11.3 C
Ljubljana
petek, 18 oktobra, 2024

Ali so partizani osamosvojitelji? Malo morgen!

Piše: mag. Igor Omerza

Predsednica države Nataša Pirc Musar je ob dnevu državnosti dejala, »kako zelo so se za našo samostojnost borili naši predniki v drugi svetovni vojni«. Mislila je na partizane. Hm, dobro, morda je bil kak partizan, ki je hotel ali mislil, da se hkrati, ko se bori proti okupatorju, bori tudi za slovensko državo.

Vsekakor pa je vsako povojno javno razmišljanje o samostojni Sloveniji strogo prepovedalo slovensko komunistično vodstvo, ki je vodilo partizansko gibanje, pa najsi so o tem hoteli govoriti partizani ali ne-partizani. O tem so lahko javno, in tudi so, pisali v zamejstvu (npr. Franc Jeza v Trstu) in v politični emigraciji (Ciril Žebot, France Dolinar, Ruda Jurčec itd.). Takšno pisanje je seveda Udba pozorno spremljala in ga plenila na meji ali znotraj Slovenije.

Vrh režima je s svojo tajno politično policijo (Udbo) preganjal tudi zasebno razmišljanje o samostojni Sloveniji. Partizan, a ne komunist, Franc Miklavčič je v svojem dnevniku razvil progam samostojne Slovenije. Ko ga je Zemljaričeva Udba leta 1976 odkrila, je zaradi tega odšel v zapor. Hm, ravno Zemljarič, ki je preganjal osamosvojitveno misel kogarkoli, je bil deležen pogrebnih vojaških časti (sklep vlade) in nisem opazil, da bi vrhovna poveljnica slovenske vojske Pirc Musarjeva nasprotovala ali protestirala ob tej nezaslišani zlorabi naše častne čete.

Skratka, partizana Miklavčiča so obsodili, ker je pisal o osamosvojitvi v svoj dnevnik. Pravzaprav to pomeni, da so ga obsodili za njegove misli. Ob tem je Miklavčič pozneje, že po procesu, zasledil ustrezen judikat še iz Hitlerjeve Nemčije, seveda iz prvih let režima, ko so si nemška sodišča še prizadevala ohranjati nekaj zakonitosti. Gre za judikat Vrhovnega državnega sodišča v Leipzigu iz leta 1937, da »kritika ni kazniva, če državljan svoje kritične misli zaupa dnevniku (Tagebuch), za katerega se lahko domneva, da ne bo prišel pred oči nikomur drugemu«. Več o tem, veliko več, najdete v moji knjigi Edvard Kocbek − Osebni dosje št. 584.

Dobro, kaj pa stalinistično vodstvo partizanskega gibanja, ki je tudi, kot pravilno ugotavlja Pirc Musarjeva, umazalo boj proti okupatorju s povojnim velezločinom nad razoroženimi domobranci? Ali je to vodstvo med vojno  kadarkoli propagiralo samostojno Slovenijo? Malo morgen, oni so se zavzemali za sovjetsko/rusko Slovenijo in po vojni so to do spora s Stalinom leta 1948 tudi počenjali, seveda v okviru Jugoslavije.

Komunistična stran, ki je vodila partizane, se torej ni zavzemala za samostojno Slovenijo, ampak je to med vojno in po njej počela protikomunistična stran!

Ne vem, verjetno obstaja na tisoče partizanskih spominskih znamenj v Sloveniji in niti na enem ne boste našli zapisa, da so se partizani borili in umirali za samostojno Slovenijo. Tudi na spomenikih komunističnih voditeljev ali pod njimi ne boste našli ničesar o osamosvojitvi. In tudi zmaga nad okupatorjem ni prinesla svobode, ampak mračna leta pobijanja, montiranih procesov, prisilnega dela, uničenja zasebne in kmečke lastnine, podrejanje vseh institucij (razen Cerkve) komunistični stranki, priseganje na jugoslovansko komunistično federacijo in še bi lahko našteval.

In kaj še dandanes piše na kamnitem »komunističnem« kamnu ob spomeniku revoluciji v srcu Ljubljane na Trgu republike, ki se je pred osamosvojitvijo imenoval Trg revolucije: »V ustavo smo zapisali, da je slovenski narod v svojem narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji neločljivo povezan z drugimi narodi in narodnostmi v Jugoslaviji.« Hm, neločljivo smo se torej, po tem zapisu, Slovenci in Slovenke v medvojnem boju povezali z Jugoslavijo. Ne duha ne sluha torej o Natašinih osamosvojitvenih potencah medvojnih borcev proti okupatorju!

Paradoksalno pa je, da je protikomunistična in protipartizanska stran v osebi profesorja in duhovnika Lamberta Ehrlicha in dr. Cirila Žebota, propagirala med vojno samostojno Slovenijo; Ehrlich že novembra 1941, maja 1942 ga je zahrbtno, po nalogu Kardelja, umoril pripadnik morilske tajne slovenske stalinistične policije (VOS) Franc Stadler – Pepe, Žebota pa bi moral umoriti vosovec Kamil Kratochwill – Mile, a je po srečnem naključju ostal živ. No, kasneje je Žebot pred gestapom moral pobegniti v Rim. Več o tem, veliko več, najdete v moji knjigi Velikani slovenske osamosvojitve in Udba s podnaslovom Ciril Žebot – Peter.

Komunistična stran, ki je vodila partizane, se torej ni zavzemala za samostojno Slovenijo, ampak je to med vojno in po njej počela protikomunistična stran! Direktno povezovanje sicer hvalevrednega boja proti okupatorju s slovensko samostojnostjo je zato nesmiselno in neresnično!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine