Piše: Petra Janša
Preiskovalna komisija DZ o odvzemih mladoletnih oseb oziroma o t. i. ukradenih otrocih, do česar naj bi v porodnišnicah na območju Slovenije prihajalo med letoma 1965 in 1991, se je sešla na prvi seji, na kateri so se dogovorili o njenem delu. Komisijo vodi Alenka Jeraj (SDS).
Zahtevo za odreditev preiskave sta vložili opozicijski SDS in NSi, podprli pa so jo tudi v koalicijski SD. V Gibanju Svoboda in Levici so odreditvi preiskave nasprotovali. Menili so namreč, da nabiranje političnih točk na tako občutljivi temi ni primerno. Sicer pa je vlada društvu ponudila ustrezno pomoč in materialna sredstva za izvajanje pravnih postopkov in preiskave DNK, so poudarili v Levici. V t. i. trgovini z dojenčki, ki naj bi se predvsem v 70. in 80. letih dogajala na območju nekdanje Jugoslavije, naj bi bilo prodanih več kot 20.000 dojenčkov.
Otroci naj bi umrli takoj po rojstvu ali v nekaj dneh po njem, njihovim staršem pa jih ni bilo dovoljeno niti videti niti pokopati. Prav tako naj bi dokumentacija bila pomanjkljiva oz. naj bi vsebovala vrsto nedoslednosti, je ob predstavitvi zahteve za odreditev parlamentarne preiskave na seji DZ konec maja dejal Andrej Hoivik iz SDS.
Jerajeva bo vodila komisijo
Preiskovalna komisija DZ o odvzemih otrok, ki naj bi v porodnišnicah potekali od leta 1965 do odreditve parlamentarne preiskave, se je tako prejšnji četrtek dogovorila, da od društva Izgubljeni otroci Slovenije in ministrstva za zdravje dobi podatke o takratnih porodnišnicah. Te bodo prosili za podatke o rojstvih in smrtih novorojenčkov od leta 1965 naprej. Prav tako jih bodo zaprosili za podatke o vzrokih smrti, je za STA po prvi seji, delno zaprti za javnost, navedla predsednica komisije Alenka Jeraj iz SDS. Hkrati so sklenili, da bo predsednica omenjenega društva Simona Šeremet Kalanj strokovna sodelavka komisije. Poslanske skupine pa bodo pozvali, da predlagajo strokovne sodelavce iz svojih poslanskih skupin za pomoč poslancem teh poslanskih skupin, je še navedla Jerajeva. Parlamentarna preiskava naj bi po njihovem pričakovanju ugotovila, ali so nosilci javnih funkcij ali funkcij javnega sektorja morda kakor koli vplivali na omenjena dejanja. Hkrati naj bi ugotovila, čigavi interesi so pripeljali do tega, da naj bi prišlo do odvzema otrok. Ugotovili naj bi še povezave med posameznimi nosilci javnih funkcij in njihovo morebitno vpletenostjo v omenjene primere ter ali/in zakaj naj bi ti dopustili tovrstne primere in v čigavem interesu.
Društvo Izgubljeni otroci Slovenije
Društvo Izgubljeni otroci Slovenije sicer že dlje časa vztraja pri zahtevi, da se zadeva razišče, a očitno to nekomu ni bilo v interesu. Omenjeno društvo v Sloveniji ta čas zastopa okrog 80 mamic, ki so jim bili otroci ob rojstvu ukradeni.
(Foto: STA)
Gre za domnevno sistemsko zadevo, ki se je dogajala na območju nekdanje Jugoslavije, takšnih zgodb na območju nekdanje Jugoslavije pa naj bi bilo več kot 200 tisoč. Tako se je predsednica omenjenega društva Šeremet Kalanjeva pred časom povezala tudi s predsednikom srbskega Društva za resnico in pravico o otrocih in članom srbske vladne komisije Radišo Pavlovićem. Ta je na majski seji Komisije DZ RS za peticije izpostavil potrebo po tesnejšem sodelovanju na ravni držav. Srbija je pri tem naredila korak naprej, sprejela zakon in ustanovila vladno komisijo, ki se ukvarja z omenjeno problematiko. Pavlović je tedaj tudi izpostavil, da še “danes mnogi nasprotujejo, da se resnici pride do dna, saj so bili odgovorni vpleteni v domnevne kraje otrok”.
