Piše: Bogdan Sajovic
Libanon je bil nekoč cvetoče trgovsko in finančno središče Bližnjega vzhoda, poimenovano tudi »bližnjevzhodna Švica« Rovarjenje Palestincev je pripeljalo do državljanske vojne. Hezbolah je uzurpiral oblast in spremenil razdejano državo v svojo bazo operacij.
Današnji Libanon je država z nezaceljenimi ranami državljanske vojne, država, na ozemlju katere potekajo politične igrice močnejših sosedov z občasnimi vojaškimi intervencijami, država političnih atentatov in verskih konfliktov.
A ni bilo vedno tako, nekdaj je bil Libanon politično stabilna, bogata država, ki se je uveljavila kot trgovsko in finančno središče regije. Bila je oaza miru na nemirnem Bližnjem vzhodu, vse dokler ni iz humanitarnih razlogov odprla vrat množici palestinskih beguncev in njihovih milic ter s tem odprla tudi vrata pekla.
Nasledniki stare Fenicije
Na območju Libanona je v antičnih časih obstajala stara Fenicija, trgovska velesila, ki je obvladovala trgovino v Sredozemlju. Fenicija je sicer propadla že v antičnih časih in njeno ozemlje je bilo zapovrstjo del Rimskega imperija, Bizanca, Damaščanskega kalifata in končno turškega imperija. V slednjem je bilo območje današnjega Libanona zaostala provinca vse do 18. stoletja, ko se je začela spet krepiti trgovina. Prebivalci Libanona so sicer arabskega izvora (nekateri si sicer laskajo, da imajo še vedno v sebi feničansko kri), so pa versko precej razdeljeni. Kristjani v Libanonu so večinoma maroniti, pripadniki vzhodnokatoliške cerkve, ki je del Rimokatoliške cerkve. Manjši del kristjanov pa pripada Grški pravoslavni cerkvi in nekaterim manjšim ločinam. Muslimani so skorajda enako razdeljeni na sunite in šiite. V Libanonu pa obstaja še močna verska skupnost druzov. Gre za precej zaprto versko skupnost, ki sicer temelji na izmailski sekti islama, a z močnimi elementi krščanstva, gnosticizma, starih bližnjevzhodnih verstev in neoplatonizma.
Kristjani in druzi so v 18. stoletju torej začeli razvijati trgovino, ki je območje Libanona zbudila iz stoletnega ekonomskega mrtvila.
Medverski dogovor o delitvi oblasti
Po koncu prve svetovne vojne je razpadel turški imperij, Društvo narodov pa je prevzelo skrbništvo nad deli tega imperija, »dokler ne bodo zadosti zreli za samostojno življenje«. Francija je v imenu Društva narodov prevzela upravo nad Libanonom in sosednjo Sirijo, ker pa je vichyjski režim med drugo svetovno vojno sodeloval z Nemci, je bil renome Francije močno omajan in Libanonci so izkoristili priložnost in zahtevali samostojnost.
Libanonske verske skupnosti so leta 1943 sklenile dogovor, da bodo organizirale državo kot podpredsedniško republiko z enodomnim parlamentom, v katerem bo razmerje poslancev 6:5 v korist kristjanov. Maronit naj bi bil vedno predsednik države, predsednik vlade bi bil sunitski musliman, predsednik parlamenta šiit, podpredsednika vlade in parlamenta bi bila grške pravoslavne vere, šef generalštaba pa bi bil druz. Ta dogovor je bil sprejemljiv tudi za zavezniške sile in po koncu druge svetovne vojne je Libanon zaživel kot samostojna država.
V prvi izraelsko-arabski vojni je Libanon formalno zaradi »solidarnosti« sicer podprl arabske operacije proti Izraelu, vendar je dejansko v njih komaj kaj sodeloval. Med izraelsko protiofenzivo je sicer s topniško baražo kril umik Palestincev proti severu, potem pa po sklenitvi premirja 1949 opustil praktično vsakršno vmešavanje v izraelsko-palestinski spor in se posvetil svojim zadevam.
