Piše: P. T.
Nadaljujemo s povzetki nagovorov z marčevske mednarodne konference »Za človeka gre« v Mariboru. Med govorniki je bil namreč tudi predsednik Evropske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Klaus Mainzer, vodja znanstvenega odbora omenjene konference.
Klaus Mainzer (1947) je nemški matematik in filozof ter avtor veliko prevajane, citirane in recenzirane knjige Thinking in Complexity. Je nekdanji rektor Univerze v Konstanci, sodeloval pa je tudi z drugimi znanimi nemškimi univerzami v Münchnu, Augsburgu in Tübingenu. Kot gostujoči predavatelj je predaval po vsem svetu, od Brazilije, ZDA pa vse do Kitajske, Rusije, Indije, Južne Koreje in Japonske. Kot eden od teoretikov kompleksnih sistemov je tudi med pomembnimi soustvarjalci projekta umetne inteligence. Leta 2020 je na funkciji predsednika Evropske akademije znanosti in umetnosti − ta je tudi ustanoviteljica mednarodne univerzitetne mreže Alma Mater Europaea, ki je navzoča tudi v Sloveniji in je bila glavna organizatorka konference – nasledil Felixa Ungerja, ki je akademiji predsedoval dolga tri desetletja.
Kako se je razvijala znanost
Mainzerjevo predavanje je bilo pravzaprav nosilno predavanje konference »Za človeka gre«, saj je spregovoril o pomenu znanosti inovacij ter nove renesanse v Evropi v kontekstu novega evropskega humanizma. To temo je povezal tudi z demografijo, o kateri je obširno govorila tam navzoča podpredsednica Evropske komisije Dubravka Šuica (njen govor smo povzeli v prejšnji številki Demokracije). Profesor Mainzer je svoje predavanje tako razdelil na pet točk: nastanek evropske znanosti, umetnosti in humanizma; znanost, demografija in inovacije; globalni sistem in dinamika kaosa; digitalizacija in energetska kriza evropske civilizacije ter trajnostna inovacija in nova renesansa. Prva točka predavanja se tako nanaša na zgodovinski presek razvoja evropske znanosti. Prvo akademijo – to je akademijo v Atenah − je v četrtem stoletju pred Kristusom ustanovil filozof Platon. Na tej akademiji so poučevali matematične discipline pa tudi etiko. »Dediščina Evrope je rojstvo znanosti, filozofija pa je bila vgrajena v novo idejo, rojstvo demokracije, uresničene najprej v grških polisih,« je med drugim dejal prof. Mainzer. V času renesanse, ki je sledila poznemu srednjemu veku, je Evropa znova obudila zanimanje za antiko, zato je bila atenska akademija znova povzdignjena kot ideal. Tako je v Vatikanu celo znana Raffaelova poslikava iz tega obdobja, ki prikazuje atensko šolo in njene učenjake z Aristotelom in Platonom na sredini. Ljudje so se takrat tudi navdušili za nove izume in znanstvena odkritja. V ospredje je prihajal umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci, sto let kasneje pa so se že pojavili prvi poskusi digitalizacije, saj je filozof in izumitelj G. W. Leibniz že postavljal prve mehanske računalnike, tudi takšnega na binarni sistem – vse (1) in nič (0).
