Piše: Gašper Blažič
Je Golobova vlada, ki jo je pred kratkim zapustil še en član, prišla na konec svoje poti in ali se bliža trenutek velikega upora proti vladavini stare nomenklature? Zadnji dogodki kažejo, da skuša propagandni aparat na silo vzdrževati zloščeno podobo premierja in njegove spremljevalke.
Po pošastnem debaklu opravičevanja nezakonitega imenovanja direktorja policije in sočasno nevarnih provokacijah iz vrst policistov v civilu na protestnem shodu v Celju (čemur so sledile še politične grožnje o morebitni prepovedi podobnih shodov) je sledil zadnji veliki poskus, da bi Roberta Goloba javnomnenjsko obdržali nad vodo. Ko je namreč prejšnji teden svet obkrožila novica, da bo na odprtju prenovljene katedrale Notre-Dame v Parizu, ki je bila pred petimi leti požgana, tudi novi ameriški predsednik Donald Trump, je kabinet predsednika Vlade RS pohitel z obvestilom, da se bo odprtja udeležil tudi premier Golob. To je še samo po sebi napovedovalo novo epizodo Golobovih zdrsov na mednarodnem parketu ob dejstvu, da je tik pred pariško prireditvijo padla francoska vlada.
Od francoske revolucije do katedrale
Odprtje najznamenitejše pariške cerkve je bila v soboto, 7. decembra, na god sv. Ambroža Milanskega, utemeljitelja zahodne pobožnosti, ter na predvečer praznika Marijinega brezmadežnega spočetja, ki se je letos ujel z drugo adventno nedeljo. Ne glede na to, da Francija velja za najbolj laično državo na Zahodu, je 850 let stara gotska katedrala Notre-Dame še vedno na neki način simbol države in (izginjajočega) krščanskega izročila. Je sicer nekoliko mlajša od katedrale sv. Dionizija (St. Denis) v istoimenskem severnem predmestju Pariza, kjer so tudi grobovi francoskih kraljev. Ker je šlo pri odprtju za izjemen dogodek za mednarodno javnost, je bilo pričakovati, da bo politična udeležba podobna kot pred 35 leti, ko je Francijo vodil socialistično usmerjeni predsednik François Mitterand. Takrat je predsedniku predsedstva SFRJ Janezu Drnovšku uspelo v živo navezati številne mednarodne stike, tudi s tedanjim ameriškim predsednikom Georgeom Bushem, medtem ko je skušalo jugoslovansko zunanje ministrstvo (vodil ga je Budimir Lončar) stike Jugoslavije reducirati v glavnem na stike z »neuvrščenimi« ne glede na to, da je Zahod takrat polagal velike upe v Jugoslavijo zaradi tandema Drnovšek-/Ante/ Marković, ki je po propadli politiki prejšnjega predsednika jugoslovanske vlade, dogmatičnega titoista Branka Mikulića, spet dobila nekaj upanja za ohranitev enotne »Titolandije«. Toda to je bilo leta 1989, ko so komunistični režimi v Vzhodni Evropi padali kot domine, sovjetski voditelj Mihail Gorbačov pa je prav tako dajal Zahodu pozitivne signale z reformistično naravnano politiko. Nekaj mesecev zatem – ko je že padel berlinski zid – pa sta se Bush in Gorbačov srečala na Malti. Ta dogodek, ki so ga mnogi označili kot prelomnico z znamenito frazo »od Jalte do Malte«, je sporočal, da nove Malte ne bo in da bodo narodi odslej sami odločali o svoji prihodnosti, kar je pomenilo večji poudarek na Wilsonovem načelu o samoodločbi narodov. No, kasnejše dogajanje v razpadajoči SFRJ je pokazalo, da Zahod še ni bil pripravljen v praksi uresničevati Wilsonove ideje iz časa prve pariške mirovne konference leta 1919.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
