Piše: Gašper Blažič
Morda bo kdo dvignil obrvi ob tem naslovu, ki bi lahko mejil na bizarnost. Kako naj bo majhna Slovenija sploh »velika«? Kompleks majhnosti nas je vedno tepel, toda v nekem obdobju je naša država vsaj znotraj EU veljala za zelo svetel zgled. A na žalost vedno le za kratek čas, saj je hitro sledila vrnitev v grenko realnost socialistične (pod)povprečnosti. In tako je bilo tudi po aprilu 2022.
Toda ali lahko idejo slovenskega narodnega preporoda povežemo s Trumpovim že tradicionalnim sloganom o »znova veliki Ameriki«? Slovenski zet je nedavno že drugič prisegel kot predsednik ZDA. Še pred dvema letoma se je zdelo, da je njegova politična kariera pokopana, pred letom dni po internih republikanskih volitvah v Iowi pa je prišlo do prvega velikega preobrata. Drugi republikanski kandidati so začeli odstopati od kandidature in podpirati Trumpa. Sam takrat še vedno nisem verjel, da bi se pregovorno »hovdrasti« poslovnež lahko vrnil v Belo hišo, kljub hudim spodrsljajem dosedanjega predsednika Bidna, ki se je nato vendarle odrekel kandidaturi in v boj poslal »prebujensko kraljico« Kamalo Harris, ki jo je podpiral praktično ves popkulturni svet, še zlasti pa zvezna država Kalifornija, ki je nedavno doživela uničujoče požare prav v zvezdniškem Los Angelesu. Za pojasnilo: Kalifornija, tradicionalna demokratska trdnjava in nasploh najmočnejša zvezna država po številu elektorjev (54), niti tokrat ni »razočarala« in je krepko podprla Harrisovo.
Trumpova govorica je, to je treba priznati, precej populistična, za koga tudi neprijetna. Tudi po volitvah. Toda v njegovem prvem mandatu se ni zgodila tretja svetovna vojna in Trump tudi ni postal »novi Hitler«, kot so mnogi napovedovali. Je pa vedno nagovarjal povprečnega Američana in izpostavljal konkretne težave ljudi. To seveda še ni dovolj za zmago, je pa zanesljiva pot do nje. In morda tudi iztočnica za razmislek, kako to uporabiti v Sloveniji.
Jasno je, da Slovenija ni Amerika. Nismo megalomanski talilni lonec, ampak mala nacionalna država, ideološko precej razklana in zaznamovana z močno propagando naslednikov režima, ki nikoli ni doživel lustracije. To ne pomeni, da se tovrstne globoke države ne da premagati. Treba se je zavedati tudi trendov slabljenja vpliva tradicionalnih medijev: gledanost programov nacionalne TV upada, prav tako imajo tudi tiskani mediji vse manjšo naklado. Predvsem po Trumpovi zmagi na ameriških volitvah pa se globalno krepi vloga internetnih orodij, zlasti omrežja X, medtem ko se cenzura vse bolj umika. To je dobra novica tudi za Slovenijo, saj je velika večina slovenske javnosti do zdaj dobivala strogo filtrirane informacije o političnem dogajanju in si na tej podlagi ustvarjala javno mnenje po želji (slovenske) globoke države in različnih tranzicijskih mogotcev.
Prva lekcija, ki jo bo morala predelati zdajšnja opozicija, je ta, da mora najprej oblikovati enotno alternativno fronto proti sedanji oblastni kamarili. Leta 1990 smo takšno lekcijo že vzeli – relativno uspešno −, a to je bilo samo enkrat. Kasneje je prevladalo »vrtičkarstvo«. Morda je imel komunistični literat Tone Seliškar prav, ko je prek mladinske povesti »Bratovščina Sinjega galeba« propagiral idejo, da smo skupaj močnejši. Češ, eno vejico lahko zlomiš, butare pa ne moreš. V tem je veliko resnice, kajti dosedanje politične izkušnje kažejo, da je bila pomladna, pogojno rečeno desna stran relativno uspešna le takrat, ko je bila pripravljena vreči medosebne zamere čez ramo in nastopiti skupaj. Logika »mi gremo po svoje« se nikoli ni obrestovala.
Druga lekcija pa je kratka: odkriti, kje povprečnega Slovenca žuli čevelj, in začeti ne samo z zdravljenjem žuljev, pač pa predvsem z odpravljanjem vzrokov za žulje. In ponuditi ljudem pot do rešitev.