Koraki do prve tehniške univerze
V kasnejšem obdobju se je pojavil Newton in njegova nova empirična matematizirana znanost. Menil je namreč, da je treba začeti meriti, poskusiti, da se lahko oblikujejo naravni zakoni z matematično enačbo. Ta ideja je še stoletje kasneje prodrla v družboslovje. Znani škotski razsvetljenski filozof Adam Smith je na podlagi Newtonove »nevidne gravitacije«, ki vpliva na prosto gibanje planetov okoli Sonca, oblikoval tezo o nevidni roki, ki vodi prosti trg. S tem je dejansko že postavil temelje prihajajoči liberalni demokraciji in svetovnemu prostemu trgu. V dobi industrializacije pa se prvič pojavi pojem »demografija«, saj je z naraščanjem prebivalstva in napredkom znanosti bilo mogoče medsebojno povezovati parametre na področju štetja prebivalstva. Ustanovitelj matematične demografije je bil Thomas S. Malthus, ki je predvidel, da bo naraščanje prebivalstva, ki prehiteva linearno rast virov, sprožilo katastrofo. To pomeni, da tedanje tradicionalno kmetijstvo ne bi moglo več zagotavljati dovolj hrane, Malthus pa je to predvidel. V tem obdobju se tako pojavi tudi ideja o splošnem javnem šolstvu, ki ne bi bilo več samo za plemstvo ali Cerkev. Pokrivalo bi znanost, tehniko in umetnost, tri temeljna polja izobraževanja ter kulture. Tako se v Franciji pojavi Diderot-D’Lambertova Enciklopedija, ki vsebuje vso znanost tedanjega časa. Ne samo naravoslovne, ampak tudi vso tehniško, umetniško in strokovno znanje za vse ljudi. Gre namreč za ljudi, za človeka gre. Civilizacija se je zavedala, da je za rast gospodarstva potrebna tehniška izobrazba, inženirstvo torej. Med francosko revolucijo se je tako razvilo tehniško administrativno in humanistično izobraževanje, zaradi katerega je bila nato ustanovljena prva tehniška univerza, to je pariška École Polytechnique.
Globalni zemeljski sistem je dejansko zelo kompleksen in tudi občutljiv, pravi akademik Mainzer.
Znanost in demografija
Kaj pomeni inovacija? »Najprej mora biti izum,« je dejal akademik Mainzer. Izumi se merijo po kriteriju patentiranja. Izumi so namreč kreativne tehniške novosti, ki ustrezajo merilom patentiranja (te podatke hrani Evropski patentni urad). Inovacija pa pomeni realizacijo izuma na trgu. Končni uspeh v poslu pa je inovativnost, pojasnjuje. Ni namreč vsak izum tudi že inovacija, zato rast inovacij nekoliko zaostaja za rastjo izumov. Zanimiva je tudi primerjava demografskega stanja posameznih evropskih držav s številom inovacij, saj ta podatek razkrije dinamiko inovacij v posamezni državi. Tu vodijo predvsem skandinavske države. Kar zadeva dinamike inovacij, je Slovenija primerljiva z Italijo in Irsko. Evropski prvak v dinamiki inovacij – za primer je prof. Mainzer vzel leti 2004 in 2014 – pa je Švica, ki sicer ni članica EU. Med neevropskimi državami pa sta vodilna Japonska in Izrael. Vendar so prav v Evropi najstrožja merila patentiranja v primerjavi z drugimi svetovnimi regijami.
Schumpeterjeva ideja o inovacijah
Potem je tu še povezava med dinamiko inovacij in poslovnimi cikli. Avstrijsko-ameriški ekonomist J. Schumpeter je zagovarjal tezo, da so inovacije gonilna sila gospodarstva. To pomeni, da so najprej potrebni izumi iz sveta inženirjev Leonarda da Vincija, potem pa podjetniki, ki te izume realizirajo na trgu. Te inovacije so nato sprožilec faznih prehodov širjenja teh idej povsod po svetu. Tako je iznajdba parnega stroja konec 18. stoletja začela proces industrializacije v Evropi. Stoletje kasneje je bil izumljen motor z notranjim izgorevanjem, s katerim se je začela motorizacija sveta. V 40. letih prejšnjega stoletja so sledili prvi digitalni izumi, elektronski računalniki, njihov razvoj je pripeljal vse do sodobne umetne inteligence. Sedaj so inovacijski in poslovni cikli povezani tudi z izobraževalnimi cikli. V dobi globalizacije sta gospodarska rast
in blaginja narodov odvisna od osnovnih inovacij. Prav zato sta izobrazba in znanje konkurenčna prednost v visoko razvitih evropskih državah. Vendar nimajo vse države na razpolago enake stopnje virov surovin. Tako v mnogih državah obstaja tudi vedno večje pomanjkanje strokovnjakov in kvalificiranih delavcev. Prav zato je potrebno nadzorovano priseljevanje, ki bo brez birokratskih ovir takšne strokovnjake pripeljalo v Evropo.
