Piše: G. B.
V novi številki revije Demokracija lahko preberete, kako se je čudežni deček Robert Golob sploh povzpel na sedanjo politično funkcijo in koga vse je na tej poti do sedaj izdal. Pišemo o tem, zakaj je Golobov omiljeni kandidat za evropskega komisarja Tomaž Vesel povsem neprimeren za to funkcijo, pa tudi o tem, kako je Udba pozorno spremljala obnašanje državljanov v času umiranja diktatorja Josipa Broza Tita. Razkrivamo umazano kadrovsko politiko ministrice Aste Vrečko ter neuresničene obljube eno leto po poplavah. Z Demokracijo boste vedeli več!
Omerza v knjigi Milan Kučan in Udba zavije tudi malce stran od neposrednega prikazovanja odnosa med Kučanom in Udbo in predstavi svoj pogled na zadnji politični sestanek v življenju Josipa Broza Tita, ki se je odvijal na božični večer, 24. decembra 1979. To je bilo srečanje med njim in slovenskim političnim vodstvom v Karađorđevu. Kot je razvidno iz arhivskih dokumentov, so navzoči tam modrovali predvsem o stanju v gospodarstvu. Slovensko delegacijo so sestavljali Sergej Kraigher, Viktor Avbelj, Stane Dolanc, Andrej Marinc, France Popit, Milan Kučan, Anton Vratuša, Mitja Ribičič, Vinko Hafner, Janez Vipotnik in Boris Bavdek. Gostitelj je bil Tito, sejanja pa se je udeležil tudi predsedujoči predsedstva CK ZKS Stevan Doronjski. Omerza zapiše, da jih je po uradnem delu dobro razpoloženi Tito, ki je bil tik pred tem, da se začne njegova večmesečna smrtna agonija, zadržal na kosilu. Zanimivo je, če ne celo smešno, kako so komunistični velikani čebljali o zunanji trgovini. Omerza najprej citira Tita oziroma njegovo pripombo na Popitov uvod o stanju slovenskega samoupravljanja in njegove gospodarske baze: »Mene zanima vprašanje varčevanja – nisi se nikjer dotaknil razsipavanja in uvoza ‘svega i svačega’. Ko mi je bilo nekega dne prikazano, kaj mi uvažamo, so se mi naježili lasje na glavi. Celo meso. Prodajamo ga ven in ga potem uvažamo po duplih cenah … Potrebno je varčevati tam, kjer lahko prišparaš. Potrebno je preprečiti razsipanje. Ker mi smo prišli do zadnjih meja. Če bomo nadaljevali z naraščanjem trgovinskega neravnotežja, bomo čez 5 let dosegli 30 milijard … Kar se tiče restrikcije na uvoz, to je zelo nevarna stvar, to je meč z dvema ostrinama, ker potem nimaš surovin in podjetja ne bodo mogla delati ali bodo delala na nizkih obratih. K temu je potrebno pristopiti zelo pazljivo, (…)ne da gremo linearno in prepovemo uvoz brez ozira na potrebe … Namesto da to, kar uvozimo, sami porabimo, je potrebno stvari postaviti tako, da se uvaža, da bi se izvažalo.« To Titovo primitivno ekonomsko logiko sta pohvalila tudi France Popit in Stevan Doronjski, svoj lonček pa je pristavil tudi Mitja Ribičič, rekoč: »Prav tako mislim, da se tudi v politiki cen ne sme iti linearno. Nekatere luksuzne stvari se morajo podražiti. Nima smisla, da vse držimo linearno na nizkem nivoju.«
Celoten članek si lahko preberete v tedniku Demokracija!
