Piše: dr. Ferdinand Deželak, Planina
Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je, da ne priznava legitimnosti opravljanja pravosodnih funkcij v slovenskem pravosodju osebam s pravosodnim izpitom, opravljenim v Republiki BiH v času SFRJ. Zakon o pravniškem državnem izpitu (ZPDI) ne ureja vprašanja priznavanja v Bosni in Hercegovini, oziroma v tujini opravljenih pravosodnih izpitov, niti ni to urejeno s Sporazumom med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. Skladno s kriteriji Vrhovnega sodišča mora pravosodni delavec poznati pravno ureditev v Republiki Sloveniji. Sodišče mora nadalje tudi imeti ustrezno kvalificiranega sogovornika, kar pripomore k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi in kar je tudi v interesu celotnega pravnega reda.
Glede na to Vrhovno sodišče obravnava pravosodne izpite, opravljene v BiH za nezadostne, osebe z njim pa kot postulacijsko nesposobne za potrebe slovenskega pravosodja. Oseba, ki nima opravljenega veljavnega pravniškega državnega izpita, se šteje za postulacijsko nesposobno.
Takšna stališča Vrhovnega sodišča niso osamljena, saj so povsem usklajena tudi z Ministrstvom za pravosodje Republike Slovenije, ki prav tako zatrjuje, da v slovenskih predpisih ni pravne podlage za to, da bi se v Republiki Sloveniji priznaval pravniški državni izpit, opravljen v BiH, oziroma v drugi državi. To velja tako za opravljanje funkcije sodnika, državnega tožilca in državnega pravobranilca, kot tudi za opravljanje poklica notarja in odvetnika. Kot razlog za takšno ureditev Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije nadalje poudarja, da gre pri opravljanju navedenih pravosodnih funkcij in poklicev za neposredno izvrševanje oblasti ter opravljanje drugih pomembnih nalog v okviru slovenskega pravosodnega sistema, za kar vse je nujno potrebno ustrezno poznavanje slovenskega pravnega reda, ki se preverja na pravniškem državnem izpitu v skladu z ZPDI. Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, podobno kot Vrhovno sodišče zatrjuje, da zaradi tega slovenski pravni red tudi ne ureja morebitnega postopka priznavanja izpitov, opravljenih v tujini, ki bi lahko bili po vsebini in namenu morda podobni slovenskemu pravniškemu državnemu izpitu. Pravosodni izpiti po predpisih drugih republik že v času SFRJ po dotedanjih slovenskih predpisih niso bili izenačeni s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji. Sodnik s pravosodnim izpitom iz druge države, ki ni usklajen s slovenskim pravnim redom pa je iz navedenih razlogov nezakonit sodnik, posledično pa so tudi njegove sodbe in sklepi nezakoniti.
Da so takšna stališča Vrhovnega sodišča in Ministrstva za pravosodje edina pravilna, potrjujejo tudi zakonodaje v številnih drugih pravnih državah, pri čemer so pomembne predvsem tiste, ki imajo še danes podoben status in pravosodni ustroj, kot ga je imela bivša skupna država Jugoslavija.
Sodnik, ki ni bil izbran v skladu z zakonskimi in sodnimi pravili, nima pravice odločati v sodnih postopkih. Če sodnik ni izpolnil potrebnih pogojev za imenovanje ali je bil postavljen v nasprotju z zakonom, to seveda lahko vpliva na veljavnost njegovih odločitev. Če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti sicer izločen, to predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, kar seveda vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Takšna sodba se smatra za nevzdržno in ne more biti veljavna.
Žal pa so pri nas še vedno prisotni nekateri posamezni sodniki, ki tovrstna stališča povsem ignorirajo, oziroma jim implicitno celo ugovarjajo, ne da bi pri tem seveda podali kakršnokoli utemeljeno obrazložitev. Vzroki za to so največkrat prikriti, čeprav v naših primerih kaže, da je to lahko povezano s korupcijo, z nepotizmom, oziroma s kolegialnostjo do drugih sodnikov, ki veljavnega pravosodnega (oziroma slovenskega pravniškega državnega) izpita sploh nimajo.