Globalni zemeljski sistemi in kaos
Kot pravi akademik Mainzer, je zemeljski sistem kompleksen in ni odvisen le od naravnih parametrov, pač pa tudi od vseh parametrov človeške civilizacije. Ta sistem je zelo občutljiv, že lokalne motnje lahko privedejo do njegovega razpada. To je znano tudi iz podnebnih modelov, iz katerih lahko sklepamo na podnebne spremembe v prihodnosti. Če se postavimo na rdečo črto, postane dinamika neobvladljiva. Že neki teroristični ali kibernetski napad lahko v nekem mestu sproži kaos in porušenje medsebojnih vplivanj. Kako torej obvladati dinamiko kaosa? Lokalni dogodki – denimo gorenje džungle v Amazoniji – lahko sproži globalne učinke v podnebju. Na drugi strani to pripelje v širjenje puščav v Afriki, s tem pa se revščina širi, ljudi pa prisili k migracijam v Evropo. Potem je tu še vojna v Ukrajini, ki ima pomembne globalne posledice, tudi v cenah energentov, kar vpliva na industrijsko proizvodnjo in upad standarda, tudi na Zahodu. Medtem ko je proizvedene energije manj, njena cena raste in s tem zavira industrijo.
Kaj nas čaka v prihodnje?
S temi energetskimi problemi pa je povezana tudi digitalizacija. Ta se je začela globalno širiti z razvojem interneta. V začetku 90. let prejšnjega stoletja je bil internet še slabo razširjen, sprva je bil to le sistem globalno povezanih računalnikov za medsebojno komunikacijo. Potem pa so prišle še druge tehnologije, denimo senzorji. To pa je sprožilo tudi revolucijo v komunikaciji, saj po novem ne komunicirajo med seboj samo ljudje, ampak tudi predmeti, na primer naši pametni telefoni, ki jih imamo, pa t. i. pametne hiše. Ta digitalna infrastruktura, ki nastaja, se bo v prihodnosti »zrasla skupaj« − vsi svetovni digitalni sistemi bodo delovali kot eden. To je t. i. industrializacija 5.0, saj se bo uporabljal industrijski internet za vse večjo avtomatizacijo proizvodnje in trgovine. V času pandemije covida-19 se je pokazalo, kako pomembna je digitalizacija zdravstva. Prav tako tudi vojaška oprema v tem času ne more delovati brez podpore umetne inteligence in digitalizacije.
Pomembno je tudi izobraževanje
Profesor Mainzer je predavanje sklenil s tezo, da vsi ti sistemi, ki jih je omenil, niso samo stvar temeljnih raziskovanj, ampak je treba težiti k inovativnosti. »Kar potrebujemo, je integracija družboslovja, gospodarstva v razvoj novih tehnologij.« Torej ne bomo potrebovali samo visoko specializiranih strokovnjakov na področju naravoslovja, medicine, računalništva ali inženirskih znanosti, pač pa tudi integracijo trajnostnih ciljev v to izobraževanje, da bi iznašli »lep in ustrezen vmesnik za izzive resničnega sveta«, pravi prof. Mainzer. Zlati to velja za Evropo in njene potrebe v mobilnosti, logistiki, energetiki, zdravju … Zato je gre Alma Mater Europaea v smeri trajnostnih in odgovornih inovacij, denimo pri zmanjševanju uporabe dosedanjih virov energije in usmeritvi k bolj trajnostnim načinom njenega pridobivanja. Cilji trajnostnega razvoja morajo biti integrirani v tehnologije in družbeno infrastrukturo, za te cilje pa potrebujemo izobraževanje, ki bo tudi dovolj odprto in občutljivo zanje, je svoj nastop sklenil prof. Mainzer.
