dolgoročni strategiji za končanje vojne namiguje na priznanje, kako politično katastrofalen je bil umik iz Afganistana za predsednika Joeja Bidna. Trump se bo še posebej želel izogniti zunanjepolitični katastrofi, saj je njegova večja domača gospodarska agenda odvisna od trdih trgovinskih pogajanj. Dogovor o koncu vojne, ki bi bil videti kot ameriška kapitulacija pred ruskimi interesi, bi spodkopal verodostojnost tarifnih groženj in spodkopal zaupanje v vodstvo ZDA v svetovnem finančnem sistemu. Zdi se, da je to še posebej zaskrbljujoče za Trumpa, ki je zagrozil državam, ki iščejo alternative ameriškemu dolarju, zlasti članicam BRICS, s 100-odstotnimi carinami in izjavil: »Ni možnosti, da bi BRICS nadomestil ameriški dolar v mednarodni trgovini in kakršni koli država, ki to poskuša, naj pomaha Ameriki v slovo.«
Ta sovražnost do poskusov spodkopavanja temeljev ameriškega globalnega vodstva Trumpa vedno pripelje navzkriž s širšimi Putinovimi ambicijami. Odločitev Rusije, da se odkrito poveže s Kitajsko, Severno Korejo in Iranom ter napade veljavnost mednarodnega reda, ki ga vodijo ZDA, bo Trumpovi administraciji otežila pomiritev Rusije, ne da bi bilo videti, da bi tako ogrozila ameriške interese. Položaj je otežen, saj velika večina Američanov še vedno globoko nezaupljiva do Rusije in njenega voditelja.
Nepremostljive razlike, na katerih temelji Trumpov odnos s Putinom, so postale bolj očitne, odkar je Trump prisegel kot predsednik. Na dan inavguracije je Trump novinarjem dejal, da je Putin po njegovem mnenju “uničil Rusijo”, ker ni sklenil dogovora o koncu vojne. Dan pozneje je Trump pripomnil: “Mislim, da bo Rusija v velikih težavah.” In namigoval, da bo samo še slabše, saj si bodo ZDA prizadevale za nove sankcije. V sredo je Trump v oddaji Truth Social sprožil pravo tirado proti Putinu in namigoval, da bi lahko Amerika prisilila Rusijo, da konča vojno na »lahek ali težji način«.
Trump je nakazal, da bo za Rusijo “težja pot” do pogajalske mize izhajala iz pritiska na njen izvoz energije. Kellogg je izrecno določil cilj 45 dolarjev za sod kot zgornjo mejo ruskega izvoza nafte. Trumpova administracija bo verjetno poskušala znižati ceno ruskega izvoza pod to raven s kombinacijo povečane domače proizvodnje, pogajanj s Savdsko Arabijo o povečanju lastne proizvodnje, omogočanja napadov na rusko naftno in plinsko infrastrukturo z orožjem, financiranim z lastnimi sredstvi, zamrznitvijo sredstev in spodbujanjem držav k zmanjšanju uvoza ruske surove nafte.
Zdi se, da je Putin, kljub nekaterim nedavnim privoščljivim pripombam o Trumpovem vodenju in uspešnosti na volitvah leta 2020, pripravljen preizkusiti Trumpovo odločenost in je tako podpisal novo celovito strateško partnerstvo z Iranom, Trumpovo bête noire, samo dan pred predsedniško inavguracijo v ZDA.
Dan White je programski sodelavec na inštitutu Kennan Centra Woodrow Wilson. Dan je odgovoren za upravljanje programov Kennanovega inštituta in političnega dosega. Danovo raziskovalno središče vključuje zunanjo politiko ZDA do Rusije in Ukrajine ter geopolitiko v Evraziji.
Vir: https://nationalinterest.org/blog/politics/trump-will-be-tougher-on-russia-than-many-expect/
