Piše: Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Največji sovražnik človeštva v tem trenutku niso podnebne spremembe, pač pa revščina. Politike, ki so usmerjene v zmanjševanje izpustov ogljikovega dioksida, so zgrešene, ker zmanjšujejo blaginjo, kar pomeni, da dolgoročno povečujejo revščino in posledično onesnaževanje. Potrebujemo politike boja proti revščini doma in v svetu, ne pa politik t. i. zelenega prehoda.
O tem, da so podnebne spremembe stalnica in kot take nič posebnega, smo v Demokraciji že večkrat pisali. Prav tako smo večkrat pojasnili, da se podnebne spremembe dogajajo neodvisno od človeka. Človek ima tako kot vsako živo bitje na tem planetu določen vpliv na dogajanje v povezavi s planetom, toda ta vpliv – četudi akumuliramo vplive in dejavnosti vseh ljudi tega sveta – je minimalen in sumarno nepomemben. Z drugimi besedami, podnebje bi se spreminjalo približno enako ne glede na to, kaj človeštvo počne. Edini učinek, ki bi ga ljudje lahko udejanjili v povezavi s podnebnim dogajanjem na planetu, pa bi bil, če bi aktivirali vse atomsko orožje, ki je na voljo. V tem primeru bi res prišlo do usodnih antropogenih sprememb v evoluciji planeta, a tudi te bi se v nekaj stoletjih ali tisočletjih sanirale in razlika na planetu Zemlja čez sto tisoč ali milijon let bi bila tudi v tem primeru nepomembna, skorajda kot da se ni nič zgodilo. Le ljudi ne bi bilo več. Edini vpliv, ki ga človek dejansko ima, je zelo podoben vplivu, ki ga imajo posamezne rastlinske ali živalske vrste: z neprimernim ravnanjem lahko ljudje poskrbimo, da uničimo sami sebe. In s tem bi se moralo človeštvo ukvarjati, ne pa s tem, kako bomo »reševali planet«, saj planet ne potrebuje rešitve.
Življenjsko okolje človeštva ogroža revščina
Eden od največjih izzivov za preživetje človeštva je boj z revščino. Ko je bilo na svetu manj ljudi, je bilo razmeroma vseeno, ali so na posameznih območjih sveta ljudje revni ali ne. Danes pa je to drugače. Ljudi je veliko in razvili smo tudi napredno tehnologijo. To, da smo razvili napredno tehnologijo, pomeni, da smo izdelali materiale, za katere bi bilo – dolgoročno gledano – bolje, da jih sploh ne bi. To je denimo plastika, ki se razkraja v mikroplastiko, in ta mikroplastika, ki je med drugim že v telesih vseh ljudi tega sveta, grozi ravnovesju človeškega organizma, ki bo morda usodno porušeno, kar bi lahko pomenilo izumrtje človeštva. Ljudje smo zaradi razvoja napredne tehnologije kopali globoko v zemljo in izkopali materiale, katerih uporaba ali pa uničevanje (npr. sežiganje) lahko usodno poškoduje naše okolje in ga onesnaži do te mere, da lahko okolje postane neuporabno za življenje, kar spet pomeni grožnjo obstoju človeštva. Res je, da imamo ljudje pamet in znanje, da lahko take kataklizmične scenarije preprečimo. Toda da človek uporabi pamet in znanje, mora imeti zagotovljene temeljne pogoje za preživetje. Če jih nima, bo človek naredil vse, kar je treba, da preživi, in to ne glede na to, kakšno škodo bo pri tem povzročil sebi in svojim potomcem. Zato je revščina nevarna. In zato je revščina sovražnik človeštva številka ena.
Bogastvo omogoča poceni in lahko dostopna energija
Če je revnih ogromno ljudi, lahko pri poskusu preživetja naredijo ogromno škode. Če je revnih malo ljudi, lahko pri poskusu preživetja naredijo le malo škode. Še nikoli ni bilo na svetu toliko ljudi, kot jih je danes. Na svetu še nikoli ni bilo tako malo revnih ljudi, kot jih je danes. Pred 200 leti je bilo 90 odstotkov ljudi na svetu revnih, danes pa je revnih le še 10 odstotkov. Toda treba se je vprašati, zakaj je danes na svetu lahko tako veliko ljudi in zakaj je raven revščine tako nizka. Moderna tehnologija je tista, ki je omogočila, da je tako veliko ljudi lahko preživelo in imelo številne potomce. Gre za znanje pridelave hrane z umetnimi gnojili, stroji itd. Gre za moderno medicino in farmacijo, ki usodno zmanjšujeta smrtnost mladih in še posebej najmlajših ljudi, otrok. Toda moderna tehnologija je brez učinka, če ni na voljo dovolj energije. Zadostna količina energije je tisti dejavnik, ki omogoča resnično bogastvo. Danes vsi živimo kot nekoč kralji, ker imamo veliko in poceni energije. Ne obstaja nobena razvita družba, ki porabi malo energije. In ne obstaja nobena slabo razvita družba, ki porabi veliko energije.
