Piše: Dr. Stane Granda, zgodovinar, razumnik in publicist
Nedavno sesuvanje temeljnih načel parlamentarizma v slovenskem državnem zboru je znak za alarm. Kdo ga sliši? Kdo in kako bo reagiral? Slovenska osamosvojitev je ogrožena v svojem demokratičnem temelju, ki je bil prvi pogoj njene uresničitve.
Pogleda naprej ne zmoremo predlagati, ker smo preveč oddaljeni od operativne politike. Lahko pa nakažemo nekaj vzrokov na nastale razmere, katerih odpravljanje odpira iskanje poti v varnejšo in prijaznejšo demokratično prihodnost. Ne gre za reformne predloge, ampak pospravljanje pred lastnim pragom kot prvi pogoj za njihovo oblikovanje.
Dobrota je sirota
Lustracija ob prehodu v demokracijo je bila leta 1990 žrtev osamosvajanja. Žal nismo zmogli niti moralne obsodbe vseh treh totalitarizmov. Slovenski, ki je bil eden najtrših in najbolj krvoločnih v nekdanjih državah »ljudske demokracije«, ne postaja samo vse bolj nasilno oblasten, ampak ga ni ničesar več sram. Ob nedavnem razglasu pokola v Srebrenici za genocidno dejanje, so mirne duše zamolčevali ne samo Kočevski rog, Teharje … ampak celo Katin. Še hrvaški »Bleiburg« je bil omenjen, samo slovenska zločinska morija ne. Vemo, da so 1990 nekateri, ki so bili s krvjo udeleženi v kratenju svobode in človekovih pravic, z enim nabojem v cevi pričakovali organe nove oblasti. Nič se ni zgodilo. Celo pri rehabilitacijah zločinov vselej omenjajo samo pomanjkljivosti v sodnem postopku, nikoli pa ne krivcev ali zločincev. Teh ni, četudi so podpisani pod javno dostopne sodbe! Imamo tisoče kruto pobitih brez morilcev in tisoče obsojenih brez sodnikov! Moralne obsodbe zločinov vseh totalitarizmov na Slovenskem ne samo ni na vidiku, ampak je vprašanje, ali bo sploh kdaj prišlo do nje!
Kučan ni edini, ki ni nikoli ponotranjil slovenske osamosvojitve
Evforija, ki nas je zajela ob osamosvojitvi, je bila kratkega diha. Pričakovali smo, da se bodo ključne stvari, ne samo na simbolni ravni, vzpostavile same po sebi. Eden največjih primanjkljajev je bila odsotnost gospodarsko-socialnega koncepta države, ki ga, kot kaže zadnja razprodaja živilske industrije in podcenjevanje, če ne ignoriranje kmetijstva, še danes nismo vzpostavili. Še huje je na področju šolstva, sodstva, kulture … Prehitro je bilo prepuščeno navdušenju in zaupanju v demokracijo, ki smo jo vzpostavljali brez trdnih temeljev. Sedaj se nam razkriva, ne samo da jih sploh ni, ampak obstajajo resna prizadevanja, da ne bi bili nikoli zgrajeni. Država je skoraj na vseh področjih postala na eni strani plen divje privatizacije v najširšem smislu besede, na drugi stani pa predmet silovitega ideološkega boja. Sile nekdanjega režima se z demokratizacijo slovenske družbe niso nikoli sprijaznile. V podobnih prevratnih razmerah njihovi nosilci ustanovijo tako imenovana ministrstva za nacionalno orientacijo. Čeprav so praviloma osovražena, pa so potrebna. So popravki mogoči? Kjer je volja, je pot. Primanjkuje volje!
