Piše: Gašper Blažič
Letošnji Pučnikov simpozij, že petnajsti, je bil tokrat posvečen dvema temama: spominu na afero Depala vas in aktualnemu stanju populizma pred junijskimi volitvami v evropski parlament.
Pučnikov simpozij, ki zadnjih nekaj let gostuje v slovenskobistriškem gradu, v preteklosti pa je bil organiziran tudi v Ljubljani, je mednarodni projekt, saj pri organizaciji sodelujejo – poleg glavnega organizatorja Inštituta dr. Jožeta Pučnika, ki je bil ustanovljen leta 2006 – tudi Konrad Adenauer Stiftung, Evropska platforma spomina in vesti, pokrovitelj pa je tudi občina Slovenska Bistrica, saj je bil dr. Jože Pučnik rojen v bližnjem Črešnjevcu, kjer je tudi pokopan. Simpozij je potekal v petek, 15. marca. Dopoldne je delegacija obiskala Pučnikov grob, kjer so se spomnili njegovih legendarnih besed ob plebiscitu »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo«. Ob tem so se spomnili, kako mu je režim uničil življenje – najprej v času komunistične Jugoslavije, kjer je sedem let preživel v zaporu, nato pa še v samostojni državi, kjer so se mu dogajale politične krivice. Pa ne samo njemu, ampak vsem, ki so resno ustvarjali slovensko pomlad.
Življenjske izkušnje vplivale na Pučnikovo misel
Tematsko je vsak simpozij posvečen aktualnemu dogajanju, tokrat sta bila to obletnica zarote Depala vas in populizem, ki zaznamuje kampanjo pred letošnjimi volitvami v evropski parlament. Simpozij namreč vsako leto sledi Pučnikovi osrednji misli, da demokracija potrebuje politično kulturo. Ta misel je bila povezana s Pučnikovimi življenjskimi izkušnjami, z njegovim dvakratnim zaporom, družbeno izločenostjo, potjo v Nemčijo, kjer je poklicno kariero začel kot navaden delavec, nato pa je ob hkratnem študiju prišel do doktorata iz družbenih ved in do prihoda v Slovenijo leta 1989 predaval v Lüneburgu v severni Nemčiji. Imel pa je humanistično podlago, saj je v Ljubljani sprva študiral filozofijo in primerjalno književnost, izkušnje iz sodelovanja pri Reviji 57 in Perspektivah pa so mu kasneje koristile, ko je postal sodelavec Nove revije in soavtor slovenskega nacionalnega programa leta 1987. Po vrnitvi v Slovenijo se je angažiral kot soustanovitelj nove socialdemokratske stranke, postal je vodja Demosa in predsedniški kandidat, kasneje pa podpredsednik vlade in nato poslanec. Tudi po umiku iz aktivne politike leta 1996 je kot publicist komentiral politično dogajanje in ostal dejaven v civilni družbi.
Dr. Andreja Valič Zver: »400.000 Slovencev je temu populističnemu nakladanju, ki se je izkazalo za navaden blef, nasedlo.«
Lažni preroki populizma
Na začetku simpozija so se najprej zvrstili pozdravni nagovori. Predsednica sveta Inštituta dr. Jožeta Pučnika dr. Andreja Valič Zver je v zvezi s populizmom med drugim dejala, da so prav levičarji največji populisti: »Castro na Kubi, Peron v Argentini, vsi levičarski predsedniki, zbrani v Forumu São Paulo, do Hitlerja in Mussolinija, ki sta bila najprej skrajna levičarska populista.« Spomnila pa je tudi na nedavne predvolilne parole, kot so denimo 30 dni do specialista, 30 tisoč stanovanj za mlade itd. »400.000 Slovencev je temu populističnemu nakladanju, ki se je izkazalo za navaden blef, nasedlo.« Dr. Andrej Umek, predsednik Sveta inštituta dr. Antona Korošca, je spomnil, da smo danes priča isti konfrontaciji med ideologijo, ki vse ve in vse razume, ker so jim tako povedali njihovi lažni preroki, in med objektivno analizo dejstev. Zbrane je pozdravil tudi župan gostiteljske občine Ivan Žagar, nekdanji minister za regionalni razvoj. Simpozija so se udeležili tudi tuji gostje: Holger Haibach, vodja regionalnega predstavništva Konrad Adenauer Stiftung v Zagrebu, dr. Marek Mutor, predsednik Evropske platforme spomina in vesti (prek videa) in Sofia Solemacher van der Vegt, direktorica Krščanskodemokratskega inštituta iz Budimpešte. Oglasil pa se je tudi ustanovitelj IJP Gorazd Pučnik. Simpozij je povezoval urednik Demokracije dr. Metod Berlec.
