Piše: dr. Matevž Tomšič
Iz etablirane politike in dominantnih medijev lahko že več mesecev poslušamo svarila, kako na letošnjih volitvah v evropski parlament grozi »zasuk v desno«. Močno naj bi se okrepile »skrajne«, »nacionalistične« in »populistične« stranke. Prevelika moč teh političnih sil naj bi ogrozila stabilnost Evropske unije, morda celo privedla do njenega razpada, spodkopavala pa naj bi tudi njeno demokratično ureditev. Ti glasovi prihajajo predvsem od ljudi, ki so pozicionirani levo od sredine političnega spektra. Ti hkrati opozarjajo desno sredino (konkretno Evropsko ljudsko stranko), naj se nikakor ne povezuje s »skrajneži«.
Takšna opozorila delujejo zelo dvolično. T. i. zmerne sile na levici (predvsem socialisti, delno tudi liberalci) namreč do sedaj niso imeli nobenih problemov povezovati se z ekstremisti na svoji strani političnega spektra. Opraviti imamo torej z dvojimi merili v smislu »naši« skrajneži so v redu, »vaši« pa so negativci.
Predvsem pa je vzpon radikalne desnice v pretežni meri posledica delovanja pripadnikov etabliranih političnih elit, ki vladajo evropski transnacionalni povezavi. Predvsem to velja za njihov levičarski del, ki je v zadnjem mandatu določal idejno »barvo« evropskih politik. Oni sami so tisti, ki so glavni vzrok za težave, s katerimi se sooča Unija. Politiki, ko sta socialist Frans Timmermans ali kvaziliberalka Vĕra Jourová (nekdanji podpredsednik in aktualna podpredsednica Evropske komisije), predstavljajo večjo grožnjo za evropsko prihodnost kot vsi populisti tega kontinenta.
Glavni greh politike, ki jo predstavljata omenjena (poleg njiju pa še mnogi drugi), je v tem, da je aktivno pripomogla k demoralizaciji Evropejcev. Ta politika prek vseh mogočih kanalov že več let sistematično in agresivno promovira sklop novolevičarskih ideoloških tokov, ki jih lahko skupno označimo z izrazom prebujenstvo. Vsi ti so negativno usmerjeni zoper temelje evropske kulture, zoper tradicijo, utemeljeno na krščanstvu in domoljubju. Prebujenske »elite« forsirajo najrazličnejše oblike »drugačnosti«, četudi so še tako sprevržene (tako denimo trdijo, da je lahko spolov malodane poljubno število). Skratka, forsirajo vrednote, ki so v diametralnem nasprotju s tem, kar ima večina Evropejcev za normalno in sprejemljivo. To se je jasno pokazalo ob letošnjem izboru za pesem Evrovizije.
Oni sami so tisti, ki so glavni vzrok za težave, s katerimi se sooča Evropska unija. Politiki, ko sta socialist Frans Timmermans ali kvaziliberalka Vĕra Jourová (nekdanji podpredsednik in aktualna podpredsednica Evropske komisije), predstavljajo večjo grožnjo za evropsko prihodnost kot vsi populisti tega kontinenta.
Tovrstne ideološke norosti so privedle do povsem zgrešenih politik. S podporo množičnim nezakonitim migracijam iz pretežno muslimanskega sveta, ki je utemeljena na multikulturalistični iluziji, češ da se ima pravico v Evropi naseliti malodane vsakdo, ki to želi, se je močno poslabšala varnost Evropejcev. Namesto »kulturne obogatitve«, o kateri sanjajo zagovorniki agende multi-kulti, smo dobili rast kriminala, nasilja, terorizma. Z uvajanjem »zelenega prehoda«, ki izhaja iz ekofundamentalistične zablode, kako lahko Evropejci s spremembo življenjskega sloga »rešimo planet«, sta se je začela uničevati evropska industrija in kmetijstvo. Zaradi okoljskih obremenitev in omejitev Evropa v gospodarskem smislu izgublja globalno konkurenčno prednost. Še posebej se to pozna v avtomobilski industriji, kjer z ukinjanjem motorjev na notranje izgorevanje na njen račun pridobiva predvsem Kitajska. Da ne govorimo o obrambi, kjer je ‘stara celina’ zaradi šibkosti lastnih kapacitet skoraj povsem odvisna od ZDA; za kar je razlog pomanjkljivo vlaganje v vojsko, ki je posledica mirovniške utvare, da je mir nekaj samoumevnega.
Glede na povedano lahko samo upamo, da se bodo prej omenjeni »strahovi« uresničili. Čas je, da volivci tistim, ki z vsiljevanjem svojih od realnosti odtujenih zamisli ogrožajo njihov način življenja, izstavijo račun tako, da jim na prihajajočih evropskih volitvah »pokažejo rdeči karton«. Za prihodnost Evrope je nujno, da se zagovorniki prebujenskih idej poslovijo od oblasti.