V Demokraciji še preberite:
Vzpon in padec »čudežnega dečka« iz Posočja
O Robertu Golobu, rojenem leta 1967, velja izpostaviti pomemben podatek, in sicer, da je sin Valentina Goloba, ki je bil direktor Soških elektrarn med letoma 1976 in 2002. Torej še v času svinčenih sedemdesetih let, ko je komunistična oblast skrbno preverjala vse vodstvene kadre. Tako smo našli podatek, da je lokalni politično-gospodarski menedžer Valentin Golob v podjetje Soške elektrarne prišel iz podjetja Meblo in je na čelu podjetja ostal do upokojitve, preživel je tudi osamosvojitev Slovenije. Kot še piše na spletni strani Soških elektrarn, je poskrbel za zgraditev HE Solkan leta 1984, nato pa – tik pred upokojitvijo – za HE Doblar 2 in Plave 2. Za njegovega sina, tedaj mladega Roberta, pa je veljalo, da je »čudežni deček«. Če smemo sploh verjeti režimskim medijem, ki so leta 2022 objavljali nekakšne pisne portrete zdajšnjega premierja, je bil Robert v šempetrsko osnovno šolo vpisan leto pred vrstniki, kasneje naj bi nil celo preskočil četrti razred. Po končani osnovni šoli se je najprej vpisal na novogoriško gimnazijo in nato študiral na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1989, že pri 22 letih, diplomiral. Magistriral je tri leta pozneje, doktoriral pa leta 1994 pri 27 letih. Po doktoratu je nekaj časa gostoval na Georgia Institute of Technology v Atlanti (ZDA) kot Fulbrightov štipendist. Gre za štipendijo, ki jo ZDA podeljuje prek svojih veleposlaništev po vsem svetu z vsakoletnim razpisom. Med znanimi Fulbrightovimi štipendisti tako najdemo med drugim Bojana Bugariča, Rada Bohinca, Aleksandro Kornhauser, v tujini pa sta med temi štipendisti najbolj znana diplomat Javier Solana in obsojena političarka Republike Srbske Biljana Plavšić.
Neprimeren Golobov kandidat za komisarja
Tomaž Vesel na evropskih volitvah ni kandidiral, stranka Gibanje Svoboda je pogorela, podobno tudi SD in Levica. Vsi skupaj so dobili tri evropske poslance (od devetih). Robert Golob je tudi ta rezultat »vrgel čez ramo«, kot je to njegova krilatica, in kadruje dalje. Pred Golobom je klonil tudi Matjaž Han, novi predsednik stranke SD. Zadovoljen je bil s tem, da je Tanja Fajon po Golobovi volji ostala podpredsednica vlade. Golob se je nato 18. aprila udeležil vrha voditeljev držav EU in se srečal tudi z Ursulo von der Leyen. Začel jo je hvaliti in oznanjati, da je naklonjen njeni vnovični kandidaturi za položaj predsednice. Navrgel ji je tudi, da je stranka Gibanje Svoboda kandidata za komisarja že izbrala. Zamolčal pa je, da to ni kandidat koalicije, še manj Slovenije oz. celotne slovenske politike. Golob je tako lobiral za Vesela več tednov pred evropskimi volitvami, kar je bilo moralno in etično zelo sporno. Odzivi v Sloveniji na izbiro Tomaža Vesela za evropskega komisarja niso bili pozitivni. Celo v medijih, ki so znani po svoji servilnosti vsakokratni levičarski vladi, ni bilo zaznati navdušenja.
Intervjuja: Tom Zalaznik in dr. Stane Repše
» Medsebojna enotnost in simbioza kopnita. To je seveda logično in razumljivo. Funkcije bi morali opravljati visoko kvalificirani, usposobljeni in propulzivni kadri, zlasti v razmerah in težavah, s katerimi se RTVS že desetletje in več sooča. Za vodenje tako kompleksnega subjekta, kot je RTV Slovenija, ni dovolj le, da so posamezniki družbeno, politično, nazorsko ali kako drugače primerni, RTVS potrebuje vrhunske »menedžerje« in strokovnjake za cel niz različnih področij,« je v intervjuju za Demokracijo dejal Tom Zalaznik, ki je na javnem zavodu RTV Slovenija zaposlen kot tonski mojster in pozna razmere iz prve roke.
V intervjuju za Demokracijo je spregovoril tudi zdravnik dr. Stane Repše, ki je izrazil mnenje tudi o aktualni politiki: »Ministrica za »zdravje« Valentina Prevolnik Rupel se mi zdi precej anemična oseba, ki največkrat nima svojega lastnega mnenja. Pritrjuje predsedniku vlade Robertu Golobu ter se »priklanja« glavnemu biciklistu Jaši Jenullu in njegovemu »nadrejenemu« Dušanu Kebru, ki sta glavna zmerjalca zdravnikov in vneta zagovornika zakona o PPKŽ.«
Eno leto po katastrofalnih poplavah številne vladne obljube še vedno neuresničene
Robert Golob je takoj po poplavah igral rešitelja za poplavljene in trosil lažne obljube in upe. Obljubil je po 100 montažnih hiš na mesec in že takrat so iz podjetij, ki te hiše izdelujejo, sporočili, da to ni mogoče. In res. Po letu dni se je izkazalo, da Golob in njegova vladna ekipa za prizadete na poplavljenih območjih niso zagotovili nobene hiše. Poplavljenim so pomagali le zasebniki in nekatere občine. Primer za to je občina Slovenj Gradec, ki je za eno od družin, ki je izgubila dom, zagotovila občinsko zemljišče. Novo montažno hišo pa je za družino zgradilo podjetje Pergola s sedežem v Radljah ob Dravi. Pri tem jim je pomagalo okoli 40 donatorjev iz vse Slovenije. In še tu se je zaradi birokratskih postopkov zelo zapletalo. Od maja, ko je bila hiša postavljena, do konca julija se štiričlanska družina ni mogla vseliti.