Temelji, na katerih je zgrajena Evropa
Govor Sofie Solemacher van der Vegt si na tem mestu zasluži posebno pozornost. »Izraz izjemni/čudoviti dogodek želim izpostaviti v dvojnem pomenu besede: Ali nas včasih ne preseneti, kako se zgodovina lahko čudežno obrne, in kako pomembno se je spominjati tistih, ki so skozi vse svoje življenje verjeli, da je nemogoče mogoče, kot je bil primer z Jožetom Pučnikom. Poleg tega z izrazom čudovito želim poudariti tudi to čudovito okolje in predanost vseh, ki danes sodelujejo na tem izjemnem dogodku,« je dejala van der Vegtova, ki je sicer nemško-madžarske narodnosti in poročena z Nizozemcem, s seboj pa je v Slovensko Bistrico pripeljala oba otroka. V nadaljevanju je predstavila Krščanskodemokratski inštitut (CDI). Mlada ustanova s sedežem v Budimpešti se po njenih besedah trudi biti navdihujoč akter pri spodbujanju vidnejšega in pomembnejšega položaja tradicionalnih krščanskih moralnih in kulturnih vrednot v evropski in globalni politiki. Inštitut si prizadeva zagotavljati priložnosti za mreženje in spodbujati sodelovanje med političnimi in družbenimi akterji ter institucijami s podobnimi pogledi. »Uspeh CDI bo utrdil temelje, na katerih je bila zgrajena Evropa in ki so njeno edino upanje za preživetje: stabilne družine, cvetoče skupnosti, ki živijo v svobodi, ter ponosne odgovorne narode, zgrajene na skupni viziji pravičnosti, blaginje in miru,« je dejala.
Pučnik – osebnost, ki navdihuje
V nadaljevanju je spomnila, da je letošnje leto tudi leto volitev v evropski parlament, ki je leta 1979 začel delovati s prvimi neposredno izvoljenimi poslanci. »Takrat je bil moj oče osebni asistent njegovega cesarskega veličanstva Otta von Habsburga (ki je takrat postal evropski poslanec, izvoljen na listi bavarske Krščansko-socialne unije, op. G. B.). Moja družina se je preselila v Bruselj v začetku 80. let, ko sem imela štiri leta. Ne spomnim se veliko, a v spominu mi je ostalo, da je bil to čas, poln velikih upov in ambicij za bolj uspešno, mirno in enakopravno Evropo − enakopravno, ki ohranja svojo kulturno in nacionalno raznolikost. Evropo, ki temelji na načelih subsidiarnosti in vladavine prava. Ali ni to vizija Evrope, ki jo želimo tudi za svoje otroke? In ali nam ljudje, kot je bil Jože Pučnik, niso velik navdih, ko gre za zagovarjanje tega, kar verjamejo, da je prav in dobro za sodržavljane, za narod, za Evropo?« Spomnila je tudi, da ji je Andreja Valič Zver, ki je predsednica upravnega odbora Krščanskodemokratskega inštituta, pred letom dni v Zagrebu podarila knjigo o Jožetu Pučniku in prebrala jo je skoraj v celoti še isti dan. »Sram me je priznati, da ne preberem veliko knjig, še posebej odkar imam otroke. Ampak to knjigo sem prebrala. Zakaj? Ker me je navdušil Jože Pučnik, njegova predanost, vzdržljivost in nasmeh. Predvidevam, da ga je slovensko ljudstvo imelo rado in je bil precej priljubljen. Biti priljubljen ni vedno enostavno,« je še dejala van der Vegtova, ki je tako spomnila na drugi panel o populizmu. Svoj govor je sklenila z besedami »Bog vas blagoslovi!« Z istim stavkom torej, ki ga je leta 1999 v svojem govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani uporabil tudi tedanji ameriški predsednik Bill Clinton, vendar je ta stavek takrat ostal nepreveden.
