Piše: Gašper Blažič
Na današnji dan pred 32 leti so v večernih urah v Jurovskem Dolu, kjer je potekalo eno od zborovanj 56-letnega Ivana Krambergerja, dobrotnika iz Negove, počili streli. Predsedniški kandidat iz leta 1990 se je zrušil in v krvi obležal. Še isti večer je bil razglašen za mrtvega.
Ta politična kriminalka, ki je še kako resnična, je pretresla Slovenijo. Kmalu pa so tudi našli osumljenca za umor. Peter Rotar, “pijani lovec”, je dejanje priznal in bil obsojen. Vendar v zaporu ni ostal prav dolgo, skrivnost o tem, kaj se je v resnici dogajalo usodnega 7. junija 1992, pa je odnesel v grob. Umrl je leta 2019.
Dokumentarni film “Ivek, kdo te je ubil?” iz leta 1995 je tu najbolj neposredno izrazil dvom v “uradno” različico dogodkov. Režiral ga je Igor Prodnik.
Medklic: Zanimivo je bilo, da so leta 1998 študentje prava organizirali javno predvajanje filma v eni od predavalnic Pravne fakultete, ki je imela tedaj prostore še na sedežu Univerze v Ljubljani. Bilo je navzočih tudi nekaj predavateljev, ki so bili ob ogledu filma vidno slabe volje, češ da film insinuira. Med ogledniki filma je bil, kot se spominja avtor teh vrstic, tedaj tudi študent, ki je danes že profesor, publicist in tudi komentator, to je Matej Avbelj.
Leta 2001 je avtor teh vrstic sodeloval z novinarskim kolegom na Demokraciji, slednji je obiskal tudi Jurovski Dol, kjer je bila zelo blizu kraja umora zgrajena nova hiša in ob njej lastnik, katerega naš novinar ni prepoznal, da je šlo za Petra Rotarja, ki so ga takrat že izpustili iz zapora. Očitno pa si je, kot smo takrat pisali, finančno opomogel, kar je samo še okrepilo sume, da je bil Rotar nadomestni storilec, ki so mu v zameno ponudili denar. Ko smo Rotarja nato poklicali po telefonu in ga povprašali o tem, kaj je v resnici imel z umorom, je dejal, da ničesar. Iz česar smo potegnili sklep, da so ga leta 1992 uporabili za kritje. Kasneje se je celo pojavljalo ime pravega storilca, ki naj bi bil sicer izvrsten strelec.
Glede na skrivnostne razsežnosti umora, okoliščine smrti Petra Rotarja (ki je morda vedel preveč), pa tudi kasnejši naskok represivnega aparata na Franca Kanglerja, ki je tedaj kot mladi kriminalist sodeloval pri preiskavi Krambergerjevega umora, se postavlja vprašanje, ali je s Krambergerjem opravila kar Udba oziroma njene podaljšane strukture. Za to je obstajal tudi motiv, saj je bil Kramberger kot populist, ki je v slovenski prostor vnašal drugačen pristop do politike, sprva deloval kot “koristen idiot” tranzicijske levice, vendar ji je nekoliko kasneje zrasel čez glavo. Samo nekaj mesecev prej je prišlo do padca Demosove vlade, na oblast je prišel Janez Drnovšek, za tisto leto (1992) pa so bile razpisane prve volitve po sprejemu nove ustave. Kramberger je bil navsezadnje ljudski govornik brez dlake na jeziku, v času zgodnje tranzicije, ko so bile gospodarske in socialne razmere težke, medtem ko so podaljški starega režima “tepihovali” po alternativi, je bil Kramberger tip politika, ki je odtegoval glasove strankam kontinuitete (takrat so bile to Liberalno-demokratska stranka, SDP oz. Združena lista-danes SD ter socialisti, ki so se LDS pridružili leta 1994).
Očitno se s to domneva strinja tudi sedaj že pokojni novinar Boris Cipot, ki je pred štirimi leti zapisal: “Rotar je bil obtožen, da naj bi z okna domače hiše s svojo lovsko puško v srce zadel Krambergerja. Ga ni morda zadela krogla specialne vojaške puške iz sosednje hiše, kjer so med preiskavo našli še nekaj vojaških nabojev. Da je bil atentator prav v tej hiši, je pričal odtis podplata po vsej verjetnosti vojaškega obuvala. Ta dokaz se je izgubil med Jurovskim Domom in policijsko postajo v Lenartu, enako kot kozarci, ki so bili najdeni v tej hiši. Kje je obdukcijsko poročilo, zakaj je obdukcijo opravil patolog iz Ljubljane ali sta bili vstopna in izstopna rana povsem enaki, kar znova pritrjuje premisleku, da se je to junijsko nedeljo 1992 v Jurovskem Dolu zgodil skrbno pripravljen atentat. Zakaj konec koncev sodišče kot pričo ni poklicalo Franca Kanglerja, ki je takrat v vlogi kriminalista sodeloval pri preiskavi umora? Zato še danes, skoraj tri desetletja po umoru, ne potihnejo govorice, da je z Ivanom Krambergerjem opravila Udba. To so njene metode delovanja, saj je kot politična policija varovala komunistično oblast. Poznavalci so prepričani, da je nekje dokumentacija, ki bi postregla z informacijami o tem, kdo so bili pravi akterji zločina in kdo naročnik.”
Pomenljivo je, da letošnja obletnica Krambergerjeve smrti dejansko sovpada z neposredno bližino evropskih volitev. In tudi četvernega referenduma, ki si ga je “golobnjak” izbral za utrjevanje oblasti. Pomenljivo je tudi, da so praktično vsi, ki so bili tako ali drugače kritiki “uradne” različice dogodka Kramberger, imeli velike karierne težave.
