(INTERVJU) Tone Kajzer za Demokracijo: Posledice naše aktivistične zunanje politike se že kažejo, saj smo znotraj EU potisnjeni na obrobje

Piše: Petra Janša

Gospod Kajzer, so nedavni izidi evropskih volitev dober obet za prihodnost EU?

Bi se strinjali, da se Evropa ne obrača v desno, ampak prihaja v Evropi do ravnotežja?

Po moji osebni oceni so volivke in volivci jasno povedali, katere teme in vsebine so zanje ključne, in tem strankam, ki so te teme postavile v ospredje, so tudi dali večinsko zaupanje. In temu je sedaj treba slediti. Osebno tudi zato, ker je moja osnovna izobrazba naravoslovna, pa večkrat uporabim prispodobo nihala, ki, kot vemo, da se, če preveč zaniha v eno smer, potem z nihajem v drugo smer uravnoteži.

Kateri so najpomembnejši izzivi, ki čakajo novoizvoljene oziroma znova izvoljene evropske poslance, ko bodo začeli z delom?

Evropski parlament je izjemno pomembno telo, ki sprejema zakonodajo, ki v večini potem tudi kroji naše vsakdanje življenje. Slednjega se ne nazadnje zavedajo tudi ljudje, kjer raziskave kažejo, da se vloge oz. vpliva EU na naše življenje zaveda več kot 75 odstotkov Evropejcev. V tem smislu seveda vsi Evropejci upravičeno pričakujemo odgovorne odločitve novih in znova izvoljenih poslancev. Prvi izziv bo seveda formiranje koalicije in potrditev Evropske komisije. Ob tem seveda osebno pričakujem, da bodo glede tem, ki so bile doslej potisnjene v drugi plan, med drugim demografski in varnostni izzivi, sprejete ustrezne odločitve.

Večkrat iz osrednjih medijev slišimo, da bi morala EU v luči zaostrenih varnostnih razmer v Evropi spodbujati razvoj evropske obrambne industrije in zmanjšati odvisnost od ZDA na tem področju. Komentar?

Evropske države imamo – ne nazadnje tudi Slovenija, čeprav zelo skromno – svojo obrambno industrijo. Sodelovanje na varnostno-obrambnem področju poteka dobro, krepi se mandat Evropske varnostne agencije (EDA). Res pa je, da smo evropske države, članice obrambnega zavezništva NATO, za varnost in obrambno namenjale premalo sredstev, saj je veliko držav slepo verjelo, da do vojne na evropskem kontinentu ne more priti, če pa že, bodo levji delež pri zagotavljanju evropske varnosti spet prevzele ZDA. Ruska agresija na Ukrajino je v tem smislu prišla kot streznitveni signal. Finska in Švedska sta sedaj polnopravni članici NATA, države EU, seveda ne vse, pa so sredstva za obrambo že podvojile. Osebno verjamem, da bi morali v osnovi okrepiti sodelovanje evropske in ameriške obrambne industrije in pri tem delovati po načelu iskanja sinergij. Evropa in ZDA smo del demokratičnega loka držav in delimo skupne vrednote, zato je ključno, da tudi pri zagotavljanju svobode in varnosti sodelujemo in ne tekmujemo.

Bi morala imeti prihodnja Evropska komisija posebnega komisarja za področje obrambe?

Na področju obrambe že obstojijo določene kompetence na ravni EU. Ne nazadnje ima EU visokega predstavnika na področju zunanje in varnostne politike, vendarle pa je to sodelovanje na področju obrambe, posebej pa na področju koordinacije obrambne industrije znotraj EU, prešibko. Zavedati se moramo, da vseh 27 držav članic EU za področje obrambe, kjer se sredstva sedaj sicer povečujejo, nameni trikrat manj kot same ZDA, hkrati pa so programi na področju obrambne industrije v državah EU izjemno fragmentirani. V tem smislu se mi zdi, da bi načeloma vzpostavitev ločenega obrambnega portfelja lahko bil korak v pravo smer, kjer bi v začetku lahko novi komisar vsaj skušal bolje koordinirati sodelovanje na področju obrambne industrije na ravni EU in v odnosu do ZDA.

Ne samo vojaška, tudi kibernetska varnost je in verjetno bo eden od izzivov EU.