Sofia Solemacher van der Vegt: »Ali nam ljudje, kot je bil Jože Pučnik, niso velik navdih, ko gre za zagovarjanje tega, kar verjamejo, da je prav in dobro za sodržavljane, za narod, za Evropo?«
Začelo se je z afero Hit …
Uvodnemu delu simpozija sta sledila dva pogovorna dogodka. Širšo javnost je nekoliko bolj zanimal prvi od njiju, saj je bil posvečen aferi Depala vas, ki pa je bila več kot le afera. Šlo je namreč za zaroto, ki ni bila usmerjena le proti Janezu Janši, ampak proti samostojni Sloveniji nasploh. Bistvo te afere namreč ni akcija vojaških specialcev in njihov »napad« na civilista Smolnikarja, prav tako tudi ne odstavitev obrambnega ministra Janeza Janše konec marca 1994 po celonočni (!) parlamentarni razpravi, ki jo je spremljalo množično zborovanje sredi Ljubljane. Dejansko se je ta afera z akcijo Ščuka začela že precej prej, njeno ozadje pa je Janša še isto leto, ko je bil odstavljen, opisal v knjigi Okopi, ki opisuje restavracijo komunističnega režima po prvi etapi tranzicije (dogajanje pri tej zaroti opisuje tudi Danilo Slivnik v knjigi »Kučanov klan«, Vladimir Vodušek v knjigi »Operacija Marinec«, dr. Jože Možina pa v dokumentarcu »Urok Depale vasi«). Razlogov je bilo namreč veliko: t. i. vzporedni mehanizem oz. paradržava (»udbomafija«) je želel nadaljevati z začasno prekinjenimi nezakonitimi finančnimi tokovi, s čimer sta bili povezani tudi dve aferi, ki sta Slovenijo zaznamovali v poosamosvojitvenem obdobju, takoj po razpadu Demosa. To sta bili aferi Hit in VIS, med seboj tesno povezani, a z različnima imenoma. Hit je bila novogoriška gospodarska družba (okrajšava za hotelirstvo, igralništvo, turizem), ki je bila dejansko vmesni člen pri finančnih tokovih, povezanih z Udbo. VIS pa je okrajšava za Varnostno-informativno službo, institucijo, ki je nadomestila (republiško) Službo državne varnosti (tj. prenovljeno Udbo), dokler je ni nasledila sedanja Sova.
