Piše: Andraž Grad
Vrhnika se ponaša z več naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, vendar izstopa predvsem kot rojstni kraj Ivana Cankarja.
To opazimo na vsakem koraku tega mesta − od Cankarjevega spomenika, ki nas pričaka, če se v njegovo središče pripeljemo iz Ljubljane, na križišču, pa do različnih ustanov in krajev, ki jih krasi njegovo ime. Ivan Cankar velja za največjega slovenskega pisatelja, Vrhničani pa so na svojega rojaka nadvse ponosni. O pomembnosti Ivana Cankarja za Vrhniko in o njegovi vlogi, ki jo še danes igra v tem mestu, smo se pogovarjali z direktorico Zavoda Ivana Cankarja Marijo Zakrajšek Martinjak in Damjanom Debevcem iz Cankarjeve spominske hiše, ki kot vodnik nastopa kot Ivan Cankar.
Za začetek nam, prosimo, povejte, zakaj je Ivan Cankar tako pomemben za Vrhniko in kako je to povezano s kavo?
Zakrajšek Martinjakova: Moja priljubljena misel je, da ni Vrhnike brez Cankarja in ni Cankarja brez Vrhnike. Mislim, da je Cankar v genih vsakega Vrhničana. Je temeljni del identitete Vrhničanov. Kava kot vrhniški spominek, Cankarjeva Skodelica kave torej, izvira iz njegove zgodbe o kavi, ki jo je lokalno podjetje spretno izkoristilo in na tem skupaj gradimo podobo Cankarjeve Vrhnike. Cankar je kot največji slovenski pisatelj pomemben predvsem za kulturni turizem in je postal neke vrste blagovna znamka, zaščitni znak Vrhnike, po katerem je občina prepoznavna. Kot avtentična osnova daje blagovna znamka naše kave dobro podlago tudi za prihodnost, saj je že sedaj dobro sprejeta med ljudmi. Na tem bomo še naprej gradili. Kot vemo, je kava zelo priljubljen napitek, ki jo povezujemo druženjem in ima že sama po sebi prijetno konotacijo.
Cankar je torej za mesto zelo pomemben, saj vsi nekako najprej pomislijo nanj, ko je govor o Vrhniki …
Debevec: To je na neki način prekletstvo. Slovenci smo se že za časa njegovega življenja odločili, da nikdar ni bilo večjega pisatelja, kot je on, in ga nikdar ne bo. Postal je največji. Tako kot postaneš največji pesnik slovenskega naroda in je vrba znana predvsem in samo po Francetu Prešernu. To je doletelo tudi Vrhniko s Cankarjem. Po drugi strani pa, kako naj Vrhnika ne bo ponosna na največjega sina svojega kraja? Na tistega, ki je ime Vrhnike in samo Vrhniko ponesel v svet v vseh svojih delih, kjer jo je opisoval. Ljudje Vrhniko poznajo predvsem po njegovih delih, potem pa pridejo k nam spoznavat, kje so vse te lokacije, ki jih je omenjal. To daje naši občini poseben pečat in ponos. Vrhnika je ponosna na tega svojega sina. To gre z roko v roki z identiteto.
Ivan Cankar je torej za vedno povezan z Vrhniko in njenimi prebivalci, kar je pravzaprav razvidno na vsakem koraku v občini …
Debevec: Ivan Cankar je predstavnik vrhniškega prebivalstva. Po značaju, po svojem življenjskem delu in po nazorih. Z drugimi besedami, lahko greš z Vrhnike, ampak Vrhnika ne more iz tebe. Zato se res ni težko poistovetiti s takšnim človekom in ga imeti za eno temeljnih identitet kraja. Marsikje imajo Cankarjevo cesto in Cankarjevo ulico. Vrhnika nima nič od tega, ima pa Cankarjevo nabrežje, Cankarjev trg, Cankarjev gaj, Cankarjevo hišo, Cankarjev dom, Cankarjev hram, Cankarjevo knjižnico, Zavod Ivana Cankarja, Osnovno šolo Ivana Cankarja, Vojašnico Ivana Cankarja in tako naprej. Vrhnika je imela seveda prva tudi njegov spomenik, čeprav je bilo to seme razdora med Vrhniko in Ljubljano, ampak pustimo zdaj to ob strani. Tudi Cankarjev dom je imela prva, preden ga je imela Ljubljana. Je pa to, kot sem že dejal, na neki način prekletstvo. Saj to zasenči vse drugo. Ne glede na to, kaj bi radi promovirali, je na koncu zmeraj Cankar tisti, ki je zanimiv, vse drugo pa bledi v ozadju.
Čeprav ste na to že deloma odgovorili, nam, prosimo, povejte, kaj vse je mogoče videti na Vrhniki v povezavi s Cankarjem?