Ob upoštevanju hitrega procesa digitalizacije tudi na vojaško-varnostnem področju, da seveda ne omenjamo digitalizacije vsakdanjega življenja ter ključne oz. kritične infrastrukture, je dejansko kibernetska varnost ključnega pomena. Spomnimo se kibernetskih napadov na slovenske gospodarske subjekte in tudi državne institucije (MZZ RS). V tem smislu se mora Slovenija še bolj angažirati pri sodelovanju na področju zagotavljanja kibernetske varnosti na ravni EU, kjer se je v zadnjem mandatu krepil mandat Evropske agencije za kibernetsko varnost (op. ENISA). Pri tem je pomembno tudi sodelovanje med EU in ZDA ter seveda dvostransko sodelovanje, kjer želim opozoriti na dogovor med Slovenijo in ZDA glede zagotavljanja varnosti omrežij 5G, ki je bil podpisan v času obiska državnega sekretarja Mikea Pompea.

Zakaj EU ni bila sposobna ustvariti lastnih digitalnih platform?

Evropska unija je zveza 27 držav članic, kjer na segmentu digitalnih platform obstoji precejšnja razdrobljenost, kar po drugi strani ni težava v ZDA. Sicer pa je bila evropska zakonodaja, ki ureja digitalne storitve (Digital Services Act), sprejeta novembra 2022. Ta zakonodaja, ki se nanaša tudi na delovanje in obdavčitev digitalnih platform, se je intenzivno usklajevala tudi v času drugega predsedovanja Slovenije Svetu EU, ko smo izjemno dobro sodelovali s takratnim ministrom Andrijaničem. Glede velikih digitalnih platform in delovanja v EU je sicer prišlo do razhajanja glede načina obdavčitve, saj je velikokrat primer, da podjetja, ki ponujajo digitalne storitve v določeni državi, sploh niso fizično navzoča. V tem smislu na ravni OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj) potekajo dogovori oz. je bil leta 2023 že sprejet dogovor glede pravične obdavčitve.

Verjetno podobni izzivi, kot ste jih omenili, čakajo tudi novega predsednika oziroma predsednico Evropske komisije?

Novega predsednika oz. predsednico Evropske komisije seveda čaka seveda izjemno odgovorno delo, da skupaj z ekipo in vsemi deležniki na ravni EU izpelje potrebne reforme. Osebno menim, da moramo najprej okrepiti naše temelje oz. “korenine” EU, s tem seveda mislim na vrednote, na katerih je bila utemeljena EU po koncu druge svetovne vojne. Hkrati komisijo in seveda tudi suverene države članice čaka veliko izzivov. Varnost, demografija in konkurenčnost ekonomije, če omenim samo nekatere. Ali bo Ursula von der Leyen znova na čelu Evropske komisije, ne vem, imam pa občutek, da se je njena zgodba kljub glasovom iz Nemčije, da ima podporo, na neki način s koncem mandata aktualne komisije, končala. Njen mandat je bil začet z veliko optimizma in napovedmi o krepitvi globalne konkurenčnosti EU in seveda tudi s temami, kot je zeleni prehod. Na koncu mandata vidimo, da se je situacija v EU poslabšala. Ne samo, da na evropskih tleh divja agresivna vojna, ki jo izvaja Rusija, in se podira evropska varnostna arhitektura, za kar seveda ne moremo kriviti aktualne predsednice, EU kot taka je tudi notranje bolj razklana (schengensko območje ne deluje) in hkrati šibkejša na globalni ravni. To je realnost, ki ji moramo pogledati v oči. In to je ne nazadnje tudi sporočilo volivcev na volitvah v Evropski parlament.

Kaj bi po vašem mnenju končalo vojno med Ukrajino in Rusijo?

Gre dejansko za neizzvano rusko agresijo na suvereno državo Ukrajino, kjer se kršijo temeljni postulati mednarodnega prava.

