Piše: dr. Štefan Šumah
Lobiranje je v zadnjem času pogosta tema v medijih. Lobira Nika, lobira Jaša, lobira pol Slovenije! Še celo posamezni ministri uporabljajo ta izraz za svoje delovanje v Bruslju (pogosto uporabljajo to besedo v povezavi s komisarskim mestom, ki naj bi pripadlo Sloveniji). Ravno tako se ta beseda pogosto pojavlja v vsakdanjem pogovoru: »lobiral sem za to, za ono … smo že začeli lobirati … lobirati bo treba …«. Imam občutek, da ti, ki o lobiranju največ govorijo, sploh ne vedo, kaj to sploh je. Zato ima beseda lobiranje običajno negativen prizvok, mnogi pa jo celo lobiranje enačijo z eno od oblik korupcije.
Toda lobiranje je samo po sebi, če se drži zakonskih okvirjev in pravil in če ga izvajajo registrirani lobisti, čisto zakonita zadeva. Seveda pa lahko lobisti delujejo tudi zunaj teh okvirjev ali pa lobirajo neregistrirani lobisti z nezakonitimi prijemi, pri čemer je to delovanje dobro skrito pred javnostjo. Tu tu lahko pride do posledic, ki jih ljudje čutijo, ne poznajo pa vzrokov zanje. Končna posledica je lahko tudi, če ne že ugrabitev države, pa vsaj ugrabitev posamičnega podsistema države s strani interesnih skupin.
Lobiranje se imenuje delovanje, ko poskuša posameznik (lobist) vplivati na odločitev odločevalcev (lobirancev), ki so aktivni na področju oblikovanja in sprejemanja zakonodaje ter javnih politik, in pri tem to počne nejavno ter v interesu neke interesne organizacije. V bistvu gre pri lobiranju za legitimno izražanje in zastopanje posameznih interesov tako posameznikov, skupin kot organizacij in tudi za vplivanje na odločevalce pri odločanju o teh interesih.
Zagotovo pa je lobiranje pojav, ki je znan vsem sodobnim državam in je postal del demokratičnega procesa pri oblikovanju in izvajanju javne politike, ki ga zaradi njegove dvojne narave poskušajo sistemsko urediti z nadzorom in s sankcioniranjem. Po drugi strani pa je lobiranje industrija, kjer se obračajo milijarde evrov. V starih demokracijah je to že uveljavljena praksa, kjer so okvirji in omejitve natančno določeni. Slabše pa je v t. i. novih demokracijah ali v državah v tranziciji (predvsem gre tu za postsocialistične oziroma postkomunistične države), kjer regulacija sicer obstaja, vendar pa se zelo pogosto ne spoštuje in lobiranje prestopi meje zakonodaje. Neuradno lobiranje pogosto preide v nelegitimno lobiranje in tudi v korupcijo. Prihaja pa tudi do težav tako z nerazumevanjem lobiranja kot tudi nespoštovanjem okvirja, ki predpisuje delovanje lobistov. Kaj je to neuradno lobiranje, je pa drugo vprašanje. Odvisno od primera in je lahko celo nezakonito, gotovo pa vsaj nelegitimno – ker lobist ne ravna v skladu z zakonom in s kodeksom lobistov.
In vse to meče slabo luč tudi na zakonito, legitimno lobiranje. Posledično pa se je v Sloveniji o lobiranju ustvarilo zelo slabo mnenje. In ne brez razloga. Prikrito lobiranje je enako kot korupcija večsmeren proces. Na eni strani je iskalec koristi, na drugi je ta, ki korist daje (ali v obliki prirejenih zakonov, prirejenih razpisov, različnih koncesij itd.). Oba se zavedata dejanja, ki ostane skrito, saj imata oba od tega korist. Tretji člen v verigi pa so oškodovanci. Če tako dogovarjanje še ni vsako kaznivo dejanje, pa je vseeno neetično ter škoduje gospodarskemu in političnemu razvoju družbe.
No, po pojasnitvi pojma lobiranje smo prišli tudi do tega, kako ministri »lobirajo« za dobro komisarsko mesto. Pa je to lobiranje? Ne, to je navadno dogovarjanje, po domače mešetarjenje, barantanje …
Seveda hoče vsaka država zase iztržiti čim več, vendar govoriti o tem, da je to lobiranje, je popolnoma zgrešeno. In te izjave naših politikov novinarji poudarjajo v mainstream medijih, da bi poudarili, kako uspešno in mednarodno ugledno vlado imamo. Seveda beseda lobiranje lepo zveni ne glede na svojo negativno konotacijo, ki jo ima v Sloveniji. Naša vlada zna lobirati. To je pomembno. S tem pa prav tako kot vladni predstavniki, ki govorijo o lobiranju, tudi novinarji naših mainstream medijev pri svojem poročanju kažejo svojo omejenost in neznanje, da sploh ne razumejo, kaj lobiranje sploh je. Vsak poskus vplivanja, ki je lahko zakonit ali nezakonit, javen ali skrit ali pa barantanje, mešetarjenje oziroma vsako kravjo kupčijo imenujejo lobiranje. Očitno je branje zakona o integriteti in preprečevanju korupcije zanje zaradi njihovih intelektualnih zmogljivosti misija nemogoče.
