Piše: Miran Černec
Zagledal sem jo ob zaviti cesti na Štajersko, kjer je stala in štopala. Bilo je poletje, v zraku je bilo vsaj 35 stopinj, za mano je bil dolg dan in milo rečeno nisem bil razpoložen za pogovor. Vseeno sem ustavil avto in prisedla je. Kako minuto sva sedela v molku, ko se je razgovorila. Povedala je, da je noseča, da gre v Maribor in da se namerava tam dogovoriti za abortus.
Ima 32 let in njen fant, tako je rekla, še ni pripravljen na očetovstvo; sama živi v podnajemniškem stanovanju, dela po pogodbi za določen čas in komaj shaja iz meseca v mesec; starši so bolehni upokojenci in od njih ne more pričakovati niti finančne niti moralne podpore – zato se je odločila, da bo splavila …
Ko sem proti svoji volji absorbiral ta nepričakovani tok informacij iz njenih ust, sem za trenutek ostal brez besed. Z očmi sem spremljal cesto, ki se je ob Dravi kot kača zvijala proti vzhodu, držal roko na volanu in čutil, kako se mi v zatilju kot nevihtni oblak dviguje klobčič slabo predelanih misli … Bile so denimo misli, ki so spraševale, zakaj je to dekle prisedlo ravno v moj avto, ravno tega vročega poletnega dne. In bile so misli, ki so hotele vedeti, kako, kdaj in za čigavo korist smo iz Slovenije ustvarili družbo, v kateri noseča 32-letnica izbere abortus, ker je pri odločitvi za materinstvo ne podpirajo niti njen partner, niti starši, niti delodajalec … Bilo je veliko misli v tistem nevihtnem oblaku, a iz mojih ust je po nekem čudežu prišlo le eno vprašanje – namreč, ali si ona sama želi obdržati tega otroka. Ne glede na to, kaj ji svetujejo drugi. In nekaj se je sprostilo na njenem obrazu in pogledala me je s čudno spremenjenimi, vlažnimi očmi in rekla je, da ja …
V tem slogu sva nato dva neznanca, ki ju je za pol ure združila usoda, nadaljevala najin mali pogovor. In ko je v Mariboru izstopila, je bila drugačna; in kdo ve, ali ni bilo tistega vročega poletnega dne na zaviti cesti proti Štajerski rešeno neko mlado življenje. Morda celo dve. Ali tri … Pa vesel božič, Slovenci.