Nova evropska politična realnost in prihodnost
Letošnje evropske volitve na eni strani ter francoske in britanske parlamentarne volitve na drugi so pokazale, da imamo v Evropi danes novo politično realnost, ki Evropejcem obeta zelo burno politično in verjetno celo vojno prihodnost, pa s tem nimamo v mislih Rusije ali kakega drugega zunanjega agresorja. Evropa se radikalizira in krivci za to prihajajo iz t. i. evropske politične sredine. Vzrokov za v izpostavljenem uvodu navedene trditve ne bomo podrobno opisovali, ker smo o tem v Demokraciji objavili že na ducate prispevkov. Če povzamemo, imamo na eni strani ponorele leve ideologije, ki forsirajo nesmiselne fiksne ideje o evropski beli krivdi, nujnosti multikulturalizma, nujnosti spremembe družbe v luči ideologij LGBT+ in radikalnega feminizma, dozdevni krivdi človeka za podnebne spremembe itn. Evropska politika in politike v evropskih nacionalnih državah v podobi t. i. sredinskih strank (levih in desnih) tem šarlatanskim idejam nasedajo in počasi, a nezadržno uvajajo cenzuro v osrednjih medijih. Posledica vsega tega je akcija in reakcija. »Akcija« pomeni to, da vse več nekoč zmernih evropskih državljanov naseda tem idejam in se posledično ter v skladu z njihovo ekstremistično noto radikalizira v levo. Ti radikalni levi aktivisti in njihovi volivci hočejo še več ukrepov, ki bi te za Zahod katastrofalno destruktivne ideje še bolj uveljavili in utrdili. Ta del evropskih volivcev bi lahko imenovali radikalna levica. Na drugi strani pa imamo »reakcijo«, v okviru katere se preudarni, nekoč zmerni volivci morajo pomikati vse bolj v desno in se morda celo radikalizirati, ker je to edini način, da vzpostavijo ravnotežje in nasprotujejo zombijevski t. i. evropski politični sredini ter čedalje manj razumni in vse bolj ponoreli radikalni levičarski falangi.
Predsednikom strežejo po življenju norci, prenapeteži in politični radikalci
Malo je znano, da so na predsednika Kennedyja nameravali izvesti atentat že tri leta pred usodnimi streli v Dallasu. Potem ko je dosegel zmago na volitvah in čakal na uradni prevzem predsedniške funkcije, je Kennedy odšel v Palm Beach na Floridi. Upokojeni poštar iz New Hampshira Richard Paul Pavlick je bil znan godrnjač in tudi proti komaj izvoljenemu predsedniku je imel precej povedati. Šel mu je na jetra med drugim, ker naj bi bil volitve kupil z očetovim denarjem, ker je bil predsednik katoličan in po njegovem tudi protiameriški. Pavlick je naložil svoje skromno imetje v avto in redkim znancem dejal, da bo »storil nekaj velikega«. Nabavil je tudi nekaj eksploziva, saj je med potjo na Florido dobil idejo, da se bo zaletel v predsednikov avtomobil in pognal vse skupaj v zrak. Na Floridi se je približal predsednikovemu avtomobilu, a si je premislil, ker so bili v njem predsednikova žena in otroci. Medtem je bila obveščena tajna služba in Pavlicka so ujeli nekaj dni kasneje, še vedno z eksplozivom v avtu, ko je iskal naslednjo priložnost. Sodišče ga je razglasilo za norega, a so ga že 1966 izpustili iz psihiatrične bolnišnice. Umrl je leta 1975.
V tedniku Demokracija objavljamo številne analitične kolumne naših urednikov, novinarjev in zunanjih sodelavcev. Tokrat so jih pripravili: Metod Berlec, Bogdan Sajovic, Vida Kocjan, Matevž Tomšič, Stane Granda, Igor Omerza in Gašper Blažič.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!