Če hočemo torej biti bogati, moramo imeti na voljo veliko poceni energije. Človeštvo je naredilo odločilni razvojni prehod oz. prestop, ko je začelo uporabljati fosilna goriva. Hkrati z odkritjem fosilnih goriv so se začele tudi inovacije v tehnologiji. Raba fosilnih goriv – nafte, plina in premoga – je rešila ogromno svetovnih in še posebej evropskih gozdov, saj bi jih sicer ljudje, ki so potrebovali energijo, sčasoma pokurili. Če bi jutri fosilna goriva izginila, bi na svetu (kljub nenehnemu pogozdovanju) v nekaj desetletjih – najkasneje v stoletju – porabili ves les, vsa drevesa samo za to, da bi preživeli.
Proti podnebnim spremembam s promocijo revščine
Ideja, da bi v kratkem ukinili ali vsaj ekstremno zmanjšali rabo fosilnih goriv, je promocija revščine. Alternativni viri, kot so vetrne in sončne elektrarne, niso stabilni in povzročajo ogromno okoljevarstvenih zagat, zaradi katerih prinašajo več škode kot koristi. Poleg tega so zelo dragi. Edina resna alternativa fosilnim gorivom je jedrska energija. Toda za učinkovito rabo jedrske energije je potrebna infrastruktura, s katero se elektrika spravi do končnih porabnikov. In te infrastrukture v državah svetovnega juga ni. Fosilna goriva so za marsikoga na tem svetu edina razlika med normalnim preživetjem in revščino ali med revščino in še hujšo, neznosno revščino. Politike zelenega prehoda to ignorirajo. Za politike bogatih držav (kot so tiste v Evropski uniji), ki grmijo proti fosilnim gorivom, je sovražnik ogljikov dioksid. A ti politiki nočejo razumeti, da že zmanjševanje, kaj šele odprava fosilnih goriv močno podraži energijo. In draga energija pomeni vse več revnih ljudi. In ko so ljudje revni in jim manjka energije, bodo naredili vse, da bodo dobili to energijo. To pomeni, da bodo skurili vse, kar jim bo prišlo pod roke, pa če bo to še tako toksično, le da jim bo toplota rešila življenje oz. da jim bo tako dobljena energija omogočila pripravo hrane. In to je največja nevarnost našemu življenjskemu okolju: ogromno revnih ljudi, ki v stiski kuri ogromno količino tudi toksičnih odpadkov. Politike zelenega prehoda, ki jih forsira Evropska unija, so pot nazaj v revščino. Novodobne okoljevarstvene politike razogljičenja, ki so pregrešno drage, a imajo le zelo malo učinka, povzročajo, da se vračamo v preteklost: z njihovo implementacijo bomo v Evropi zašli v velike težave. Več držav zunaj Evrope bo taki usmeritvi sledilo, hujše bodo posledice za svet, ki bo postajal vse bolj reven in posledično vse bolj onesnažen.
Odgovor za izboljšanje človekovega življenjskega okolja tako ni zmanjševanje količin ogljikovega dioksida v zraku, saj je ogljikov dioksid plin življenja, ki ga bodo rastline porabile kot hrano in nam vrnile kisik. Rešitev je v politikah, ki bodo usmerjene v povečevanje blaginje za vse ljudi, tako tiste v bogatih državah kot tiste v državah svetovnega juga. Ko se ljudje rešijo revščine in imajo na voljo vse, kar potrebujejo za preživetje, in še več, začno razmišljati o ukrepih, da bi si uredili okolje tako, da bi bilo manj onesnaženo in bolj zdravo. Evropska unija bi zato morala opustiti politike zelenega prehoda ter se spopasti z revščino doma in po svetu.
Opomba: članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
