Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Največji sovražnik človeštva v tem trenutku niso podnebne spremembe, pač pa revščina. Politike, ki so usmerjene v zmanjševanje izpustov ogljikovega dioksida, so zgrešene, ker zmanjšujejo blaginjo, kar pomeni, da dolgoročno povečujejo revščino in posledično onesnaževanje. Potrebujemo politike boja proti revščini doma in v svetu, ne pa politik t. i. zelenega prehoda.
O tem, da so podnebne spremembe stalnica in kot take nič posebnega, smo v Demokraciji že večkrat pisali. Prav tako smo večkrat pojasnili, da se podnebne spremembe dogajajo neodvisno od človeka. Človek ima tako kot vsako živo bitje na tem planetu določen vpliv na dogajanje v povezavi s planetom, toda ta vpliv – četudi akumuliramo vplive in dejavnosti vseh ljudi tega sveta – je minimalen in sumarno nepomemben. Z drugimi besedami, podnebje bi se spreminjalo približno enako ne glede na to, kaj človeštvo počne. Edini učinek, ki bi ga ljudje lahko udejanjili v povezavi s podnebnim dogajanjem na planetu, pa bi bil, če bi aktivirali vse atomsko orožje, ki je na voljo. V tem primeru bi res prišlo do usodnih antropogenih sprememb v evoluciji planeta, a tudi te bi se v nekaj stoletjih ali tisočletjih sanirale in razlika na planetu Zemlja čez sto tisoč ali milijon let bi bila tudi v tem primeru nepomembna, skorajda kot da se ni nič zgodilo. Le ljudi ne bi bilo več. Edini vpliv, ki ga človek dejansko ima, je zelo podoben vplivu, ki ga imajo posamezne rastlinske ali živalske vrste: z neprimernim ravnanjem lahko ljudje poskrbimo, da uničimo sami sebe. In s tem bi se moralo človeštvo ukvarjati, ne pa s tem, kako bomo »reševali planet«, saj planet ne potrebuje rešitve.
Življenjsko okolje človeštva ogroža revščina
Eden od največjih izzivov za preživetje človeštva je boj z revščino. Ko je bilo na svetu manj ljudi, je bilo razmeroma vseeno, ali so na posameznih območjih sveta ljudje revni ali ne. Danes pa je to drugače. Ljudi je veliko in razvili smo tudi napredno tehnologijo. To, da smo razvili napredno tehnologijo, pomeni, da smo izdelali materiale, za katere bi bilo – dolgoročno gledano – bolje, da jih sploh ne bi. To je denimo plastika, ki se razkraja v mikroplastiko, in ta mikroplastika, ki je med drugim že v telesih vseh ljudi tega sveta, grozi ravnovesju človeškega organizma, ki bo morda usodno porušeno, kar bi lahko pomenilo izumrtje človeštva. Ljudje smo zaradi razvoja napredne tehnologije kopali globoko v zemljo in izkopali materiale, katerih uporaba ali pa uničevanje (npr. sežiganje) lahko usodno poškoduje naše okolje in ga onesnaži do te mere, da lahko okolje postane neuporabno za življenje, kar spet pomeni grožnjo obstoju človeštva. Res je, da imamo ljudje pamet in znanje, da lahko take kataklizmične scenarije preprečimo. Toda da človek uporabi pamet in znanje, mora imeti zagotovljene temeljne pogoje za preživetje. Če jih nima, bo človek naredil vse, kar je treba, da preživi, in to ne glede na to, kakšno škodo bo pri tem povzročil sebi in svojim potomcem. Zato je revščina nevarna. In zato je revščina sovražnik človeštva številka ena.
Celotni članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