Ostanimo na ravni državne simbolike. Številni še danes, po več kot treh desetletjih, niso na formalni ravni sposobni ločiti nekdanje zvezne republike Slovenije in njenih organov od Republike Slovenije in njenih državnih, ne republiških (!) struktur. Na videz bolj ali manj nemarna raba ne zmore ločevati republiških organov nekdanje federacije od državnih organov Republike Slovenije. Nesmisla obstoja republiškega zavoda za šolstvo dolgo niso dojemali, tudi ne številnih drugih »republiških« ustanov. Še danes poslušamo o republiškem štabu za civilno zaščito in zlasti republiškem stanovanjskem skladu. Kot da smo še vedno del federacije, ne pa država. Nemarnost? Kakor kdaj in kakor pri kom. Vsekakor gre za zanikanje slovenske državnosti. Po 33 letih njenega obstoja! Iz nemarnosti ali političnega prepričanja. Glede na to, kako so nekateri branili republiške organe pred organi Republike Slovenije, ne gre samo za nemarnost, ampak za primitivno politikantstvo. Pogosto sem imel vtis, da jih je bolj kot lastna država vezala ideološka navezava na nekdanji totalitarni režim.
Kaj je sploh »nacionalno«?
Po osamosvojitvi je bila ena najpogostejših besed politikov povezana z nacija, nacionalen … Še zlasti, ko je Tine Hribar razglasil, da smo z lastno državo Slovenci postali nacija. To bi lahko v določenih okoljih veljalo, ne pa v našem, ki izhaja iz izkušenj večnacionalne države in smo bili že leta 1848 uradno uvrščeni med nacije. Argumentirana zavrnitev take oznake akad. Grafenauerja ni bila sprejeta. Gre za nemarni prevod besede »nation«, ki ne pomeni naroda, ampak državno pripadnost. Številni so to izrazje nekritično povzeli. Med njimi so bili ljudje, ki specifičnosti slovenske zgodovine niso poznali, in zlasti oni, ki jim je bil izraz država zaradi desetletja prevladujoče »kardeljanščine« tuj in odvraten. Nečesa, kar naj bi odmrlo in tudi sicer bilo »neljudsko«, ni bilo v njihovem miselnem horizontu. Nekaterim je bila tuja beseda tudi imenitnejša od domače. Takšni ljudje so prevladovali zlasti v šolstvu in državni upravi. Tu opažamo dve vrsti odpora. Spominjam se, da so jo zelo radi uporabljali prvaki nekdanje SLS, ki se, kot sem dojel iz zasebnih pogovorov, sploh niso zavedali, da s to besedo nadomeščajo oznako državni in zanikajo slovenske manjšine, ki so integralni del slovenske nacije! Tudi ko smo ustvarili lastno državo, ki pa ni zajela vsega narodnega ozemlja. Ne gre za dejstvo, da besede lahko tudi ubijajo, ampak predvsem za to, da njihova nepravilna raba, ki je bila takrat krvavo potrebna, slabi pomen države, prikriva pomen dosežka! Pravzaprav so mi nekateri hoteli dopovedati, da s tem združujejo veselje nad slovensko samostojnostjo in državo. Na vprašanje, zakaj s tem zanikajo slovensko manjšino, ki je zunaj slovenske države, ne pa naroda ali nacije, niso znali odgovoriti. Druga skupina je uporabljala oznako nacionalni namesto državni, ker jo je motila slovenska država. V spominu mi je zlasti ostal Markovićev kompanjon Bohinc, ki mi je zatrjeval, da se zaveda razlike, vendar raje uporablja tujko, ker potem izpade bolj imenitno. Vendar bi bilo naivno prezreti politično ozadje takega početja. Najbolj kruto je na področju šolstva. Tu že leta obstajajo nacionalni preizkusi znanja (NPZ), ki so terminološki vrh ideološke ledene gore, ki obvladuje šolstvo vse od osamosvojitve. Nacionalnega preizkusa znanja ne more biti, če ne zajema tudi slovenske manjšine. Ker je ne, gre posredno za zanikanje njenega obstoja. Izgovora ni! Amen! Potem se pa čudimo starostni strukturi ljubljanskih kolesarjev in volivcev novih obrazov. Saj drugače pod takim šolstvom ne more biti. Tretji hočejo poudarjati svojo pomembnost, internacionalnost. Na primer Nacionalni biološki inštitut in podobni. »Nekoč sem bila Marija, sedaj sem Mary,« je rekel pesnik.
