Piše: dr. Matevž Tomšič
Države, ki so si geografsko blizu in so si v kulturnem smislu sorodne, se lahko zelo razlikujejo med seboj po politični situaciji. Dokaz za to najdemo pri sebi doma in v naši neposredni soseščini. Slovenijo z državami, na katere meji, druži pripadnost skupnemu civilizacijskemu krogu, utemeljenem (med drugim) na katoliški verziji krščanstva. Druži jih tudi skupen politični okvir, saj so vse del Evropske unije, kjer je pogoj za članstvo obstoj sistema predstavniške demokracije.
Vendar pa se razmerja političnih sil med njimi precej razlikujejo. Če smo natančnejši, Slovenija tukaj močno odstopa od svojih sosed. Njena glavna posebnost je izrazita prevlada leve politične opcije, ki se ne izraža samo v volilnih izidih, ampak v obvladovanju vseh ključnih družbenih podsistemov.
Pri tem je še posebej intrigantna primerjava z našo južno sosedo Hrvaško. Slovenci in Hrvati smo bili v novejši zgodovini vse do politične osamosvojitve leta 1991 del istih državnih tvorb: najprej habsburške monarhije, nato prve (kraljevine) in druge (komunistične) Jugoslavije. S to državo ima Slovenija najdaljšo mejo. V njej Slovenci preživijo bistveno več časa kot kjerkoli drugje v tujini (predvsem v času poletnih dopustov). Ni jih malo, ki imajo tam svoja začasna prebivališča (vikende, apartmaje). In kljub nekaterim občasnim napetostih lahko rečemo, da so odnosi med obema narodoma dobri.
Skupna značilnost je tudi prevlada ene politične opcije. Vendar pa imamo opraviti z diametralno nasprotno konstelacijo. Medtem ko v Sloveniji prevladuje levica, prevladuje na Hrvaškem desnica. V slovenskem primeru je bila prevladujoča opcija na oblasti dve tretjini poosamosvojitvenega obdobja, v hrvaškem primeru celo več kot tri četrtine tega obdobja. Tudi na letošnjih parlamentarnih volitvah na Hrvaškem je desnica dokaj gladko zmagala in bo zelo verjetno znova (četrtič zapored) sestavila vlado. Razlika je tudi v sestavi vladajočih opcij. V Sloveniji pride levica v zadnjem obdobju na volitve vsakokrat z nekakšno instantno stranko »novih obrazov«. Medtem pa je na Hrvaškem desnica tokaj trdno strukturirana, saj je v njenem jedru že od prvih demokratičnih volitev ena stranka – Hrvaška demokratična skupnost (HDZ).
Seveda ima tudi dolgoletna vladavina HDZ svoje slabosti, kar se kaže predvsem v precej razširjenem klientelizmu in korupciji. A norosti, ki jih serijsko in na malodane vseh področjih producira Golobova vlada, so našim južnim sosedom vseeno prihranjene.
Očitno je, da se politična mentaliteta v omenjenih sosedah precej razlikuje. Levičarstvo, ki je na Slovenskem zelo razširjeno, ima na Hrvaškem bistveno manjšo težo. Tam so tudi stranke, ki sodijo na levico, večinoma manj ideološko radikalne, kot to velja za slovenske leve stranke. Levičarski radikalizem sicer obstaja, a je vezan na določene civilnodružbene kroge, ki so sicer – kot je v teh primerih običajno – dokaj glasni, ampak z vidika družbenega vpliva razmeroma obrobni. Na drugi strani pa so bistveno trdneje zakoreninjeni domoljubje in tradicionalne vrednote.
Hrvaška je edina država naslednica nekdanje Jugoslavije, ki je izvedla korenit prelom z dediščino prejšnjega režima. Resda je tudi v dominantno desno stranko HDZ prestopilo kar nekaj ljudi, ki so igrali pomembno vlogo v strukturah tega režima. A kontinuiteta z njim je bistveno manjša kot kjerkoli drugje na teh prostorih. Tudi ali predvsem v Sloveniji. Na Hrvaškem je denimo nezamisljivo, da bi se kakšen član vlade udeležil slovesnosti ob obletnici ustanovitve komunistične partije (kar je storila slovenska ministrica za kulturo). Očitno je boleča izkušnja z agresijo jugoslovanske vojske na novonastalo državo, ki ji je sledila domovinska vojna v začetku 90. let prejšnjega stoletja, temeljito počistila z nostalgijo po nekdanji državi in njenem komunističnem režimu.
Seveda ima tudi dolgoletna vladavina HDZ svoje slabosti, kar se kaže predvsem v precej razširjenem klientelizmu in korupciji. A norosti, ki jih serijsko in na malodane vseh področjih producira Golobova vlada, so našim južnim sosedom vseeno prihranjene.
