Priznam, nisem si mislil, da bo iz ene spletne kolumne (Rasisti, dobrodošli v halal državi) nastalo nadaljevanje, ki se bo zavleklo še v tretji del. In tudi v kolumno, ki jo lahko preberete v novi številki Demokracije na strani 65 (»Sem politično nekorekten. In kaj potem?«), kjer sem tudi razkril, kako sem testiral samega sebe, ali sem rasist ali ne.
A še preden se je črnilo sploh začelo sušiti, je nastala nova galama v zvezi z rasizmom. Ne vem, ali lahko rečem, da jo je sprožil kar glavni urednik Demokracije Jože Biščak, ki je nekemu prepotentnemu ameriškemu komentatorju na Twitterju, ki je ameriško prvo damo Melanio Trump primerjal z neko čudno vesoljsko spako, odgovoril tako, da mu je nastavil ogledalo – seveda na način, ki najbolj zaboli: s fotografijami. No, Jože Biščak mu je nastavil ogledalo s primerjavo med prejšnjo prvo damo ter opico, a za razliko od sogovornika je uporabil dve fotografiji: na eni je Melania Trump v svoji normalni pozi, na drugi pa nekoliko namrščena Michelle Obama. In priznajmo si, obrazna mimika je res pri marsikom izzvala asociacijo na katero od vrst opic. Toda eden od sogovornikov je uporabil primerjavo Melanije z gorilo, medtem ko ameriški levičarji Donalda Trumpa primerjajo z orangutanom. Tudi prav. Če jih to zabava.
Nekoliko pobalinska kombinacija napisa in dveh fotografij je bila očitno dovolj eksplozivna mešanica, da se je iz slovenske tvitosfere kar vsulo obtožb o rasizmu. Reakcija je bila tipična čustvena: razuma zelo malo, podivjanosti zelo veliko. Od branja levitov o rasizmu, o sramoti, pa vse do tega, da je to reprezentativni vzorec SDS. Pač tipičen besednjak levičarskega, pardon, neokomunističnega dušebrižništva, in s takšnim besednjakom se je izdal tudi marsikdo, ki se sicer prišteva k pomladnemu taboru. A takšne reakcije so mi že znane, lahko sem jih bral že ob kakšnem res provokativnem tvitu Sebastjana Erlaha. Na koncu se je vsaka taka vroča juha tudi ohladila.
Kaj je pravzaprav osrednji problem Biščakovega tvita? Morda predvsem to, da je »antitrumpovcem« nastavil ogledalo in jim dal vedeti, da ima tudi nasprotna stran pravico do enake svobode govora. Ne glede na tradicijo ameriške demokracije ter svoboščin je treba priznati, da se tudi tam stvari lomijo – svoboda govora vse bolj postaja privilegij le ene strani, kar je nekoliko ustavila izvolitev Donalda Trumpa za predsednika – sicer bi, cinično rečeno, Amerika še bolj postala podobna Sloveniji. Zakaj? Predvsem zaradi Georgea Sorosa in njegovega imperija zla. Spomnim se namreč, kako je sredi devetdesetih let eden najbolj cenjenih sodobnih slovenskih pisateljev v svetu Drago Jančar v eseju »Egiptovski lonci mesa« omenjal »novi totalitarizem«, ki bo nasmejan kot Silvio Berlusconi, poimenoval pa ga je »cinična distanca«. A že v 19. stoletju je francoski mislec Alexis de Tocqueville v svojem znamenitem delu »Demokracija v Ameriki« omenil pojav »mehke tiranije«, ki se preroško najbolj izkazuje prav v zadnjem času preko t. i. globalnega prostozidarstva, ki si s cenzuro prizadeva čim bolj omejiti svobodo govora. V ta sklop sodi tudi napoved Evropske komisije, da bo pred volitvami v evropski parlament cenzurirala internet, da ne bi slučajno prišlo do vmešavanja drugih držav v ta proces. Ni naključje, da se je ta napoved zgodila zelo kmalu po informaciji, da bo strateg Trumpove zmage na volitvah Steve Bannon poskušal povezati ter finančno okrepiti domoljubne in konservativne stranke v Evropi. Takšna akcija pa predstavlja direkten protiudar širitvi t. i. kulturnega marksizma, ki skuša pridobiti čim večjo hegemonijo nad družbenim življenjem (takšen pristop je teoretično že pred kakim stoletjem utemeljil italijanski marksist Antonio Gramsci). In ne slepimo se, če mislimo, da so sodobni (neo)marksisti, kot denimo v stranki Levica, res proti kapitalu – antikapitalizem je res njihova forma, a svetovna kulturna revolucija se ne more zgoditi brez obilice denarja. Razlika je le v tem, da socialisti mislijo, da moramo njihove neumnosti financirati drugi, sami seveda nikoli ne bodo tvegali na prostem trgu. Razen morda na političnem (primer Levice in Luke Meseca).