Kučanovo ilegalno orožje
V zvezi z afero Hit, manipulacijami in s skrivnimi lobiranji glede igralniške zakonodaje ter izogibanja davkom je Janša, tedanji obrambni minister in član koalicije, v torek, 6. aprila 1993, na TV omizju Televizije Slovenija omenil podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo davka v vrednosti 150 milijonov ameriških dolarjev: »Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančnega nadzora, če ni finančne discipline. S tem denarjem lahko kupiš volitve.« O čem je govoril, je vedela le majhna skupina ljudi, a prav ti so zastrigli z ušesi. Še bolj pa takrat, ko je začelo ministrstvo za obrambo odkrivati nezakonite pošiljke orožja, za katere sta se očitno kar na štiri oči dogovarjala tedanji predsednik RS Milan Kučan in posrednik Hasan Čengić iz BiH. Ker je vmes Demosova vlada padla, koalicija Demos pa razpadla, je stara nomenklatura očitno dobila priložnost, da se restavrira, pri tem pa je Janšo zaznala kot najbolj neprijetnega nasprotnika, ker je bil takrat član vlade in je imel dostop do ključnih podatkov. Odločili so se torej, da ga diskreditirajo (tudi s pomočjo nekdanjih agentov KOS JLA) in z akcijo kraje dokumentov, kar je bilo operativno zaupano starim udbovskim kadrom na notranjem ministrstvu (MNZ je vodil krščanski demokrat, pokojni Ivan Bizjak) in Dragu Kosu, policijskemu operativcu, ki je prav ob 30. obletnici za Mladino patetično razlagal, kako je pomagal razkriti orožarsko trgovino. No, v ozadju vsega pa je bila tudi bogata finančna manipulacija s podedovanimi dolgovi razpadle SFRJ, saj se je Slovenija želela izogniti temu, da bi večino jugoslovanskih dolgov naložili na njena pleča.
»Primite tatu!«
Bilo je torej jasno, da je šlo pri tem za vse ali nič. Kučan in njegovi so se sicer zavedali, da vrnitve v Jugoslavijo ne bo več, vseeno pa so lahko diskreditirali in degradirali vse glavne akterje osamosvojitve – od Janše pa do Pučnika, ki je v mandatu 1992−1996 kot poslanec vodil tudi preiskovalno komisijo o komunističnih pokolih, katerih akterji (npr. Mitja Ribičič) so nato čudežno izgubili spomin. Nova knjiga o aferi Depala vas pa dodatno osvetljuje tedanje dogajanje. Janša opozarja, da »ljudje, ki so krojili zaledje te afere, tega krojijo še danes. Zaradi tega imamo danes situacije, ki so zelo podobne,« je dejal osrednja žrtev afere Janez Janša. Ta zarota nikoli ni bila sankcionirana, zato je povsem verjetno, da se – po zgledu napada na Ukrajino, kar je posledica nekaznovanega stalinizma in putinizma – lahko ponovi še kaj hujšega. Akterji globoke države so izvedli tako rekoč državni udar proti samostojni Sloveniji, sočasno pa so prek mainstream medijev to očitali Janši. Še leta kasneje so za ta umazani posel zlorabili sedaj že pokojnega voditelja policijskih specialcev leta 1991 Vinka Beznika, ki mu je leta 2003 »ušlo«, da so imeli policijski oklepniki v »depalovaškem« času nameščene – rakete, kar je bila eklatantna kršitev ustave in zakonov.
Grenka izkušnja s populizmom
V drugem delu simpozija pa so govorili dr. Milan Zver, dr. Matevž Tomšič in dr. Andrej Fink, in sicer o populizmu, ki ni le stvar Zahoda, pač pa tudi latinskoameriškega sveta. Najbolje pa populizem definira znana fraza »kruha in iger«. Obstaja pa seveda jasna razlika med ljudskim nagovorom, ki temelji na resnici, in demagogijo lažnih obljub. Piar in politični marketing sta dandanes nekaj običajnega, zelo je pomembno, na kakšen način nekaj poveš, pa tudi, da je včasih treba kaj zamolčati (Pučnik se v svojem nastopanju ni vedno držal tega, bil je preveč resnicoljuben). Tipičen primer populizma pa se je zgodil ravno pred volitvami leta 2022, ko je sedanjim vladajočim strankam uspelo prepričati javnost o tem, da je prejšnja vlada z represijo ustrahovala ljudi, sedaj pa prihaja »svoboda«. No, rezultat vidimo zdaj …
Akterji globoke države so izvedli tako rekoč državni udar proti samostojni Sloveniji in ga očitali nasprotni strani.