Kot primer lahko navedemo pravnico, ki je julija 1985 diplomirala na Pravni fakulteti v Sarajevu (slika 1), kjer je marca 1987 opravila tudi pravosodni izpit (slika 2). Leta 2006 pa je bila zgolj na osnovi teh kvalifikacij imenovana za okrožno sodnico v Republiki Sloveniji. Pravosodni izpit je torej opravila v BiH v takratni državi SFRJ, sodnica pa je postala 19 let kasneje v drugi državi, in sicer v Republiki Sloveniji.
Slika 1: potrdilo o diplomi v SFRJ Slika 2: potrdilo o pravosodnem izpitu v BiH
Iz primerjave teh dveh dokumentov pridemo do pomembnih zaključkov, ki potrjujejo pravilnost že ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča in mnenja Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije.
- Med datumom opravljene diplome in opravljanjem pravosodnega izpita bi morali preteči vsaj dve leti. Tekom tega obdobja bi namreč moral kandidat opraviti še pripravniški staž, ki je tako po bosanskih kot po slovenskih zahtevah znašal vsaj dve leti. Dejansko pa je to obdobje pri obravnavani kandidatki znašalo le 1 leto 8 mesecev in 9 dni, zaradi česar je vprašljiva legitimnost že pri samemu pristopu in opravljanju takšnega pravosodnega izpita.
- Oba dokumenta se bistveno razlikujeta v logotipih, ki razkrivajo kdo ju je dejansko izdal. Prvi dokument – diploma – nosi naslov Socialistička Federativna Republika Jugoslavija, kar pomeni da ga je izdal zvezni organ v takratni skupni državi Jugoslaviji.
Drugi dokument – potrdilo o opravljenem pravosodnem izpitu – pa se od prvega bistveno loči, saj nosi le naslov Socialistička Republika Bosna i Hercegovina, kar pomeni da ga je izdal republiški (in ne zvezni) organ pristojen za takratno Bosno in Hercegovino.
Večini tistih, ki smo med letoma 1985 in 1987 kot polnoletni državljani prebivali v takratni Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji, je ta razlika povsem jasna. Vendar nekateri pristransko usmerjeni sodniki skušajo sedaj naenkrat zanikati veljavnost sodne prakse Vrhovnega sodišča kot tudi stališč Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije. Pri tem se skušajo po petdesetih letih sklicevati kar na Ustavo SFRJ iz leta 1974 (250. člen). S tem v zvezi pa je potrebno poudariti, da je ta člen v času obstoja SFRJ sicer priznaval veljavnost listin, ki so jih izdali državni organi v eni republiki kot veljavne tudi v drugih republikah in avtonomnih pokrajinah tedanje SFRJ. Mimogrede, tudi za hranilne vloge takratnih državljanov SFRJ je takrat jamčila federacija itd, pa vemo kako se je vse skupaj končalo. Kljub temu bi na osnovi tega člena lahko bila diploma iz Sarajeva, ki jo je izdal državni organ sicer veljavna tudi v Sloveniji; nikakor pa ne tudi pravosodni izpit, ki ga je izdal republiški organ v takratni Socialistični Republiki Bosni in Hercegovini. Nenazadnje se zagovorniki teh priznanj sklicujejo na takratno zvezno jugoslovansko in ne na republiško, slovensko Ustavo, ki je v času SFRJ prav tako obstajala. To je bilo usklajeno s takratno ustavno ureditvijo oziroma razdelitvijo pristojnosti med federacijo in republikami.