Kolikor bi Rusiji uspelo, bi bil to seveda izjemno slab signal na mir in stabilnost na globalni ravni oz. dejansko spodbuda za podobne samodržce, kot je ruski predsednik, da se lahko ozemeljske in druge ambicije uresničujejo s silo in z agresijo. Vojna se seveda lahko konča takoj, ko bi se ruske sile umaknile z zasedenih ozemelj. Seveda se to ne bo zgodilo, sploh če pogledamo izjave in predloge ruske strani, da bo zadržala vsa zasedena ozemlja oz. vse štiri ukrajinske province z dodatnimi zahtevami, da se Ukrajina demilitarizira in odreče ambicijam o članstvu v NATU. Kdaj se bo vojna končala, je težko napovedati, saj vidimo, da gre v figurativnem smislu za neke vrste civilizacijski konflikt, ki ga je že leta 1996 napovedal sedaj že pokojni ameriški profesor Huntington v knjigi Trk civilizacij. Bojim se, da so vložki visoki, saj na neki način z vstopom v hladno vojno med ZDA in Kitajsko, kar trdijo mednarodni analitiki, Kitajska, ki se postavlja v vlogo izzivalke za globalno velesilo, testira situacijo v Ukrajini in pripravljenost Zahoda, da brani temeljne vrednote demokracije. Združeni Zahod, kamor seveda od osamosvojitve sodi tudi Slovenija, mora zato po mojem mnenju nadaljevati z vojaško in s finančno pomočjo Ukrajini, kjer pozdravljam pospešitev procesa približevanja Ukrajine članstvu v EU. Veste, vsaka vojna se enkrat konča, ko zmanjka finančnih resursov in t. i. žive sile. Rusija, kolikor vem, ni v dobri finančni kondiciji in na tem segmentu bi bilo vredno okrepiti prizadevanja za dodatne sankcije in omejitve.

Na omrežju X ste nedavno zapisali, da “medtem ko Slovenija ‘rešuje’ Bližnji vzhod, v Nemčiji poteka konferenca o obnovi Ukrajine. Imamo koga iz Slovenije, ki je prisoten”? Mogoče veste, ali je bil kdo tam?

Konferenca, o kateri sprašujete, je potekala na visoki ravni v Berlinu med 11. in 12. junijem. Šlo je za pomemben dogodek, sicer v nizu potekajočih dogodkov, kjer so bili zbrani akterji na ravni držav in gospodarstva ter lokalnih skupnosti in tudi drugih deležnikov. Moje vprašanje je bilo namenjeno odločevalcem na državni ravni, saj sem mnenja, da bi morala Slovenija kot članica EU in zaveznica v NATU še aktivneje, tudi na najvišji ravni, sodelovati tako v pogovorih, ki so vezani na samo vojaško in finančno pomoč, kot tudi v pogovorih in aktivnostih, kjer se dejansko sprejemajo odločitve o obnovi Ukrajine. Menim, da bi morali biti aktivnejši in si prizadevati za vključenost predvsem našega gospodarstva, ko se bo začela obnova Ukrajine. Sicer pa, kolikor sem lahko zasledil iz medijev, je bila Slovenija navzoča samo na uradniški ravni.

Verjetno ste zasledili, da je predstavnik izraelskega zunanjega ministrstva Jakov Blitštajn minuli ponedeljek opravil pogovor s slovensko veleposlanico v Izraelu Andrejo Purkart Martinez. Veleposlanici je “prenesel kritiko zaradi napačne odločitve slovenske vlade, da prizna palestinsko državo, kar je v nasprotju s politiko EU in stališči večine podobno mislečih držav“. Kakšne bodo po vašem mnenju lahko posledice za Slovenijo?

