Piše: dr. Matevž Tomšič
Nekaj časa je kazalo, da je zunanja politika eno redkih področjih, kjer pod sedanjo vlado ne bo prišlo do radikalnega zasuka v primerjavi z usmeritvijo njene predhodnice. Da bomo torej imeli opraviti z določeno kontinuiteto, kot je značilno za države z dolgo tradicijo, kjer v mednarodnih odnosih obstajajo določene stalnice, ki se jih drži vsaka vlada ne glede na njen ideološki profil in politično usmeritev.
Tako je Golobova vlada v odnosu do vojne v Ukrajini nadaljevala s trdno proukrajinsko usmeritvijo, ki pomeni odločno obsodbo ruske agresije in zavezanost, da se podpre napadena država. To je storila kljub močnim rusofilskim sentimentom, ki so živi predvsem v krogih njenih podpornikov. Spomnimo se samo peticij, ki so jih v javnost lansirali nekateri najvplivnejši ljudje slovenske levice na čelu s nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom. V njih so od vlade zahtevali »bolj uravnotežen« odnos do te vojne, kar je v prevodu pomenilo, da se zavzemajo za večjo naklonjenost Putinovemu diktatorskemu režimu. Vendar je Slovenija kljub temu ostala na skupni liniji, ki jo zagovarja Evropska unija, se pravi na liniji zavezništva z Ukrajino.
A je do preobrata prišlo kasneje, ob (novi) krizi na Bližnjem vzhodu, ki je sledila pokolu izraelskih civilistov s strani pripadnikov palestinskega islamističnega gibanja Hamas v začetku lanskega oktobra. Temu je po pričakovanju sledila obsežna izraelska ofenziva na Gazo z namenom uničenja te teroristične organizacije.
Skozi ideologijo jugoslovanskega komunizma je bila judovska država percipirana kot del »imperialističnega« Zahoda. In kot takšno jo obravnava stranka Levica, ki je najbolj ekstremen del aktualne vladne koalicije, z njo pa tudi velik del levičarske civilne družbe – tiste, ki je sedanjo vladajočo garnituro pomagala spraviti na oblast.
Slovenska vlada je sicer Hamasov napad obsodila, podobno kot so to storile vlade drugih zahodnih držav. Vendar se je kmalu izkazalo, kako močno so v krogih slovenske levice še vedno zakoreninjeni protiizraelski sentimenti. To izhaja iz jugoslovanskih časov, ko je tedanja država zagovarjala politiko neuvrščenosti, ki je v praksi pomenila navezovanje na bolj ali manj diktatorske režime iz tretjega sveta, tudi tiste v bližnjevzhodnih arabskih državah, katerim je Izrael glavni sovražnik. Skozi ideologijo jugoslovanskega komunizma je bila judovska država percipirana kot del »imperialističnega« Zahoda in kot takšno jo obravnava stranka Levica, ki je najbolj ekstremen del aktualne vladne koalicije, z njo pa tudi velik del levičarske civilne družbe – tiste, ki je sedanjo vladajočo garnituro pomagala spraviti na oblast.
Tem sentimentom pa je podlegla tudi celotna vlada. Začela se je vedno bolj izrazito postavljati na palestinsko stran. Najočitnejši izraz tega je pobuda za priznanje samostojne Palestine. Tu se je Slovenija sicer povezala s tremi drugimi evropskimi državami – Španijo, Irsko in Malto. A očitno so znotraj Evropske unije precej osamljene. Res je, da jo je nekaj držav stare celine v preteklosti že priznalo, a so bile to večinoma tedaj komunistične države (med njimi Jugoslavija).
Verjetno kar nekaj Slovencev, ki se spomnijo svojih prizadevanj za neodvisnost, simpatizira s takšno pobudo. A dejansko ni nobenih pogojev za priznanje palestinske države. Če bi se sedaj to zgodilo, bi delovalo kot nagrada za teroristično nasilje. Izpadlo bi, da se takšno početje izplača. In vprašajmo se, kako bi bila videti ta samostojna država. Verjetno bi – v skladu z evropskimi standardi – pričakovali, da ima demokratično izvoljeno oblast. A če bi tam izvedli svobodne volitve, bi skoraj zagotovo zmagali tisti, ki so zakrivili sedanjo krizo – se pravi Hamas. Ne smemo se slepiti: ta uživa podporo večine Palestincev. Na ta način bi dobili državo s teroristi na oblasti, ki bi predstavljala permanentno grožnjo bližnji in daljni okolici.
S takšnimi mednarodnopolitičnimi pobudami peha Golobova vlada Slovenijo proč od t. i. jedrne Evrope. Nasprotno, vrača jo v čase neuvrščenosti, v družbo tistih, ki imajo z zahodno civilizacijo zelo malo skupnega.
