Piše: Gašper Blažič
Kot smo poročali, je predsednica republike Nataša Pirc Musar ob svetovnem dnevu človekovih pravic podelila priznanje izbrisanim.
“Izbrisani so slovenska zgodba, zgodba o arbitrarni in sistemski krivici oblasti, ki je hipoma črpala in izbrisala iz življenja Republike Slovenije celotno skupino ljudi,” so navedli v utemeljitvi priznanja. Pojasnili so, da so si izbrisani s samoorganiziranostjo in vztrajnostjo sami uspeli zase izboriti spoštovanje človekovih pravic, za to pa so morali uporabiti vse domače in nato še mednarodne mehanizme za zaščito človekovih pravic. Boj izbrisanih pa je bil po njihovih navedbah “tudi boj za pravno državo, kjer se spoštujejo pravice vseh prebivalcev in prebivalk”. »Ta boj še vedno traja,« so poudarili. Ob tem so dodali še, da lahko položaj izbrisanih lahko “razreši le zakon, ki bo dal pravno podlago nujnim ukrepom”.
Izjemno umazano in tudi nevarno
Za političarko, kot je Nataša Pirc Musar, to sicer ni nič neobičajnega. Pred letom dni je to priznanje podelila Katarini Bervar Strnad, direktorici Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja, sicer pa tudi aktivistki levičarsko orientirane Pravne mreže za varstvo demokracije. Slednja sicer še vedno poslovno sodeluje z odvetniško družbo Pirc Musar & Lemut Strle, navsezadnje je ta tandem tudi poskrbel za kazensko ovadbo proti Urošu Urbaniji zaradi domnevnega oškodovanja STA, ko je bil sam direktor UKOM-a v času prejšnje vlade. Prav na dan, ko je Bervar Strnadova prejela priznanje, je policija vložila novo ovadbo proti Urbaniji. Sam Urbanija je sicer vložil ovadbo proti Pirc Musarjevi ter Bervar Strnadovi, vendar je ljubljansko tožilstvo ovadbo brž zavrglo.
No, to, da je Pirc Musarjeva z lansko podelitvijo priznanja svoji stranki zlorabila svoj položaj, ni nobenega dvoma. Vendar tega dejstva noben mainstream medij ni problematiziral.
A to, kar je storila včeraj, je zagotovo še precej hujše. Namreč, problem »izbrisanih« je že dolga leta predmet politične manipulacije ter zlorabe za diskreditacijo osamosvojitve Slovenije in vseh, ki so pri tem projektu sodelovali. Doslej je teza, da je slovenska država namerno in sistemsko izbrisala del svojih prebivalcev s tem bojda zagrešila t. i. birokratski genocid, v glavnem prevladovala v strankah tranzicijske levice (še zlasti v stranki Levica) ter njenih civilnodružbenih podaljških. Po novem pa je ta teza zapisana tudi v obrazložitvi podelitve priznanja. Gre torej za uradno stališče predsednice republike, s tem pa tudi za stališče Slovenije, kar med vrsticami kriminalizira vse, ki so sodelovali v nastajanju in graditvi slovenske države. Dodatna potrditev tega je bilo tudi dejstvo, da je bil med govorniki na tej proslavi tudi nekdanji varuh človekovih pravic in kasnejši levičarski poslanec Matjaž Hanžek.
In to še ni vse: Pirc Musarjeva je celo zatrdila – kot je sporočila tudi preko omrežja X – da je bil izbris največja kršitev človekovih pravic doslej pri nas v zgodovini samostojne slovenske države.
https://twitter.com/nmusar/status/1866473277096440108
Ni bilo nobenega sistematičnega birokratskega genocida
Toda poglejmo ozadje, kaj se je dejansko dogajalo v času osamosvajanja. Z razpisom plebiscita leta 1990, na katerem so kot volilni upravičenci lahko sodelovali vsi stalni prebivalci Slovenije – tako tisti, ki so v Sloveniji rojeni (pa niso nujno slovenske narodnosti) kot tisti, ki so bili vanjo priseljeni iz drugih delov tedanje Jugoslavije. Rezultati plebiscita so nedvomno pokazali voljo prebivalcev Slovenije, da želijo živeti v novi, neodvisni slovenski državi. S tem je slovenski parlament tudi dobil nalogo, da v roku šestih mesecev od razglasitve rezultatov plebiscita (plebiscit je bil 23. decembra 1990, rezultate je Skupščina RS na seji vseh treh zborov razglasila tri dni kasneje, tj. 26. decembra 1990) pripravi zakonodajno in operativno podlago za efektivni prevzem oblasti. Med nalogami skupščine je bil tudi sprejem novega zakona o državljanstvu, ki je bil dejansko izjemno liberalen. Zakonodaja pa je dopuščala tudi možnost, da državljani Jugoslavije ne sprejmejo slovenskega državljanstva, obdržijo pa stalno prebivališče, vendar morajo imeti urejeno državljanstvo druge države oz. preostanka Jugoslavije glede na republiko, kjer so bili rojeni. In tu se je začel problem izbrisanih, saj se nekateri niso odločili za slovensko državljanstvo, vendar pa tudi niso imeli urejenega statusa države, h kateri so se prištevali. Delno so k temu prispevali tudi objektivni razlogi (vojna v BiH in na Hrvaškem, dokaj kaotična pretvorba preostanka SFRJ v Zvezno republiko Jugoslavijo, ki sta jo sestavljali Srbija, Črna gora in tudi Kosovo). Nekaj pa je bilo tudi birokratske šlamastike v Sloveniji, s čimer so se »nikogaršnji« državljani znašli v pravni praznini, saj se denimo za državljanstvo Republike Slovenije niso odločili, medtem ko urejenega državljanstva druge države niso imeli.
Seveda je jasno, da tudi napake, ki so bile storjene pri urejanja pravnega statusa prebivalcev, ne morejo biti razlog za tako brutalno obtožbo, ki jo sedaj na uradnem nivoju ponavlja predsednica republike, s tem pa dejansko kriminalizira očete osamosvojitve Slovenije kot nekakšne nacionalistične iztirjence, ki so se besno znesli nad prebivalci naše države neslovenskega, bolje rečeno »južnjaškega« porekla. Navsezadnje po končani osamosvojitvi ni bilo nobenega motiva, da bi del prebivalcev nasilno izbrisali.
Medklic: ko je avtor teh vrstic želel leta 1994, še kot mladoletnik, na podlagi že izdanega potnega lista pridobiti še osebno izkaznico na sedežu tedanjega Mestnega sekretariata za notranje zadeve Mesta Ljubljana (danes je to Upravna enota Ljubljana), so ga zavrnili dvakrat, kljub potrdilu o državljanstvu. Češ, potrebujemo rojstni list in izpisek iz matične knjige, nimamo vas v evidenci. Šele na podlagi izpiska, pridobljenega v tedanji občini Kranj, je upravni organ v Ljubljani lahko izdal osebni dokument.
Želijo diskreditirati upor proti vladajoči eliti
To, da Urad predsednice republike RS sedaj tipično stališče skrajne levice, ki svojo politiko gradi na lažeh in diskreditaciji, postavlja na najvišjo institucionalno raven, je ne samo klofuta državi in vsem, ki ji pripadamo, ampak tudi de facto kriminalizacija osamosvojitvene vlade ter vseh strank ter političnih akterjev, ki iz njih izhajajo, posredno pa tudi kriminalizacijo vseh članov ter simpatizerjev teh političnih subjektov, s tem pa tudi vseh opozicijskih medijev in civilnodružbenih organizacij. Kar pomeni tudi vnaprejšnje opravičevanje sodne in policijske represije proti vsem, ki so kritični do sedanje oblasti. Ob tem naj spomnimo, da je preiskovalna komisija DZ, ki jo vodi Tamara Vonta, že včeraj v stilu dachavskih procesov zasliševala Jožeta Biščaka, danes pa Borisa Tomašiča. Jutri pa se nadaljuje škandalozno sojenje Janezu Janši, Branku Kastelicu in Klemenu Gantarju v zadevi Trenta, pet minut pred dvanajsto pa bo pred zgradbo celjskega shodišča ponovno protestni shod. In po naših informacijah bo tokrat iz policijskih vrst še več provokacij, da bi diskreditirali shod.
Skratka, vse bodo naredili, da bodo upor proti sedanji oblastni eliti kriminalizirali.