A nadaljujmo s sporno objavo na twitterju. Nanjo sem se oglasil tudi sam, ko sem eni od kritičark zastavil vprašanje: ali bi ta objava še vedno veljala za rasistično, če bi bila gospa Obama bele polti? Sledil je izmuzljiv odgovor: »Ja seveda, samo to je problem tvita – da je specifično žensko primerjal s specifično živaljo.« Pa smo tam. Namreč pri tem, da je kombinacija lika nekdanje prve dame z omembo opice nek psihološki dražljaj, ki ga okolica prepoznava kot totalno politično nekorektno, celo kot težak greh. To se ne bi zgodilo, če bi bila gospa Obama belopolta ali če bi si morda takšno objavo privoščil nekdo, ki ni bele polti. Ergo: obstajajo točno določene zakonitosti, kaj je politično korektno in kaj ne, celo okoliščine so točno določene. Torej: če Melanio primerjaš z vesoljcem, je to morda pobalinsko, če pa Michelle omeniš skupaj z opico, pa je to že kaznivo. Pravilo rasizma torej velja samo v eni smeri – torej, da belec postavi v isto vrsto črnko in opico. Če bi se zgodilo obratno, pa ne bi bil problem. Zanimivo je, da je tudi holokavst na podoben način zaščiten, čeprav gre za izključno verski pojem, povezan s specifično zgodovino izvoljenega ljudstva Izraela – prepovedano ga je že zanikati, kaj šele zagovarjati. Pri nas pa je herojsko celo podpirati povojne poboje. Z vidika naravnega prava gre v obeh primerih za genocidno dejanje – v prvem gre za globalni poboj oz. poskus iztrebljanja Judov (tu gre za dvojno pripadnost: versko in nacionalno, čeprav so se zaradi razkropitve po vsem svetu Judje velikokrat identificirali z nacionalno večino tam, kjer so živeli), v drugem za pobijanje tistih, ki so bili po mnenju komunistov razredni sovražniki. Gre torej za masovno pobijanje ljudi. Vendar pa je levičarski odnos do poboja Judov oz. holokavsta (hebr. Shoah) v resnici celo hinavski – uporabljajo ga zgolj kot sredstvo za vzdrževanje politične korektnosti. Ko pa bo debata naletela na Izrael in Palestino, bodo Izraelci nenadoma označeni za proameriške fašiste in genocidne zveri, ki iztrebljajo staroselske muslimane (tj. Palestince).
Se pa tu skriva še ena zanka: namreč, globalni levičarji imajo očitno zelo močno potrebo, da bi ščitili temnopolte pred rasističnimi opazkami. S tem implicitno priznavajo, da je temnopolta rasa zanje manj vredna, saj se njeni pripadniki ne morejo sami braniti. Zanimivo je, da se je to izkazalo v primeru mandata ameriškega predsednika Baracka Obame – praktično zelo hitro so mu podelili Nobelovo nagrado za mir, čeprav se nisem mogel spomniti nobenega konkretnega dejanja, s čimer bi si ta laskav naslov zaslužil. In zakaj je sploh dobil Nobelovo nagrado za mir? Preprosto iz enega razloga: ker je bojda prvi temnopolti ameriški predsednik. Šlo je torej za rasno diskriminacijo, čeprav v obratni smeri. To je seveda le dokaz, kako dejansko globalna levica obravnava temnopolte kot neenakovredne v primerjavi z belo raso. Čisti rasizem torej.
In konec koncev: očitno ima samo ena družbena struja pravico določati, kaj je rasizem in kaj ne. In to je (globalna) levica. Slednja ima torej vlogo neke vrste nadčloveka: določa pravila igre, kako se obnašati v družbenem prostoru. Ta ista levica pa uporablja princip t. i. družbenega dogovora. Kot je znano, je na tej podlagi nastal genderizem, češ človekov spol ni biološka danost, ampak njegova lastna konstrukcija, definicija družine pa je odvisna od družbenega dogovora. Toda po tej logiki lahko zaključimo, da se lahko sklene tudi drugačen družben dogovor – denimo nasilje Afričanov in Arabcev, ki so se priselili v Evropo, proti avtohtonim prebivalcem je rasistično, celo genocidno dejanje. To pa je nekaj, kar globalni levičarji zelo težko slišijo, zato bodo glasno rekli: Ne, to je posledica belskega rasizma do Afričanov in Arabcev.
In konec koncev: avtor teh vrstic je večkrat s strani neokomunistov deležen zmerljivke »črnuh«. Ta beseda naj bi se nanašala na piščevo domnevno pripadnost klerikalizmu, zaščitni znak le-tega pa je črna barva, ker so katoliški duhovniki največkrat oblečeni v črna oblačila. Beseda »črnuh« v tem primeru seveda ni rasistična, ker jo tisti, ki jo uporabljajo, ne smatrajo za rasistično. Če pa bi jo uporabili za temnopoltega človeka, pa bi bila rasistična. In tudi to je eden od dokazov, kako globoko je kulturni marksizem prodrl do družbenega vrednostnega sistema ter mentalitete ljudi, saj nam povsem očitno »nekdo« ukazuje, kaj je politično korektno in kaj prepovedano. Bomo to še naprej dopuščali? In kdo ima v resnici v glavi beton, če ne tisti, ki arbitrarno in v skladu s svojimi interesi razsoja, kaj je pri nas rasizem in kaj ne?