Piše: dr. Andrej Fink
Januarja leta 2022 smo živeli še v razmeroma mirnem svetu. Samo mesec potem, 23. februarja, je ob ruski agresiji završalo. Vsa Evropa se je začela spet soočati z begunci. Leto in pol kasneje, 7. oktobra 2023, pa je završalo na Bližnjem vzhodu. Žrtve gredo v desetine tisočev. Navadili smo se na vojne novice in razdejanje z znanih slik iz druge svetovne vojne. Mrtvi in trpljenje na »frontah« nas komaj še prizadevajo. Rešitve teh dveh konfliktov ni na obzorju, nasprotno, vpljivata drug na drugega, se razplamtevata in širita z resnimi možnostmi, da vse zaide v ekstreme. Iluzij je konec.
Prebivalci današnjega sveta smo se tako navadili na mednarodni sistem OZN, da se ne zavedamo, da je bil z rusko agresijo ta sistem porušen. Mednarodni pravni red kot struktura je na zunaj še pred nami. Kljub hladni vojni se je širil občutek, da so zaradi njega mirni odnosi med narodi mogoči, vojna pa nekaj zelo oddaljenega. Vendar je bila ta pravna struktura vedno bolj samo to. Mednarodne organizacije z OZN na čelu so v mnogih primerih postajale prazne skrinje, seveda ne vse. Kmalu po končani 2. svetovni vojni je komaj ustanovljena OZN že začela izgubljati svojo moč. Sovjetska zveza jo je začela blokirati z vetom. Kot organizacija, ustvarjena za to, da skrbi za svetovni mir, je postajala vedno bolj nemočna. Kritiki so se spraševali, ali ima sploh še kak smisel. Smisel vsekakor ima, saj lahko velja za kraj srečanj in odmevno skrinjo za izražanje iniciativ in šibkih odločitev. Toda izvršilnih funkcij, ki so ji bile namenjene ob ustanovitvi, nikoli ni dorekla. Zato nemoč. Organizacija je danes postala telo brez duše, živi mrtvec, zombi, samo ogrodje. Ostala je samo sociološka »zgradba«, ravnanje, ki se izraža politično in komaj kdaj vojaško, odvisna od trenutnega stanja in volje večjih in močnejših.
Če danes v Varnostnem svetu OZN, ki ima prvenstvene naloge za ohranjanje miru, soodloča država agresor, ki je napadla svojo sosedo in je torej kršilka temeljnih pravil organizacije, potem je tu nekaj hudo narobe in smo pred temeljnim protislovjem. Temu je treba dodati še zlato pravilo, da se meje v današnjem svetu ne spreminjajo. To pa je kršeno tako v Ukrajini kot v Gazi. Mednarodnega reda, niti pravnega niti socialnega, ni več. Obe vojni, ki divjata danes, kažeta na to.
Kdo bo ta sistema vodil? V zgodovini so bile to vedno tiste sile, ki so iz konflikta izšle zmagovite.
Danes sta izzivalca včerajšnjega mednarodnega reda dva oz. so trije. Prvi je Putinova Rusija zaradi povedanega. Druga pa sta v tem trenutku na Bližnjem vzhodu Hamas (in Hizbolah) s svojim napadom po eni strani ter Izrael s svojo nesorazmerno samoobrambo, ki kaže, da je več kot to, po drugi. Člen 51. Listine OZN pravi, da ta pravica samoobrambe obstaja, »dokler Varnostni svet ne stori, kar je potrebno za ohranitev mednarodnega miru in varnosti«, članica pa, ki je uporabila to pravico, mora svoje samoobrambne ukrepe takoj sporočiti Varnostnemu svetu, da ta stori, kar je treba. Ob že omenjeni neoperativnosti VS smo pa na Divjem zahodu, v brezpravju.
Kitajska, Rusija in ZDA pa Velika Britanija in Francija kot dosedanje stalne članice VS imajo vsaka veliko relativno moč, hkrati pa tudi šibkosti. Kitajska podpira Putina proti skupnemu nasprotniku, a ta čas ostaja v zakulisju. Zelo pazi, da ohranja dialoško kredibilnost (npr. ta teden Xi Jinping v Parizu). S Kitajsko se Zahod lahko pogovarja, s Putinom ne. Rusija je relativo močnejša le proti Ukrajini, bila bi pa absoluto šibka proti Natu, če bi prišlo do odprtega konflikta. ZDA so danes v (pred)volilnem času in pred morebitno Trumpovo izvolitvijo, kar pomeni negotovost. V škripcih pa je zaradi Gaze in študentskih manifestacij pred tamkajšnjimi univerzami, ki se širijo po svetu. Po drugi strani je EU združena, pa vendar v marsičem razdeljena. Upajmo, da ji bodo junijske volitve v parlament dale nekaj značaja.
Stojimo torej pred novim, neznanim svetom. V tem trenutku ni nič jasnega. Oba konflikta se morata na neki način še razviti, ker se še nista. V Ukrajini Putin na noben način ne sme zmagati. Hkrati bi diplomatsko tudi rekli, da Rusija ne sme biti sramotno ponižana. Vsi veliki akterji bodo morali ob umiritvi sovražnosti − in kakor se bodo pač stvari iztekle na bojnem polju − ustvariti nov sistem, ki bo nedvomno »heterogen«, kot bi ga imenoval nekdanji veliki francoski izvedenec za mednarodne odnose Raymond Aron. Kdo bo ta sistem vodil? V zgodovini so bile to vedno tiste sile, ki so iz konflikta izšle zmagovite. Imeti bodo morale nekaj minimalno skupnega. Kot rečeno, s Kitajsko se bo mogoče pogovarjati, s Putinom ne.
Zavedati se pa moramo, da imajo politične in vojaške sile vedno v ozadju modele, zamisli, interese, ki bodo odločali o dogodkih in posledično o tem, kaj hočejo z vojnimi sredstvi doseči že med sovražnostmi oz. odločiti, kaj se bo zgodilo in kakšen svet, kakšen red nam bodo ustvarili.
Konec teh dveh konfliktov bo narekoval, kakšna bo prihodnja dejanska in pravna ureditev sveta. Nova svetovna pravno-politična ureditev je v zgodovini vedno nastala po velikih kataklizmah, običajno vojnah širokih dimenzij. Ta svojevrstna »vojna«, ki že sedaj zajema vse, se pa sploh še ni razplamtela. Seveda si tega ne želimo, le vemo, da so težave za njeno ustavitev zelo velike. Pripravljeni moramo biti na »dan potem«.
