Piše: Milan Gregorič, ekonomist, kulturnik in publicist
Zakrknjen molk slovenske levice o revolucionarnem nasilju in zločinih, storjenih nad primorskimi domoljubi, se nadaljuje. Kljub eksploziji neizpodbitnih dokazov o revolucionarnem nasilju nad primorskimi domoljubi pod komunizmom zasledimo poskuse prikrivanja te bridke usode še po 30 letih tranzicije.
Tako Milan Kučan npr. pred leti v Kobaridu na slovesnosti v čast Kobariške republike (2018) ni niti z besedico omenil nasilja in zločinov, storjenih nad primorskimi domoljubi. Prav tako ni niti besede o tem nasilju v knjigi avtorja Tomaža Vuka z naslovom Pojmovanje organizacije TIGR pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej (2017), ki ji je bil mentor prof. dr. Jernej Pikalo. Tudi na nedavni slavnostni akademiji v Novi Gorici ob 95. obletnici ustanovitve Tigra slavnostni govornik Gorazd Humar ni zinil niti besedice o tragični usodi mnogih primorskih domoljubov pod komunizmom − ob očitnem zadovoljstvu številne zbrane levičarske elite, ki se je s Kučanom na čelu v prvih vrstah gnetla in nastavljala reflektorjem in kameram. V nedeljo, 25. 6. 2023, je bilo v Vipavskem Križu odkritje plošče v spomin na čedermace, a sta slavnostna govornika Gorazd Humar in dr. Savin Jogan npr. pozabila povedati, da so komunisti med vojno in po njej zahrbtno pomorili najmanj 19 čedermacev, 20 pa so jih stlačili v zapore in gulage, kjer so skupaj prebili 82 let. Tega niso z njimi počeli niti fašisti. Tudi Matjaž Nemec na odprtju razstave o Tigru v Bruslju (2024) ni zinil niti besede o bridki usodi tigrovcev med vojno in po njej, kot sta to znova zamolčala ob svojem slavnostnem nagovoru ob spomeniku tigrovcem na Mali gori nad Ribnico 11. 5. 2024 Gorazd Humar in Matjaž Nemec. In tako naprej brez konca.
Nekaj najbolj znanih primerov nasilja in zločinov, storjenih nad primorskimi domoljubi
Iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana 2006) npr. lahko izvemo o zahrbtnih likvidacijah treh vodilnih tigrovcev, in sicer Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika, ter o dolgoletnem mrcvarjenju Alberta Rejca, soustanovitelja Tigra ter njegovega političnega in organizacijskega vodje, z neprestanimi zasliševanji in vlačenjem po zaporih. Prav tako lahko izvemo iz knjige o množičnih zasliševanjih tigrovcev, prisilnih upokojevanjih in vohljanju Udbe za njimi tudi prek družinskih članov. Znane so povojne ugrabitve in likvidacije tigrovca Franca Pelicona leta 1949 (Svobodna misel, 14. 9. 2007), primorskih domoljubov − liberalca Andreja Uršiča leta 1947 in za njim še Ferda Kalina (Slovenec, 24. 4. 1995) ter vodilnega tigrovca Zorka Ščuke leta 1945 (Delo, 8.8. 2015). Prav tako je bil razgaljen surov medvojni umor (1944) velikega domoljuba, književnika in politika, krščanskega socialca dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu (Martin Brecelj, Anatomija nekega zločina, Mladika, Trst 1016). V oddaji Pričevalci smo pred nedavnim zvedeli najprej podatek, da je tigrovce na Mali gori nad Ribnico izdal komunist Filip Tekavec, kar se je končalo s smrtjo vojaškega vodje Tigra Danila Zelena. Zatem še pretresljivo novico, da je bil žrtev revolucionarnega nasilja celo Janko Premrl Vojko, ikona protifašističnega primorskega uporništva, ob čemer je primorska javnost dobesedno obnemela. K temu je treba dodati tudi zahrbtno umorjene primorske padalce, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje za zvezo s partizanskim gibanjem, ki so bili tudi neke vrste tigrovci. Od 27 so 2 ubili četniki, 4 so padli v spopadu z okupatorjem, 12 pa »jih je vzela noč«, pretežno po vojni. Pod udar revolucionarnega terorja so padli tudi čedermaci in bogoslovci, saj jih je bilo po doslej potrjenih podatkih med vojno in po njej zahrbtno umorjenih 19, 20 pa stlačenih v slovenske zapore in gulage, kjer so prebili skupaj 82 let. Znane so tudi čistke, ki jih je OZNA izvajala na Tržaškem in Goriškem ob prihodu jugoslovanske vojske leta 1945, »ko je za vedno izginilo od 1500 do skoraj 2000 ljudi« (pretežno Italijanov pa tudi Slovencev, op. avt.). Celo po umiku jugoslovanske vojske iz Trsta je po podatkih Zavezniške vojaške uprave Udba v coni A ilegalno izvedla okrog 30 ugrabitev in umorov političnih nasprotnikov, in to pretežno Slovencev. Prava orgija zahrbtnih ugrabitev in umorov torej. In kot krona vsega tega nasilja so mučno odmevali še sklepi seje CK ZKS z dne 13. 