(PISMO BRALKE) Slovenska kulturna cenzura pod komunizmom (4. del)*

Obča medijska “tehnologija” cenzure za uničevanje  slovenske kulture  –  še zlasti pa  strokovno verodostojne literarne zgodovine sodobne slovenske literature

Odkar zadnjih nekaj let za portal Demokracija  še dokaj svobodno pišem o slovenski  udbovsko partijski –  prefinjeno  spletkarski  –  “tehnologiji” cenzure, z namenom uničevanja Slovencev in Slovenije, se je spet pojavila na spletnih straneh z mojimi  prispevki  tista – najstarejša – udbovska metoda diskvalifikacije neželenih znanstvenih in kulturnih delavcev, ki so jo za diskvalifikacijo in izključevanje  uporabljali  v totalitarnih komunističnih  “javnih” medijih. Največkrat se je to dogajalo  po izidu katere od preveč pomembnih slovenskih literarnih ali znanstvenih del (npr. Kocbekovih), ko so kake Ziherlovim podobne kritike, preplavile vse časnike in revije.

Ne le, da neželenim avtorjem po takšnih, smrtonosnih kritikah, običajno  se dolgo niso ničesar  več objavili,  tudi o  delih  – v socializmu odvečnih – avtorjev, po takšnih kritikah niso več pisali, niti o najbolj reprezentativnih.  Kakšen pa je bil v resnici študij literarne zgodovine in zgodovine slovenskih umetnosti,  si lahko še najbolje predstavljamo, če prelistamo leksikon slovenske literature Slovenska književnost iz leta  1982, torej iz ZLATIH  OSEMDESETIH, ne morda iz prvega desetletja po  letu “osvoboditve”  (1945). V tem leksikonu skorajda  ni duha ne sluha o tako imenovani SLOVENSKIH IZSELJENSKIH LITERARNIH USTVARJALCIH IN NJIHOVIH DELIH. In  koliko vrhunskih  literarnih umetnin so objavili!  Veliko jih je izšlo  samostojno, še več pa v časnikih in  revijah. Pri vsem tem pa je potrebno poudariti, da je  literarna  umetnost  samo  del, čeprav ne najmanjši,  od  medsebojno zelo tesno povezanih delov širše slovenske umetniške in  kulturne dejavnosti Slovencev v Argentini.

Pa tudi v domovini je slovenska Titova vrhunska inteligenca, s svojo elitno udbo – po koncu druge svetovne vojne (1945), najprej  stalinistična,  pozneje pa samoupravno socialistična – vso, kolikor toliko pomembno sodobno slovensko literaturo, še posebno izseljensko,  zaklenila v poseben – tako rekoč kazenski – oddelek NUK. Obisk in branje katerega od teh del v D fondu – prepovedanih  z “demokratičnim” Titovim   pravom – je bil dovoljen izključno le  s posebnim dovoljenjem. Sama sem imela neko potrdilo SAZU, da nisem nevaren “elemet”,  ko sem več kot dve desetletji na tej najbolj častitljivi slovenski ustanovi  urejala in pisala  geselske članke za  Slovenski biografski leksikon (SAZU).

Pa tudi uredništvo veliko poznejšega  literarno zgodovinskega leksikona  Slovenska književnost (1996) ni v zadostni meri popravilo  nepojmljive KRIVICE naši  izseljenski literaturi, ki sta ji  – v bistvu – slovenska udba in  partija po koncu druge svetovne vojne (1945 ), v Titovi Jugoslaviji, povzročali – tako kot tudi  vsej drugi slovenski kulturi, vsemu  slovenskemu narodu in vsej njegovi politično  narodi in  kulturni zgodovini.

Saj si skoraj ni mogoče predstavljati, da  se še v letih 1982 -1996 v Sloveniji (od leta 1991 samostojni in demokratični!) ni mogel v kakem slovenskem literarnem leksikonu, torej uradno veljavno,  nihče v Sloveniji  seznaniti z življenjem in delom večine slovenskih literarnih ustvarjalcev  v Argentini.