- Tudi če tovrstne opisane neusklajenosti zanemarimo pa je potrebno upoštevati, da se je oblast tudi v času SFRJ trudila, da ne bi prišlo do nasprotovanj med zveznimi in republiškimi zakoni in drugimi predpisi. Oblast se je zavedala, da so imele različne republike ne samo različne uradne jezike, zgodovinsko pogojeno sodno prakso in s tem tudi različne zakone oziroma pravosodne sisteme nasploh. Med Republiko Slovenijo ter Bosno in Hercegovino so bile te razlike več kot očitne. Zato so bili pravosodni sistemi in pravosodna ministrstva v pristojnosti posameznih republik in ne v pristojnosti takratne federacije. S tem v zvezi je potrebno poudariti, da velja »uvjerenje« (po slovensko: potrdilo) v Sloveniji enako kot v BiH – vendar velja enako z enako vsebino, kot ga ima v BiH. To namreč pomeni da potrjuje (»uvjerava«), da je navedena kandidatka opravila pravosodni izpit po 21. členu Zakona o pravosodnem izpitu SRBiH iz leta 1986 (tako se »uvjerenje« tudi dejansko glasi) – in to je tudi vse. Seveda to še zdaleč ne pomeni da ima omenjeno »uvjerenje« enak učinek glede izpolnjevanja pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo na ozemlju takratne SRS in še manj sedanje Republike Slovenije. Kaj takšnega v »uvjerenju« ni nikjer zapisano, niti tega takratna slovenska zakonodaja, ki je bila po takratni ustavni ureditvi te zadeve pristojna urejati, ni določala.
Razmere glede veljavnosti pravosodnih izpitov v drugih podobnih pravnih državah
Vsaka izmed šestih bivših socialističnih republik bivše SFRJ je skrbela za pravosodne izpite bodočih odvetnikov, sodnikov, tožilcev in drugih pravosodnih delavcev na območju svoje republike.
Podobne razmere so še danes prisotne v večini držav s federalno ali konfederalno ureditvijo (ZDA, Švica, Kanada, Ruska Federacija). Tako na primer odvetnik (kaj šele sodnik), ki je opravil pravosodni izpit (bar exam) v ameriški zvezni državi Alabama ne more enostavno začeti opravljati svoje funkcije v Kaliforniji, Floridi, Nevadi, Virginiji, Južni Dakoti, na Havajih, itd, ne da bi predhodno opravil pravosodni izpit tudi v teh državah.
Povsem enako je v Kanadi, kjer se prav tako mešajo pravosodni sistemi in različni jeziki (na primer Alberta, Ontario, oziroma Quebec). Tudi tam odvetnik ali sodnik iz Ontaria z anglosaksonskim pravosodnim sistemom ne more brez dodatnega pravosodnega izpita in drugih usposabljanj v isti funkciji nastopiti v frankofonskem Quebecu z napoleonskim pravosodnim sistemom, pa čeprav gre za isto državo – Kanado. Podobna diferenciacija med Republiko Slovenijo in BiH (kjer se je še po drugi svetovni vojni izvajalo šeriatsko pravo) je v tem pogledu več kot očitna.
V Ruski federaciji, ki ima 85 pravosodnih združenj oz. regij, mora kandidat za pravosodno službo prav tako opraviti pravosodni izpit v svoji regiji. Prestop v drugo regijo z istim pravosodnim izpitom seveda ne pride v poštev.
Tudi v Evropi obstajajo v tem pogledu povsem podobne razlike. Na primer v Veliki Britaniji obstaja razlika med škotskim, angleškim in severnoirskim pravosodnim sistemom. Celo na Kanalskih otokih, ki prav tako pripadajo Veliki Britaniji, za odvetnike in druge pravosodne delavce ne zadošča zgolj angleški pravosodni izpit. Potencialni kandidati morajo na Kanalskih otokih (Jersey, Guernsey) poleg dopolnilnih izpitov iz francoskega prava (v francoskem jeziku) opraviti še dodatni pravosodni izpit.
Tudi v Švici mora kandidat za odvetnika in sodnika poleg pripravništva opraviti še pravosodni izpit v kantonu, v katerem namerava opravljati svoje službovanje. Švico namreč sestavlja 26 kantonov, ki se med seboj (podobno kot v Jugoslaviji) tudi jezikovno razlikujejo (nemško, francosko, italijansko, retoromansko).
