Piše: Frančiška Buttolo
Svet in življenje sta za mano. Svet, ki ga večinoma nisem razumela, in življenje, ki je le redko razumelo mene. Za vsakim vogalom so me čakali nesporazumi, laži, prevare in hinavščina. Posebnost pri meni pa je bila ta, da so prihajali skoraj vsi udarci s strani ljudi, ki sem jih komaj poznala, ali pa sploh ne. To pomeni, da sem bila v stalnih sporih s tistimi, ki so mi bili kakorkoli nadrejeni, iz višjih družbenih plasti od tiste, ki ji pripadam sama.
Do tu se zdi vse moje razočaranje nad svetom in življenjem logično in razumljivo. Pa vendar ni čisto tako.
Moje razočaranje ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bila v Sloveniji. V moji domovini pa so tovrstna razočaranja bolj redka. Slovenci prav neradi nosimo vsak svoj križ. Največja značilnost slovenskega človeka je prav ta, da ga že od zibelke učijo – vsi, ki ga imajo radi – kako se izogniti največji možni sramoti, tisti, da bi nosil križ.
Slovenski človek se že od zibelke dalje uči strogega zavračanja glavne Kristusove vrline, največje od vseh njegovih, namreč te, da je trpel za druge. Pa ne zato, ker bi Slovenci egoistično zavračali vsakršno trpljenje, ki ne bi bilo namenjeno zgolj reševanju problemov nas samih. Nikakor. Slovenci smo, ko gre za iskanje našega lastnega prostora pod soncem, tako vztrajni, da to meji že na mazohizem.
Pa vendar imamo Slovenci trpljenje za druge, predvsem zato, da bi jim bilo bolje, da imamo torej srce odprto samo v primeru, ko gre za kako javno nesrečo tiste vrste, da prizadetim zaradi te nesreče pomaga tudi vsa tako imenovana javnost. Torej smo pripravljeni trpeti za druge v primerih, ko je to trpljenje javno priznana vrlina, že skoraj junaštvo.
Ampak trpljenje za druge, pa čeprav zato, da bi vsemu človeštvu podarili večno življenje in srečo v onstranstvu, in ga odrešil večne smrti, te vrste trpljenje, je Slovencem tuje. Najprej, trpljenje naj bo, če je le mogoče, skrito, da ne bo privoščljivosti ob kakem javnem zasramovanju, bičanju, pribijanju na križ – in na koncu – smrti, tako rekoč za prazen nič, ker je bil “tip” malo nor in je vztrajal pri svoji norosti, v veliko sramoto svojcem in vsej pošteni slovenski družbi.
Skratka, vsakega Slovenca tako rekoč že od zibelke vzgajamo tako, da iz njega v nobenem primeru ne bi mogel postati kakršenkoli slovenski Kristus. Med vsemi žrtvovanji za druge pa je v Sloveniji najbolj osovraženo tisto, ki je namenjeno obstoju in razvoju Slovencev, Slovenije in vsega, kar najbolj odlikuje slovenstvo. Tu ne more biti nikakršnega izgovora. Najprej takšnega “Kristusa” slovenska javnost vpraša, kdo ga je sploh prosil za njegovo žrtvovanje. Kdo ga je prosil, na primer, za kak njegov katekizem. Pa kdo ga je prosil za objavo kakega sonetnega venca. In kdo ga je prosil, naj zahteva zdravo kritiko in več zdravega razuma. In kdo je prosil, žensko neumno, ki ne razume najosnovnejše logike revolucije, naj javno napada politični pakt Hitler-Stalin! In kdo ga je prosil, naj znanstveno razgalja resnice o komunistični demokraciji v junaški Titovi Jugoslaviji, ki jo zaradi zmage nad fašizmom in nacizmom na Balkanu spoštuje ves svet. In kdo je prosil neke obskurne pisune, da so v zamejstvu grdo oblatili slovenski narodnoosvobodilni boj, ki je zaradi velikega števila slovenskih in drugih izdajalcev, ki jih je bilo treba – ujete in brez sodb – na tisoče in deset tisoče pobiti v nekaj tednih po končani drugi svetovni vojni. Kdo neki je vse te norce prosil naj razburjajo pošteno slovensko javnost?
In kdo je slovenski Kristus letos? Ja, kdo je Janeza Janšo sploh prosil, naj sklice protest proti prvi resnično neokomunistični vladi v Sloveniji? Kdo? Da nekateri zdaj, prav neodgovorno, zlasti do oblastnikov v Bruslju, zahtevajo umik vladnih načrtov za okupacijo velikega dela slovenskega ozemlja z muslimanskimi mladimi moškimi, verjetno pripadniki katere od skupin muslimanskih teroristov. Saj vendar moramo pomagati arabskemu terorizmu v njegovem boju proti Izraelu, proti Judom, ki so križali celo samega Kristusa. Da, takšen je letos petek vseh petkov v Sloveniji.