Debevec: Celotna Vrhnika je Cankarjeva. Naša Cankarjeva hiša je majhna, veliko manjša od marsikatere druge spominske hiše drugih umetnikov na Slovenskem. Vendar pa mi nismo omejeni le na zidove te hiše, saj Cankarjevo delo živi na celotnem vrhniškem prostoru − od enajste šole mimo sodišča do Sv. Trojice in »klanca siromakov« pa vse do cerkve sv. Pavla, kjer je preživel dobršen del otroštva, in naprej do njegove stare šole in pokopališča, kjer je pokopana njegova družina. Omeniti velja tudi Močilnik. Vse te lokacije so povezane z njim, in ko se ljudje pridejo seznanit z njegovim življenjem, bi te lokacije radi videli. Vse to lahko pokažemo, čeprav ne vedno v najlepši podobi.
Znova se bliža Cankarjev pohod, ki bo letos 18. maja. Povejte nam, prosimo, kaj o poteku pohoda in z njim povezanem dogajanju …
Zakrajšek Martinjakova: Res je, v soboto, 18. maja, bo potekal petindvajset kilometrov dolg Cankarjev pohod od ljubljanskega Rožnika do Vrhnike. Gre za pohod, ki je potekal že pred leti, natančneje med letoma 2004 in 2012. Vmes ga nekaj časa ni bilo, pred tremi leti pa smo ga obudili. Odzivi na pohod so zelo dobri. Sam pohod v osnovi ni mišljen samo kot športna prireditev, saj ima močan pridih kulture in kulinarike. Osredotočamo se na promocijo Cankarja in kulturo na splošno približujemo širši javnosti na drugačen način. Pri tem imamo srečo, da pohod vodi »sam« Ivan Cankar, ki doda piko na i in začini celotno dogajanje. Tako ne gre več samo za pohod kot rekreacijo, temveč za kulturno doživetje in je prava poslastica za vse, ki se radi prepustijo tudi nekoliko drugačnim doživetjem.
Debevec: Cankar je sedem let živel na Rožniku, gledal v daljavo in tam slutil svojo Vrhniko, ki je z Rožnika seveda ne vidimo. Velikokrat se je podal proti Vrhniki, čeprav ne po poti, po kateri gremo mi na pohodu. Če bi danes hoteli slediti njegovi poti, to ne bi bila nič kaj prijetna izkušnja, saj bi bilo precej mučno hoditi iz Ljubljane do Vrhnike po Tržaški cesti. Zato pohod poteka po malce alternativni poti ob strani po gozdu s pogledom na njegovo pot. Od Loga do Vrhnike pa hodimo po njegovi poti, čeprav on takrat tam ni hodil peš, temveč se je peljal z vlakom po stari trasi železniške proge. Pohod se konča na Sv. Trojici. Najlepša stvar pohoda pa je Cankarjeva beseda. Ravno to marsikdaj pogrešam na kakšnem drugem »kulturnem« pohodu v spomin na nekoga, o katerem pa na samem pohodu ni nič slišati. Še najmanj pa njegove besede. Zato se mi zdi, da je Cankarjeva beseda bistvena na našem pohodu.
Če se vrnemo h kavi, ki smo jo že omenjali. Na Vrhniki imate vsako leto septembra Festival kave. Kako to povezujete s Cankarjem?
Zakrajšek Martinjakova: Ko smo začenjali s festivalom, je bila osnovna ideja povezava Cankar–Vrhnika–kava. Kot smo že omenili, izvira iz Cankarjevega dela ideja o njegovi kavi in posledično tudi o prazniku kave. Takrat smo menili, da če je kje primerno mesto za tak festival v Sloveniji, je to na Vrhniki! Zdelo se nam je tudi pomembno, da povezujemo kulturo s turizmom. Naša naloga je, da Cankarja ne le populariziramo, ampak predvsem negujemo in častimo. Skrbimo, da se bodo ljudje z njim laže identificirali, a pri tem pazimo, da ga ne banaliziramo, temveč primerno in spoštljivo predstavimo, in to na Festivalu kave tudi počnemo.
Debevec: Samoumevno je, da če že imamo Festival kave, naj bo na Vrhniki. Tudi drugje so poskušali, vendar se ne obnese. Na Bled gremo na kremne rezine, na Trojane na krofe, na Vrhniko pa na kavo. Vsi Slovenci vedo, da je prava skodelica kave vedno bila na Vrhniki. Cankarjeva skodelica kave kot blagovna znamka je bila zelo pametna odločitev. Pravzaprav toliko večjih korporacij pripravlja in prodaja kavo v Sloveniji, pa si za svoje izdelke izmišljujejo čudna imena, na Skodelico kave, ki skače v nos, pa ni nihče pomislil.
Za konec še eno vprašanje za vas, gospod Debevec. Vi nastopate kot lik Ivana Cankarja. Koliko tovrstnih nastopov imate na leto in kaj ljudje najraje slišijo?
Debevec: Po pravici povedano se mi niti ne sanja, kolikokrat na leto nastopam kot Cankar. Vse leto sem v pogonu, če se lahko tako izrazim. Sem že zdavnaj nehal šteti. To, kaj ljudje najraje slišijo, je odvisno od starosti. Mlajši raje poslušajo kakšne prigode iz njegovega življenja. Vsem seveda predstavim pregled njegovega življenja od rojstva do smrti. Starejši pa najraje slišijo njegovo besedo. Zaradi tega najpogosteje prihajajo in ne zgodi se redko, da se potoči kakšna solza prav zaradi prej omenjene Skodelice kave.