Verodostojne informacije o tem, argentinskem. zelo velikem ter za slovensko literaturo in kulturo  in ves slovenski narod izjemno  pomembnem velikem delu slovenske literature in literarne zgodovine, so bile – bolj ali manj ostro –  prepovedane. Nihče, prav nihče v Sloveniji pa  – niti še vseh pet let po osamosvojitvi – ni mogel – kar pa je še veliko  bolj totalitarno grozljivo, NI SMEL,  nikogar  uradno veljavno informirati (s sklicevanjem na kak strokovno priznani ali specialni slovenski literarnozgodovinski  leksikon) o velikem delu slovenske literature in literarne zgodovine.  Noben šolar v slovenskih šolah,  noben dijak,  noben študent ali kak drug  uporabnik, ni mogel do strokovnih (v specialnem leksikonu)  informacij o slovenski literaturi  in njenih avtorjih v Argentini, saj je bil literani leksikon z naslovom   Slovenska književnost     (iz leta 1982) še brez  geselskih člankov o slovenskih  pisateljih in pesnikih v Argentini. V resnici je bil torej  ta kekdikon čisto navadno literarnozgodovinsko,  udbovsko in partijsko skrpucalo, namenjeno  vzgoji slovenskih – Titovih –  marksističnih, samoupravno socialističnih stalinististov –  popolnih  kulturnih idiotov.

Vem,  če bo ta moj članek objavljen, se bo pod njim takoj oglasil  kak udbovski komentator,  ki bo “modro” pripomnil, da sem bila tudi jaz  sama močno udeležena v izvajanju te krivice slovenskemu narodu in zlasti  slovenskim  izseljencem in njihovi literaturi. Zato naj torej  najprej pometem pred svojim lastnim pragom. Da, da. Bila  sem avtorica številnih geselskih člankov v obeh specialnih  literarnozgodovinskih   leksikonih. Moja zavrnitev sodelovanja pri teh dveh publikacijah pa   bi  me gotovo  stala službe (če ne prej,  pa že ob prvi reelekciji, saj sem bila zaposlena na znanstvenem  leksikografskem oddelku). Poleg tega pa bi  mi “kolegialni” udbovci  “diskretno”, po akademskih  ovinkih, prepovedali tudi objavljanje mojih spisov, še posebno o literaturi,  kar v VSEH slovenskih  osrednjih  –  in tudi v večini bolj  obrobnih  – publikacij. O samostojnih objavah pa v tedanji Sloveniji,  npr. v samozaložbi, ne  bi mogla več niti sanjati.  Da, v takšnih pogojih je potekalo biografsko leksikalno  raziskovalno delo v Sloveniji, vsaj  do leta 1996, verjetno pa tudi na področju celotne slovenske znanstvene oziroma strokovne leksikografije. Tiste strokovne vede, ki omogoča uporabnikom opiranje na  leksikalne  zanesljive informacije o slovenski literaturi in o slovenski literarnozgodovinski vedi.

Še zaprli bi me, če bi se  oglasila s kako pogumno kritiko vrha SAZU. Zaprli bi me zaradi širjenja sovražne propagande, če b v Delu, npr.  s pomočjo  urednika Danila Slivnika, v pismih bralcev objavila kak svoj  preveč napadalen članek o  kriminalni politiki do seznanjanja večine Slovencev z resnično sodobno zgodovino slovenske literature doma in v svetu, tudi z verodostojnimi  biografijami njenih avtorjev v Argentini.

Prav posebno “pametna” pa že takrat, v osemdesetih, nisem bila, saj me  je  leta 1984  do konca  pokopal  moj dokaj “nestrpni” članek do  povojne  – hudo udbovsko partijske –  literarne kritike v Sloveniji. Kakršna je bila, kot lažejo skrajni levičarji, kakih  prvih dvajset let po vojni, v resnici pa je bila skoraj še prav takšna vse do današnjega časa. Ne vem, zakaj bi to udbovsko partijsko uničevanje slovenske kulture morali še zdaj, v samostojni Sloveniji, skrivati, prikrivati  – in pokrivati s kakimi neumnimi (zdaj je že jasno, da v resnici prav tako udbovsko partijskimi) izgovori kot v Titovi  Jugoslaviji,  da je partijska  preteklost Slovenije še najbolj v skladu z  zahtevami EU, ko gre   za uvedbo popolne slovenske muslimanske  multikulturnosti? Pa še kaj! Za partijsko udbovsko oblast in za blagor njenih privilegiranih, prav tako udbovsko partijskih  podložnikov gre, in za prav nič drugega. Torej gre samo za denar in za dobro življenje peščice oblastniških – se vedno udbovsko partijskih –  pesjanov in njihovih ponižnih, še bolj pesjanskih hlapcev.  Za koristi  tistih gre, ki so bili in še dolgo bodo –   MENDA  DEMKORATIČNO –  ostali na oblasti in vladali  kot noč neumni deželici na sončni strani Alp. Hudo, hudo naivni, slepi in  neumni, skoraj  izključno po krivdi Titovih udbovskih  komunistov in njihove diktature.