Kaj pa RTV?
Nekaj posebno izjemnega med nacionalnimi institucijami so na čelu z RTVS. »Nacionalka« ni državna, ampak last skupine, ki se razglaša za nosilko nacionalnega interesa. Čeprav ga ne zna utemeljiti, sklicujejo se na svojo, samo njim znano izjemno nacionalno pomembnost, zahtevajo državni denar, niso pa zanj pripravljena odgovarjati in poročati o njegovi porabi. Očitno pojma »nacionalka« v tem primeru ne zna pojasniti niti njihov vsemogočni profesor s FDV, ki z vsevednostjo demonstrira politikantstvo in averzijo do slovenske države in njene demokracije. V tem primeru nacionalni pomeni krinko za ropanje države oziroma državno financiranje zasebnih ideoloških interesov, ki jih razglasijo za nacionalne. Zato se porabe denarja ne sme preverjati. Gre za zlorabo interesov in potreb narode kulture, ki je naša največja vrednota. Pravih kulturnikov, zlasti velikanov, kot so Jančar. Muhovič in podobni, ni med njimi. Poglavitni so oni, ki v imenu umetnosti v spodnjicah skačejo okoli stolnice. Zaradi medijske podpore si lahko privoščijo in dovolijo vse. Žrtev tega so resnične nacionalne institucije, kot na primer Narodni muzej. Smo eden redkih narodov brez celostne osrednje muzejske predstavitve svoje zgodovine. Dejanska nacionalna kultura je žrtev zlorabe njene vsebine. Pravzaprav gre za tipično totalitarno izigravanje pojmov v slogu »ljudske demokracije« − lesenega železa po Pučniku.
Razvrednotenje slovenske kulture
Med priseljenci v Slovenijo so številni posamezniki, ki so do nje ne samo lojalni, ampak se trudijo postati njen izstopajoči, vrhunski del. Mnogi dejansko veliko prispevajo k njeni kulturi. Brez Begićevih umetnin bi bila Ljubljana siromašnejša. Seveda pa je nerealno od njih pričakovati, da bodo sprejeli slovensko kulturo v njenih zgodovinskih in geografskih razsežnostih. Predvsem ne dojemajo vloge našega »zamejstva«. Gospa Sveta jim ni sveta, ampak tuja. Zanje je Slovenija samo v mejah Republike Slovenije. Samo tu žive njihovi novi slovenski sodržavljani. Zlasti jim je tuja slovenska starejša oziroma ljudska kultura in znotraj nje posebno narodnozabavna glasba. Niso rasli v njej. Res je v njenih pojavnih oblikah marsikaj slabega, vendar je zato ni mogoče izrivati in izničevati. Imela je in ima posebno identitetno vlogo in pomen. Med slovenskimi ameriškimi izseljenci je bila in je še vedno eden njihovih zaščitnih znakov. Bolj je trdoživa kot slovenska beseda. Pokojni Anton Birtič, ustanovitelj Beneških fantov, mi je nekoč v Števerjanu pred koncertom harmonikarskega orkestra beneškoslovenskih otrok dejal: »Slovensko ne zna več govorit. Že po tem, kako prime harmoniko v roke, začutim, da je slovenske krvi!« Narodnozabavna glasba je bila zlasti po II. svetovni vojni specifična oblika odpora zoper balkanizacijo Slovencev in glasna zahteva po naši nadaljnji kulturni pripadnosti alpskemu svetu, Srednji Evropi, ne pa Dinarskemu gorstvu. Nihče nas z Evropo ni toliko povezal kot Avsenik in njegovi sledilci!