6. 1958 (Primorski rodoljub št. 5/2001), ki so jih desetletja prikrite izbrskali tigrovci. Na seji so namreč obravnavali zahteve nekaterih preživelih tigrovcev po rehabilitaciji Tigra, po preučitvi njegove zgodovine, tudi med vojno in po njej, ter ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije. A so na seji še poldrugo desetletje po vojni stresali na TIGR uničujoče ocene: »TIGR ni bilo nobeno napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). In dalje: »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher). Zato naj »vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček). In to se je tudi zgodilo, kot so dokazali številni seznami iz povojnih zasliševanj tigrovcev, ki jih je v arhivih Udbe odkrila Tatjana Rejec in jih objavila v knjigi Partija in tigrovci. Ni mi znano, da bi kdo od vidnih levičarjev, ki se kot slavnostni govorniki nastavljajo kameram na proslavah v spomin na primorske domoljube (tigrovce, čedermace, krščanske socialce idr.), kadarkoli z eno samo besedo omenil sklepe navedene seje CK, kaj šele nasilje in zločine, storjene nad primorskimi domoljubi.
Neustavljiv pohod resnice in osramočen zakrknjen molk levice
Preživeli 92-letni tigrovec, učitelj Anton Rutar, je svojega vnuka Boruta Rutarja, ki se je po demokratizaciji Slovenije zakopal v usodo Tigra pred vojno in po njej ter objavil številna knjižna dela na to temo, dobesedno rotil (Karlo Kocjančič, Življenje in delo, Mladika, Trst 2008): »Piši, piši knjige, sicer ne bo nihče nič vedel o nas. Popolnoma nas bodo zamolčali ali pa po svoje prikrojili resnico o nas. Naša slovenska preteklost je ena sama borba za obstoj in preživetje nas vseh. In to ne sme postati politična manipulacija ene same politične opcije. To vodi v nov teror. Naj se ve vse. S čisto vestjo bomo lahko drug drugemu zrli v obraz. Ne pa nalagali laž za lažjo na vse nas … Ko se je začela vojna leta 1941, je večina od nas prestala že po več let zapornih kazni v Trstu, Rimu, Civitavecchii, Volterri … in po konfinacijah na italijanskih otokih sredi Tirenskega morja. Povej tisto, česar mi dolga leta po drugi svetovni vojni nismo mogli. Povej resnico in samo resnico. Zaslužimo si veliko višje mesto znotraj nacionalne preteklosti, kot so nam ga v svojem samoljubju in političnem egoizmu namenili komunisti … Posledice smo trpeli še leta in leta s prezgodnjimi upokojitvami, z nizkimi pokojninami, zelo neprijetnim opazovanjem in s spremljanjem s strani Udbe in predvsem – z molkom (o Tigru namreč, op. avt.) … Rejec, Jelinčič in jaz smo imeli poslane špiclje, ki so poročali, kaj delamo, kaj govorimo, ali pa so to izvajali kar prek družin, žena, hčerk, sinov … In sedaj nam bodo ti fanatiki, da bi si oprali vest, odkrivali spomenike. Kot bi Stalin odkril spomenike žrtvam svojih čistk v Sibiriji. Moralne pokveke! … Pisatelj Saša Vuga pa je v slavnostnem govoru ob 50. obletnici osvoboditve v Gorici dal sledečo lekcijo slovenskim levičarjem, ki se kot slavnostni govorniki hinavsko kitijo z junaštvom primorskih domoljubov, a hkrati skrivajo pred svojimi ljudmi in tujino resnico o njihovi bridki usodi pod komunizmom (Slovenec, 15. 7. 1995): »Na tem slavnostnem zboru med nami niso samo preživeli tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Tu so in nas poslušajo in čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine? Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB namreč, op. avt.) ni bilo treba iztrebljati. Če naj se politična stran, ki je to počela, lahko še imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec tudi danes.«