Presenetljivi zapleti v slovenskem pravosodju
Zakonsko urejanje pravosodnega izpita je v SFRJ spadalo v republiško pristojnost. Takratni Zakon o pravosodnem izpitu ni določal, da bi se s pravosodnim izpitom po tem (slovenskem) zakonu, (ki je bil pogoj za izvolitev v sodniško funkcijo) izenačevali tudi pravosodni izpiti, opravljeni po zakonih drugih socialističnih republik nekdanje SFRJ. Za izvolitev v sodniško funkcijo je bilo namreč že tedaj potrebno poznati pravno ureditev v tisti republiki, kjer je sodnik nameraval opravljati sodno funkcijo. Republiške pravne ureditve znotraj SFRJ so se namreč razlikovale na številnih področjih – v republiški pristojnosti je bilo družinsko pravo, dedno pravo, nepravdni postopki, pretežni del stvarnega prava (v zvezni pristojnosti so bila zgolj temeljna lastninskopravna razmerja). Tudi obligacijsko pravo je bilo v dobršnem delu v republiški pristojnosti, pred sprejemom zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa so je v različnih delih bivše države uporabljala različna pravna pravila – ODZ v Sloveniji in na Hrvaškem), SGZ v Srbiji, IZ v Črni gori. Po drugi strani pa drži, da je bila izobrazba, pridobljena na pravnih fakultetah širom Jugoslavije veljavna na celotnem področju bivše države.
Pravosodni izpiti po predpisih drugih republik znotraj SFRJ tako že v po dotedanjih slovenskih predpisih niso bili izenačeni s pravosodnim izpitom po slovenski zakonodaji; dandanes pa seveda še toliko manj. Vse to je povsem jasno in sprejemljivo, so po nejasne in povsem nesprejemljive izjeme, ki si jih privoščijo nekateri sodniki v našem pravosodju, oziroma jih v svojih sodbah in sklepih nezakonito pišejo na kožo nekaterim svojim kolegom.
Pri vsem tem pa ne gre zgolj za formalne, temveč tudi za povsem objektivne nepravilnosti in kršitve v sodbah in sklepih nezakonito izvoljene sodnice. V njih so namreč prisotne številne kršitve, kot kršitev razpravnega načela, popolno ignoriranje lastnih vlog samih strank, neupoštevanje materialnega prava, številne kršitve pri angažiranju sodnih izvedencev, kršitev določb o prekluziji, zelo hudih napak pri obračunavanju pravdnih stroškov, popolnem pomešanju statusa strank kot lastnic oziroma kot pravnih naslednic, itd. Nekatera izmed teh vprašanj so bila obravnavana po načelih, ki so morda bližja šeriatskemu kot pa slovenskemu pravu. To še dodatno potrjuje prakso Vrhovnega sodišča RS, ki takšne osebe obravnava kot postulacijsko nesposobne, torej za neprimerne opravljanja pravosodnih funkcij na slovenskih sodiščih.
Po vseh naštetih dejstvih pa še dodatno močno presenečajo tri sodnice Vrhovnega sodišča N.B., K.I.S. in M.K.P., ki izvajajo aktivnosti, povsem nasprotne zgoraj opisanim stališčem lastnega Vrhovnega sodišča ter Ministrstva za pravosodje RS. V celoti namreč priznavajo sodbo sodnice, ki ne samo da nima opravljenega veljavnega pravniškega državnega izpita, temveč je njeno delo obremenjeno še s številnimi drugimi nezakonitostmi oziroma nepravilnostmi. Te tri vrhovne sodnice za njene nezakonite sodbe in sklepe očitno nimajo nobenih zadržkov in jim dajejo povsem zeleno luč, čeprav so te še dodatno obremenjene s številnimi drugimi kršitvami slovenske zakonodaje in ustaljene sodne prakse. Se pa za razliko od drugih Vrhovnih sodnikov pri tem povsem izmikajo kakršnimkoli obrazložitvam svojih stališč. Ali je vzrok za to izsiljevanje, korupcija, nepotizem, oziroma tesne sorodstvene in podobne povezave z nekaterimi drugimi predsedujočimi sodniki, ostaja zaenkrat še odprto vprašanje, saj se te tri sodnice, kljub večkrat zastavljenim vprašanjem, vztrajno izogibajo kakršnimkoli pojasnilom v zvezi s tem. Ali smo torej res pravna država in to v Evropski Uniji?