Policist Staneta Dolanca dobil “nagrado”
Spomnimo, da je Pavlović na omenjeni majski seji izpostavil potrebo po tesnejšem sodelovanju na ravni držav. K temu jih je prisililo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zaradi primera Zorice Jovanović. Jovanovićeva je namreč leta 2002 našla podatek, da je bil njen sin vpisan v matično knjigo, ni pa bil vpisan v knjigo umrlih. Za svojega otroka sta se z možem neuspešno bojevala nekaj let, dokler se nista obrnila na ESČP. To je leta 2013 Jovanovićevi dosodilo 10.000 evrov odškodnine in 1800 evrov sodnih stroškov, ki jih je morala poravnati Srbija, za povrh pa je morala država sprejeti zakon, ki bo raziskal in razrešil krajo in preprodajo lastnih otrok. Pavlović je zato ob tem pozval tudi slovenske oblasti, da postopke pospešijo. Na začetku svojega pričevanja je poudaril, da je takih zgodb na območju nekdanje SFRJ veliko in da so ene od najbolj pretresljivih, saj je bilo prizadetih mnogo družin. Menil je, da so bile za to odgovorne nekdanje tajne varnostno-obveščevalne službe, ki so delovale na osi, ta pa je potekala od Beograda prek Zagreba do Ljubljane.
“Vsi zelo dobro vemo, da je bil po Titovi smrti Stane Dolanc eden od najvplivnejših posameznikov,” je spomnil Pavlović in osvetlil primer iz Novega mesta, ki ga je na omenjeni seji komisije omenil namestnik ombudsmana. V tem primeru so starši po porodu prejeli pojasnilo, da je otrok umrl, čeprav je danes jasno, da je otrok živ in je bil posvojen. V tem primeru je sekretariat, ki je bil pristojen za notranje zadeve na Občini Novo mesto, nekatere nepravilnosti ugotovil že leta 1987, vendar jih pozneje niso ustrezno obravnavali. “Še vedno je prepovedano govoriti o konkretnem imenu te osebe.
Ključna vloga SDV
Pavlović je tedaj tudi izpostavil, da še “danes mnogi nasprotujejo, da se resnici pride do dna, saj so bili odgovorni vpleteni v domnevne kraje otrok“. Po njegovih besedah so leta 2019 ugotovili, da je v prostorih hladilnice bolnišnice v Kraljevu (Srbija) trinajst pogrešanih otrok. “Še danes so ti otroci v hladilnicah, v kleteh, brez pojasnil. Seveda se tožilci niso želeli ukvarjati s tem problemom, saj se nočejo lotevati teh problemov,” je pripomnil. Dodal je: “Mrtve otroke sem videl v hladilnicah na lastne oči. To je grozljivo!” Razložil je še, da mu nekateri pri raziskovanju postavljajo prepreke, saj v arhivih skrivajo ključne dokumente. “Določene strukture nam niso dovolile, da bi šli naprej, da bi napredovali. Ne vem, kdo je naslednik Službe državne varnosti (SDV), kdo je pristojen za te arhive. To so arhivi, ki so deponirani pri vas. /…/ Ampak SDV nekdanje države so zelo tesno sodelovale,” je še dejal predsednik srbskega Društva za resnico in pravico o otrocih in član srbske vladne komisije Radiša Pavlović.
Pričevanje mame izginulega otroka
Na omenjeni seji komisije, pristojne za peticije, človekove pravice in enake možnosti, je govorila tudi Zdenka Pukmeister, mama izginulega otroka, ki ga je rodila leta 1985. “Tukaj sem v svojem imenu in v imenu staršev, ki nas ni malo in ki sumimo, da so nam otroke ukradli,” je svoje pričevanje začela vidno pretresena Zdenka Pukmeister. Prepričana je, da ji je otroka ukradel jugoslovanski režim. “Leta 1985 sem rodila sina. Vzeli so mi ga takoj po porodu in ga dali v inkubator. Do otroka me niso spustili, ker so rekli, da ga lahko okužim,” je začela svojo izpoved. “Ko sem vseeno vztrajala, sem dobila injekcijo, po kateri sem zaspala. Ko sem še vztrajala, sem znova dobila injekcijo, po kateri sem zopet zaspala,” je povedala in dodala, da se je hotela ponoči pretihotapiti do svojega otroka, vendar sta jo zagrabili dve sestri, jo odvlekli v sobo in ji znova dali injekcijo za spanje. Poudarila je: “Drugi dan sem zahtevala, da pridem do otroka, in me je sestra peljala k zdravniku, ta pa mi je mrtvo hladno dejal, da je otrok umrl.” Pukmeistrova je nato svojega domnevno mrtvega otroka želela videti, vendar ji tega v bolnišnici niso dovolili. “Ko se mi je zmešalo (čisto po domače), so mi rekli, da je otrok že na poti na pokopališče, zato sem vprašala, na katero pokopališče. Kdo pa ga bo pokopal?” Odgovor, ki ga je dobila, je bil, da je otrok v trebuhu nekega mrtvega odraslega človeka. “In s tem so me odpravili iz bolnišnice,” je še dejala Pukmeistrova in izpostavila, da je ta srhljivi dogodek vplival na zdravje vseh družinskih članov in povzročil mnogo nepredstavljivih čustvenih travm. Ob tem je vidno pretresena tudi pozvala poslanke in poslance, naj resnici končno pridejo do dna. Bo preiskovalni komisiji DZ o odvzemih mladoletnih oseb oziroma o t. i. ukradenih otrocih uspelo?