Med socialno in krščansko demokracijo
Ob koncu velja spomniti, da bi se morda kdo lahko spotaknil ob dejstvo, da so na simpoziju v spomin socialdemokratu Pučniku sodelovali predstavniki institucij, povezanih s krščansko demokracijo. Ta nesporazum morda izhaja iz dejstva, da je Pučnik v času svoje politične angažiranosti veliko svojega časa posvetil tudi stikom z nemško in avstrijsko socialdemokratsko stranko, predvsem z nemško je imel stike že v času bivanja v Nemčiji. Vendar je v času osamosvajanja med evropskimi socialdemokrati naletel na bolj malo razumevanja. Še tedanji avstrijski kancler, socialdemokrat Franz Vranitzky, je bil glede podpore Sloveniji strašno zadržan, veliko bolj pa sta ji pomagala predsednik koalicijske Avstrijske ljudske stranke in zunanji minister Alois Mock. Obstaja tudi zapis, kako je na nekem kosilu z avstrijskimi socialdemokrati Pučnik protestno odšel, ko so mu pojasnili, da se bodo zunanjepolitično prilagodili stališčem Zahoda, ker je Avstrija tedaj kandidirala za članstvo v EU. Vemo pa, kako nenaklonjeno držo je Zahod imel do osamosvajanja Slovenije.
In navsezadnje, evropska zveza socialdemokratskih in socialističnih strank ni pokazala veliko razumevanja niti do Pučnikove disidentske preteklosti, saj je bilo tedaj v tej zvezi veliko prenovljenih komunističnih strank iz komaj dobro demokratiziranih držav. SDS je nato svoje mesto našla v Evropski ljudski stranki, njena identiteta pa navsezadnje temelji na dveh nekdanjih Demosovih strankah: Socialdemokratski zvezi Slovenije in Slovenski demokratični zvezi (natančneje njenemu preostanku, ki je nato sprejel naziv Narodni demokrati). Povrh vsega pa so kreatorji zametka Evropske unije prihajali iz krščanskodemokratskih vrst, kar pa ne ustreza sedanjemu stanju EU, dokler se slednja ne bo vrnila k svojim koreninam in pometla z vsemi škodljivimi novotarijami iz nabora kulturne vojne v režiji Foruma São Paulo.
France Cukjati prejemnik Pučnikove plakete
Letošnjo Pučnikovo plaketo za zasluge pri uveljavljanju Demokracije je tokrat prejel France Cukjati, aktualni predsednik Zbora za republiko, zdravnik in teo
log. Lani je dopolnil 80 let, politično pa se je angažiral leta 2000 kot državni sekretar na ministrstvu za zdravstvo, nato pa kot poslanec, predsednik in nato podpredsednik Državnega zbora RS. Je tudi avtor več knjig. Obrazložitev je v imenu predlagatelja, Zbora za republiko, prebral član vodstva ZZR Janez Podobnik, prav tako zdravnik in prav tako nekdanji predsednik DZ. Po Podobnikovih besedah je France Cukjati »častna, neuklonljiva in velika osebnost slovenske družbe, ki se ne more sprijazniti s tem, da Slovenija kot država in njeno družbeno tkivo, še zlasti nekateri nosilni družbeni podsistemi, postajajo izvotljeni in razkrojeni«. V utemeljitvi je še zapisano: »Ko se vzdušje kaosa zažira v temelje delovanja družbe, kar je še posebej čutiti v zadnjem letu in pol ob vodenju vlade Roberta Goloba, se pred starozaveznim krikom ‘kaj more storiti pravični, ko se podirajo temelji reda’ France Cukjati ne umika v resignacijo in apatijo, pač pa vztraja v dinamični drži aktivnega državljana. Kot da na svoj način nadaljuje držo dr. Jožeta Pučnika.«