Ne bi želel ugibati o posledicah. Sem od blizu spremljal forsirano priznanje Palestine s strani Švedske leta 2014, ko sem delal v nordijski regiji kot veleposlanik, in lahko vam povem, da je Švedska utrpela tako politične kot tudi ekonomske posledice. Njihovo priznanje pa seveda ni spremenilo ničesar. Kar zadeva naše priznanje, pa so posledice vsekakor že nastale, saj so se naši odnosi z državo Izrael že poslabšali. Svoje mnenje o zadevi sem sicer povedal na seji odbora DZ za zunanje zadeve. Z vidika mednarodnega prava gre za nerazumno odločitev, saj Palestina ne izpolnjuje pogojev za državnost (nima efektivne oblasti; dodatno pa je pod vprašajem legitimnost palestinske oblasti na Zahodnem bregu), kar je nekaj dni pred obravnavo v DZ potrdil tudi danski parlament, ki je zavrnil priznanje. Moja osebna ocena je, da priznanje seveda ne bo imelo nobenega učinka glede doseganja rešitve tega zelo zapletenega vprašanja, ki je sedaj v razmerah ruske agresije na Ukrajino dobilo še dodaten geopolitični “pospešek”. Trdim, da je mir na Bližnjem vzhodu mogoče doseči, če se bo nadaljeval proces, ki se je začel v času prejšnjega predsednika ZDA (govorimo o t. i. Abrahamovih sporazumih), ko bo sklenjeno medsebojno priznanje Izraela in vseh arabskih držav. Sicer pa se posledice naše aktivistične zunanje politike že kažejo, saj smo znotraj EU potisnjeni na obrobje in izgubljamo kredibilnost.

5. novembra 2024 bodo potekale volitve predsednika Združenih držav Amerike. Tako Biden kot Trump sta že napovedala kandidaturo, kar nakazuje morebitno ponovitev volitev iz leta 2020. Kaj pričakujete?

Ameriške volitve imajo vedno velik vpliv na globalni ravni, predvsem pa so seveda pomembne iz vidika odnosov med EU in ZDA, ki predstavljajo “hrbtenico” zahodnih demokracij. Že v času mojega službovanja v ZDA, ko so potekale prejšnje predsedniške volitve v času pandemije covida, je bilo mogoče videti, da se je notranjepolitična situacija izjemno polarizirala. Prav tako odnosi med EU in ZDA niso bili izjemno dobri, saj smo bili priča trgovinskim in drugim nesporazumom. Ob nastopu predsednika Bidna, kjer je na rezultate na neki način legla senca dvoma, se je ustvaril vtis, da se bo notranjepolitična situacija umirila in da bo mandat osredotočen na krepitev ameriškega gospodarstva ter utrjevanje položaja ZDA na globalni ravni. Sedaj, ob koncu mandata predsednika Bidna, lahko seveda vidimo, da se je situacija v ZDA dejansko še bolj polarizirala, globalna situacija pa se je zaradi vojne v Ukrajini in situacije na Bližnjem vzhodu in drugje izjemno destabilizirala. Na predsedniških volitvah v ZDA navadno prevladujejo gospodarske teme in notranja situacija v ZDA. Na tokratnih volitvah pa bodo v ospredju tudi zunanjepolitične oz. mednarodne teme, vključno z Ukrajino in odnosi s Kitajsko, ki postaja vse bolj odkrit izzivalec na globalni ravni. Čeprav smo slabega pol leta pred volitvami in ko vse ankete kažejo prednost nekdanjemu predsedniku Trumpu, ki je v “primežu” pravosodja, bi bilo nehvaležno napovedovati končne izide volitev. Moj osebni vtis je sicer, da imajo oz. bodo imeli demokrati, v kolikor ne bo prišlo do sprememb v zadnjem hipu, izjemno velik izziv zadržati Belo hišo. Slednje ocenjujem tako z vidika gospodarske situacije v ZDA kot z vidika geopolitike, kjer se ustvarja vtis, da aktualna ameriška administracija ni naredila dovolj, da ne bi prišlo do ruske agresije na Ukrajino, in krepitve Irana, ki po ocenah poznavalcev mednarodnih odnosov tudi stoji v ozadju poslabševanja varnostne situacije v bližnjevzhodni regiji. Ne glede na izide predsedniških volitev v ZDA pa seveda želim izpostaviti prijateljske in partnerske odnose med Slovenijo in ZDA, ki nam jih je v času prejšnjega mandata skozi vzpostavitev strateškega dialoga ter več dvostranskih dogovorov in obiskov na visoki ravni (pri tem imam med drugim v mislih obisk državnega sekretarja Pompea v Sloveniji in obiske takratnega zunanjega ministra Logarja v ZDA) uspelo še poglobiti. Seveda bi si želel, kar sem vseskozi izpostavljal in se za to v času svojega mandata v Washingtonu tudi izjemno trudil, da se s konkretnimi številkami okrepi gospodarsko-tehnološko in investicijsko sodelovanje med državama, kar seveda ostaja izziv za prihodnji mandat.