Piše: Bogdan Sajovic
V nedeljo je v helikopterski nesreči na severu države umrl iranski predsednik Ebrahim Raisi. Helikopter, s katerim je letel, je v nekem trenutku izginil z radarja. Zardi slabega vremena so reševalci šele naslednji dan našli mesto nesreče in potrdili, da je helikopter strmoglavil, zgorel in so pri tem izgubili življenje vsi potniki in člani posadke.
Ob smrti visokih državnih funkcionarjev navadno tuje države pošljejo sožalja, tudi če ni so ravno največji prijatelji. »O mrtvih vse dobro« in tako naprej. Problem z Raisijem pa v tem, da v njegovi karieri najdemo le malo dobrega.
Štiri desetletja je bil v samem srcu iranskega represivnega pravosodnega sistema. Vzdevek »Teheranski klavec« si je prislužil že v osemdesetih in vse do smrti negoval svojo reputacijo, ki mu je pripomogla v vzpenjanju po karierni lestvici. Na njegov rovaš gre na deset tisoče usmrčenih Irancev in sto tisoče aretiranih, mučenih, bičanih, umrlih v ječah. Težko je izražati sožalje ob smrti takšnega človeka.
Seveda avtokrati širom sveta nimajo takšnih problemov. Sožalja in besede hvale so prišle od avtokratskih režimov. Prav tako tudi od islamističnih terorističnih skupin, kar je razumljivo. Iran in Raisi, kot visok funkcionar režima, so bili in so še financerji in podporniki le teh.
Vsa ta hvala pokojnega Raisija je bila tudi zvesto zabeležena na spletnih straneh slovenske nacionalne televizije. Ob prebiranju prispevkov se človek ni mogel znebiti vtisa, da se bo avtor zdaj zdaj razjokal nad nesrečno usodo »teheranskega klavca«. Ti Raisijevi podvigi so bili tudi izpuščeni v osnovnem prispevku, šele kasneje so zaradi reakcij javnosti med zabeležene slavospeve sramežljivo dodali zelo suho in sterilno pripombo, da je bil Raisi dejaven akter v iranskem represivnem aparatu. Zato pa je toliko več prostora posvečeno počastitvam in državnemu pogrebu, ki ga bo iranski režim namenil Raisju.
Človek si ne more kaj, da ne bi pomislil na milijarde iranskega denarja, ki so ga »Miki miške« oprale preko NLB in mastnih provizij, ki jih je bila pri tem deležna slovenska levica.
Bom začel verjeti, da je provizija od iranske miljarde "trickled down" do baze. V resnici se bojim, da to delajo iz oikofobnega orepričanja. https://t.co/YWm8oMNfOo
— Žiga Turk (@ZigaTurk) May 20, 2024
In zato tudi ni čudno, da je slovenski evropski komisar Janez Lenarčič med prvimi izražal solidarnost z iranskim režimom in to celo v imenu EU. Zanimivo pa je, da sta se mu pri tem pridružila še liberalec Charles Michel, ki predseduje Evropskemu svetu, ter socialist Joseph Borell, zunanji minister EU.
Kar lepo razkriva poniglavost evropskih levičarjev in liberalcev, ki na vse usta zagovarjajo LGBT, pravice žensk, sekularizacijo, legalizacijo drog… Raisi in iranski režim vse našteto preganjata na vse kriplje. Iranske ženske so drugorazredne državljanke. V Iranu so obesili najstnico zato, ker je bila posiljena! Homoseksualce pošiljajo v ječe in na vešala. Na vešala gredo tudi neverniki, zapohanci in še kdo.
Joj, kakšne hvala @RTV_Slovenija za #teheranskimesar, ki kot sodnik deloval v posebnem odboru (smrti), ki je na smrt obsodil na tisoče iranskih političnih zapornikov. V času njegovega PM pa so potekale še številne usmrtitve mladih protestnikov.#kamsmopadli #Raisi#Slovenija pic.twitter.com/FxTJzLZzDs
— franc breznik (@FrancBreznikSDS) May 20, 2024
Zato je kar na mestu vprašanje, kakšni politični pritlikavci vodijo Evropo? Kar je še en razlog, da se na evropskih volitvah junija odda glas za desne stranke in pošlje levičarje in liberalce globoko v opozicijo, še bolje pa bi bilo, če bi jih volivci poslali iz parlamenta.
