Piše: Gašper Blažič
Med množico imen in priimkov tistih, ki so se na bolj ali manj umazan način vpletli v največjo tragedijo 20. stoletja – drugo svetovno vojno z vsemi njenimi totalitarnimi ideologijami vred – bom tokrat izpostavil dve osebi.
Prva je Fritz Verdnik, doma iz Maribora. O njem na internetu ne boste izvedeli praktično ničesar, razen morda v člankih o mučencu, redovniku Frančiškovih manjših bratov Placidu Corteseju, ki je bil doma s Cresa in s strani nacistov umorjen v Trstu. Domnevno je bil za njegovo naravnost strahotno mučeniško smrt odgovoren prav Verdnik, ki je umrl šele leta 2002 v Salzburgu. »Ivo Jevnikar ga je pred njegovo smrtjo obiskal, a Verdnikove ledeno mrzle oči so hladno in sistematično brisale dokumentirane trditve,« leta 2009 v reviji Zaveza poroča Iva Srebotnjak.
Drugi, nekoliko bolj znan, je Odilo Globocnik (Globočnik), ki je bil rojen v Trstu, po očetu sicer Slovenec, vendar nemškutar. Bil je eden najbolj znanih sodelavcev nacističnega ubijalskega stroja, po karakterju pa tako neobvladljiv, da se ga je bal celo razvpiti šef gestapa Heinrich Himmler. Po nekaterih podatkih naj bi bil Globocnik odgovoren za najmanj dva milijona pobitih Judov. Ne glede na to ga v vročih diskusijah glede totalitarnih režimov 20. stoletja omenjajo zelo redko. Nekoliko pogosteje omenjajo generala Leona Rupnika in Lovra Hacina, ki sta bila funkcionarja v času okupacije (ne glede na to, da pri nas ni bilo marionetne države, kot je bila denimo NDH ali Vichyjska Francija). Vendar za ljubitelje revolucionarnih izročil tudi ta dva nista posebej zanimiva.
Povsem drugače pa je, ko se sproži diskusija o škofu Gregoriju Rožmanu, banu Marku Natlačenu, duhovniku Lambertu Ehrlichu, ekonomistu Cirilu Žebotu, pesniku Francetu Balantiču, duhovniku Filipu Terčelju, da ne omenjano umorjenih mladih Slovencev, kot sta denimo Lojze Grozde in Jaroslav Kikelj. Usode naštetih so bile sicer različne: Balantič je kot vaški stražar med partizanskim napadom zgorel v hiši, Ehrlich je bil skupaj z Viktorjem Rojicem zahrbtno umorjen, isti morilec (Franc Stadler Pepe) je umoril bana Natlačena in to kar na njegovem domu, morilec je bil celo oblečen v duhovnika. Terčelj je bil umorjen, ko je bila vojna že končana, Žebot, ki mu je bila prav tako obljubljena smrtna krogla v čelo, je emigriral, škof Rožman pa tega ni želel storiti, vendar se vseeno takoj po koncu vojne ni več mogel vrniti s Koroške, režimski tisk je razširil laž, da je »pobegnil«, čemur danes verjame celo velik del katoliške javnosti. In pri vseh naštetih je značilno, da »varuhi grala« vedno znova pobesnijo, kadar kdo vzame v bran vsaj eno od naštetih žrtev revolucije. In se vedno znova zavrti stara lajna z izdatno dozo preklinjanja na račun »sodobnih zagovornikov kolaboracije«. In to samo zato, ker si je nekdo upal dregniti v zapovedano strukturno laž, na kateri temelji tudi indoktrinacija vseh sedanjih generacij.
In kaj nam to pove, če v obzir vzamemo molk revolucionarnih postreščkov v odnosu do Verdnika in Globocnika? Predvsem to, da komunistični režim skupaj z vsem njegovim nasledstvom v resnici nikoli ni gojil pristnega odklanjanja nacizma in fašizma. Krokodilje solze, ki jih sodobni rdečezvezdaši vsako leto pretakajo zaradi holokavsta, dobijo naravnost groteskno razsežnost, ko v javnost pljuskne pravcati val sovraštva do Izraela in Judov s strani levičarskih ljubiteljev Hamasa. Komunistični režim je naučil labilne ljudi sovražiti predvsem tiste, ki nikoli niso bili pravi okupatorjevi sodelavci, saj je vedno potreboval predvsem uslužne bicikliste, ki po dikciji Borisa Kidriča »upogibajo hrbet in pritiskajo navzdol«. Ker so kot roboti sprogramirani, da vedno branijo komunistično »resnico« in nikoli ne bodo razumeli, da je izsiljena domobranska prisega na bežigrajskem stadionu življenja reševala in ne pogubljala. Tudi zato je bilo toliko žaljivih odzivov na povsem legitimno izraženo mnenje prof. dr. Žige Turka o domobrancih pred nekaj meseci. Ti odzivi pač nimajo zveze z razumom, ampak so plod programirane mitomanske nestrpnosti in satanističnega duhovnega suženjstva, ki ne prenese resnice.
Jasno pa je, da tovrstni mitomanski konstrukti služijo predvsem vzdrževanju »primernega« javnega mnenja in legitimizaciji naslednikov vzporednega mehanizma. Ker se avtorji teh konstruktov globoko v sebi zavedajo moralnega kapitala protirevolucije, a vseeno to zlorabljajo še naprej. K sreči pa se je pomladni (desni) tabor naučil vsaj tega, da tem ideološkim provokacijam ne naseda več.
