Piše: Gašper Blažič
Če so Marjana Šarca imenovali “Luka Dončić slovenske politike”, si je Robert Golob nemara prislužil naziv “Steve Jobs slovenske politike”. No, malo za hec – toda veliki elektrogenij, ki sedaj po zgledu Josipa Broza Tita predstavlja nekakšen slovenski vesoljski program, je obiskal kranjsko gimnazijo. Dijakom pa je predvajal o – Auschwitzu.
V ponedeljek, 27. januarja, bo namreč minilo 80 let od osvoboditve tega najbolj zloglasnega nacističnega taborišča, ki se sicer nahaja na Poljskem. Zato je v teh dneh veliko spominskih prireditev v spomin na žrtve holokavsta. Kar je sicer pravilno. Če ne bi bilo ob tem tudi ogromno sprenevedanja in pretakanja krokodiljih solz.
Dogodek na kranjski gimnaziji bi bil sicer čisto lep normalen spominski dan, pospremljen s fotografsko razstavo ob lanskem obisku zloglasnega taborišča. Ob tem so razstavo opremili tudi s svojimi pismi z željo po miru, ki ni samoumeven, ter da zločini nad ljudmi ne zastarajo. Sočasno so v avli šole odprli tudi gostujočo razstavo Muzeja novejše zgodovine Celje o ukradenih otrocih. Ob tem so pripravili pogovor z Janezom Žmavcem in Vladimirjem Guno, ki sta bila med vojno kot otroka ukradena in odpeljana v taborišče. Soorganizator dogodka je zato bilo Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok.
Slabo sporočilo za dijake
No, očitno brez politike ni šlo, saj se je kot osrednji gost prireditve pojavil kar premier Robert Golob. Kdo ga je povabil, ni povsem jasno. Dejstvo pa je, da se je s svojimi besedami na debelo sprenevedal, ko je govoril o pomenu ohranjanja spomina. Čeprav mu moramo načeloma dati prav, ko je dejal, da je bilo trpljenje otrok po taboriščih eno najtemnejših poglavij zgodovine. “In čeprav od osvoboditve taborišč mineva 80 let, nam pogledi teh deklic in dečkov še danes segajo v srce in nam trkajo na vest. Predvsem pa se zrcalijo v pogledih ranjenih, ukradenih in razseljenih otrok v Ukrajini, Gazi in na drugih vojnih žariščih po vsem svetu,” je izpostavil.
No, ob tem bi se Golob lahko spomnil, da so tudi komunisti zapirali otroke v taborišča po končani vojni. Denimo v Šterntal blizu Ptuja, kjer je bilo najprej nacistično, nato pa komunistično taborišče, v katerem je bilo veliko otrok. Pobudniku za to taborišče so bili Mitja Ribičič-Ciril, Bojan Polak-Stjenka ter Ivan Maček-Matija. Vsi trije “narodni heroji”.
In če smo že ob ukradenih otrocih, bi bilo primerno, da bi se Golob spomnil tudi ukradenih otrok iz porodnišnic v sedemdesetih in osemdesetih letih, v času komunistične Jugoslavije. Vendar o tem ni govoril, prav tako se niti malo ne sramuje, ker je njegova vlada ukinila dan spomina na žrtve komunizma, zradirala Muzej slovenske osamosvojitve in z novelo zakona o javnem redu in miru sicer prepovedala nacistične simbole, komunističnih pa ne.
Antisemitizem Golobove vlade
Višek sprenevedanja pa je Golobov govor dosegel v trditvah, da tudi danes ne dela za mir tisti, ki razpihuje sovraštvo in nas prepričuje, da se moramo ljudi, samo zato, ker so drugačni od nas, bati, ter si nabira moč tako, da zmerja, ponižuje in izključuje. S čimer je med vrsticami jasno namignil na opozicijo. Dijakom je sicer zaželel, da bi odraščali v družbi, v kateri bi lahko sprejemali in svobodno razvijali svojo identiteto, vendar jim je s takimi sporočili nedvomno dal zelo slab zgled.
Potrebno je tudi spomniti, da politika Golobove vlade temelji na antisemitizmu. Ista vlada je lani poskrbela za škandalozno priznanje Palestine, ob propalestinskih shodih z antisemitsko nestrpno govorico pa organi pregona niso ukrepali. Medtem pa zunanja ministrica Tanja Fajon govori o Izraelu kot genocidni državi.