»Jugoslovenizacija« Slovenije
Ker so se priseljenci priseljevali predvsem v mesta, so svojo dejavnost v kulturi začeli označevati kot mestno, urbano. S tem so posredno nakazali, da s starejšo, vaško, »ruralno«, ne morejo vzpostaviti stika. Do tod je stvar mogoče razumeti, ne pa nadaljevanja. Spregledali so, da po izvoru in kulturi odraščanja večinsko niso meščani, ampak kvečjemu prebivalci mestnih predmestij, ki niso samo vmes med »urbanim« in »ruralnim«, taka delitev v slovenski kulturi ni nikoli obstajala, ampak zunaj obeh! Še najbolj spominjajo na nekdanjo nemškutarsko, ki se nam je v preteklosti vsiljevala kot« višja »slovenska«! To so začutili tudi nasprotniki slovenstva in njegovega samostojnega nejugoslovanskega kulturnega razvoja. Med drugim so po srbskem zgledu sestavili »turbofolk« narodni ansambel z znamenitima pevkama, ki se ni samo norčeval iz narodnozabavne glasbe, ampak jo je naravnost žalil. Njeni pravi slovenski ponosni izvajalci niso bili nikoli zabavljači, ampak gospodje, ki so jo izvajali v narodnih nošah ali temnih oblekah z obvezno kravato. Do nje so imeli spoštljiv, poseben »narodnočutni« odnos, ki je izkazoval tako spoštovanje vsebine kot oblike. Norčevanju »jugosov« je sledilo njeno označevanje s kmečko, govejo glasbo in z izvajanjem na način, ki je bil njena karikatura. V določenih krogih je »urbana« kultura dobivala vse več podpore. Finančne in zlasti politične. Krona tega je v Jankovićevi podaritvi nekdanjega kina Šiška za njen center. S tem ali bolje zaradi njega je dobila neizbrisen pečat antislovenstva in antidemokratičnosti, ki ga v bistvu ne zasluži. Žal se snovalci »urbane kulture« njegovemu botrstvu in pokroviteljstvu, kulturnemu primitivizmu brez primere, niso bili nikoli pripravljeni odpovedati. Nasprotno, podporo še stopnjujejo, kar so dokazali z znanim »spomenikom« ob Ljubljanici. Če nam je všeč ali ne, če zmoremo priznati ali ne, je slovenstvo na izstopnih vratih iz Ljubljane.
V naši državi zbanalizirana raba pojmov, ki označujejo narod, državo, njene institucije, funkcije, namen in poslanstvo, segajo od nemarnosti prek poniževanja do institucionaliziranega kriminala v imenu zlorabe največjih vrednot. Temu se pridružuje še zavestno in načrtno politično delovanje, ki je vse bolj usmerjeno proti slovenstvu, demokraciji in osamosvojitvi. Kronski dokaz politizacije je odnos šolskih oblasti do slovenske države, do slovenske zgodovine. Slovenski otroci se v Evropi najmanj učijo o lastni narodni preteklosti, o osamosvojitvi pa praktično nič ne slišijo. Pod sedanjo vlado se te razmere samo še stopnjujejo, kar se kaže v vladni ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve ter preganjanju njenih zagovornikov in privržencev. Nestrpnost že presega ono v totalitarizmu. Političnemu ogrožanju se pridružuje fizično.
Prošnja namesto sklepa
Vedeti, da sedanja oblast ni večna, ni znak ne pameti ne modrosti. S svojo brezobzirnostjo, ki načenja temelje slovenske demokracije, ponuja način njenega vnovičnega uveljavljanja. Iz napak v preteklosti se moramo končno nekaj naučiti. Dobrota ni samo sirota, tudi neumnost in zlasti lahkomiselnost. Seveda pa je vse skupaj brez smisla, če ne ustvarimo stanja, ko take zlorabe svobode v imenu Svobode ne bodo več mogoče. Korak k temu je tudi priprava popravnih ukrepov, ki jih bo treba uveljaviti prve mesece nove vlade. Dovolj je zamujenih priložnosti. Ne nazadnje pa smisel politike ni v prigrabitvi oblasti, ampak mora biti ta samo prvi pogoj za spreminjanje družbe. Smer in cilj sta vendar jasna.