Bližnjevzhodna Švica
V naslednjih desetletjih se je Libanon uveljavil kot trgovski center regije. Zaradi politične stabilnosti je postal tudi finančni center, »bližnjevzhodna Švica« torej, v kateri je bližnjevzhodna elita nalagala svoj denar in tudi pošiljala svoje otroke na šolanje v bejrutske »evropske« šole. Libanon je postal tudi močna turistična država, deloma so ga obiskovali Zahodnjaki, ki so hoteli okusiti »čare Orienta«, deloma bližnjevzhodni veseljaki, ki so radi obiskovali zabavišča in igralnice v Libanonu, kjer seveda niso vladali asketski islamistični zakoni.
Bogati Libanon je šel sicer v nos tradicionalnim islamistom na Bližnjem vzhodu, ker je bil krščanski in »zahodno dekadenten«, sirskim nacionalistom, ki so ga šteli za del »Velike Sirije«, pan-arabistom, ker so ga imeli za del novega kalifata, ki naj bi se raztezal od Egipta do Iraka, in seveda vsem frakcijam arabskih socialistov in komunistov, ker je bil pač »kapitalističen«. Šel pa je v nos tudi nekaterim zahodnim bankirjem in univerzam, ker jim je »kradel« bogato bližnjevzhodno klientelo.
Uničujoča solidarnost
No, Libanon je užival razcvet in neodvisnost vse do leta 1971, ko si je z nesrečno odločitvijo, da bo solidaren s palestinskimi begunci, nakopal pogubo.
Leta 1970 so namreč palestinske milice, ki so se zatekle v Jordanijo, začel zahtevati soudeležbo pri oblasti, na koncu pa že kar pozivale k zrušitvi monarhije. Jordanski kralj je zato poslal vojsko, da ražene palestinske milice, in prišlo do nekajmesečne državljanske vojne, v kateri so bili Palestinci poraženi. Jordanija je sklenila izgnati vse člane palestinskih milic, pa tudi njihove družinske člane in druge podpornike.
Libanon se je tedaj ponudil, da bo sprejel begunce iz Jordanije. A ti so namesto hvaležnosti takoj začeli rovariti. Nekaterim je šlo v nos krščanstvo v Libanonu, drugim »zahodni način življenja«, tretji pa so preprosto menili, da so upravičeni do »svojega deleža« libanonskega bogastva.
Palestinsko rovarjenje je leta 1976 pripeljalo do državljanske vojne v Libanonu, ki je trajala do leta 1990. Denar je odtekel iz libanonskih bank, trgovina in turizem sta propadla. Precej premožnih in izobraženih, predvsem kristjanov, je odšlo v tujino, centralna oblast je postala nemočna, po državi so oborožene milice sejale smrt in uničenje. Na koncu je državo okupirala Sirij s tiho privolitvijo Zahoda, ki iskal zaveznike, s katerimi bi ustavil ekspanzijske težnje Sadama Huseina.
Državljansko vojno je končal nov dogovor, po katerem naj bi se razorožile vse milice, z izjemo Hezbolaha, ki sta ga podpirali Sirija in Iran, in sicer pod pretvezo, da je potreben za boj proti Izraelu. Po novem dogovoru bi bil parlament sestavljen v razmerju pol kristjanov pol muslimanov, zmanjšale pa so se pristojnosti predsednika države. Sirija naj bi se v umaknila, potem ko bi se razmere umirile.
Hezbolah uzurpiral oblast
Sirija je ostala okupacijska sila kar petnajst let in v tem času favorizirala Hezbolah, tako da je kljub dogovorom Hezbolah praktično uzurpiral oblast, saj zdaj obvladuje večino v parlamentu in s tem zakonodajo, vlado in državno upravo, Hezbolahova milica pa je tudi močnejša od libanonske vojske. Libanon je postal Hezbolahova baza za operacije proti Izraelu, a tudi za širjenje vpliva v regiji. In seveda je pod primatom Hezbolaha vsakršna prava obnova Libanona utopična.
No, v zadnjem letu pa je le zasijal žarek upanja, saj je Hezbolah doživel vrsto porazov, ki so obglavili njegovo vodstvo in precej razdejali njihovo infrastrukturo v Libanonu. Nekateri zato menijo, da je končno napočil čas, da se Libanonci otresejo tiranije Hezbolaha, saj ga ima za nadlogo tudi dobršen del muslimanskega prebivalstva, in se po dolgih desetletjih vsaj delno obnovi nekdanja blaginja.
