Pišeta: Mag. Alan Baker in dr. Michel Calvo
Judovsko ljudstvo je nedvomno eno najstarejših staroselskih ljudstev, ki še vedno prebiva v svoji pradavni domovini. Palestinske trditve, da so staroselski potomci Kanaancev, so izmišljotina brez dejanske ali zgodovinske podlage.
Generalna skupščina ZN je 13. septembra 2007 sprejela »Deklaracijo ZN o pravicah domorodnih ljudstev«. Za sprejetje je glasovalo 144 držav, štiri so glasovale proti, enajst pa se jih je vzdržalo (A/RES/61/295). Čeprav so države z znatnim deležem domorodnega prebivalstva, kot so Avstralija, Kanada, Nova Zelandija in Združene države Amerike, deklaraciji sprva nasprotovale, so jo leta 2010 podprle, pri čemer so podale različne izjave o razlagi. Predstavniki Izraela pri glasovanju niso sodelovali, saj je bil tisti dan judovski praznik novega leta (roš hašana). Zanimivo je, da Izrael deklaracije nikoli ni podprl, čeprav jo je podprla velika večina držav in čeprav Izrael predstavlja eno najstarejših še obstoječih domorodnih ljudstev na svetu.
Judje so staroselsko ljudstvo
Pravice, priznane v deklaraciji, vključujejo temeljno pravico do življenja, celovitosti ter ohranitve ozemlja, jezika, vere in kulturne dediščine domorodnih ljudstev, ki so del njihovega obstoja kot ljudstva.
Deklaracija ZN o pravicah domorodnih ljudstev iz leta 2007 ima enak mednarodni status kot Splošna deklaracija človekovih pravic iz leta 1948. Oba dokumenta sta akta Generalne skupščine ZN; oba odražata mednarodno soglasje, kažeta na sprejete mednarodne norme in načela ter kot taka veljata za del običajnega mednarodnega prava.
Čeprav se pojavljajo trditve, da so pravice iz deklaracije splošne narave in izhajajo iz nezavezujoče resolucije Generalne skupščine ZN, je Medameriška komisija za človekove pravice izjavila, da »obstaja norma običajnega mednarodnega prava, ki potrjuje pravice domorodnih ljudstev do njihovih tradicionalnih ozemelj«.[1] Afriško sodišče za človekove pravice in pravice ljudstev je potrdilo, da so pravice domorodnih ljudstev do ozemelj zaščitene in da te pravice predstavljajo »splošna pravna načela«.[2] Temu pristopu so sledila tudi nekatera nacionalna sodišča.[3] Judovsko ljudstvo je nedvomno eno najstarejših staroselskih ljudstev, ki še vedno prebiva v svoji pradavni domovini – rojstnem kraju svojih očakov Izaka in Jakoba; v deželi, v katero sta Mojzes in Jozue pripeljala judovsko ljudstvo; kjer je kralj Salomon zgradil judovski tempelj; kjer je kralj David položil temeljni kamen za svojo palačo v Jeruzalemu in kjer je prebival ter bil pokopan kralj Herod; ter v deželi, kjer je živel in deloval Jezus iz Nazareta.
Od pradavnine pa vse do danes na tem območju neprekinjeno obstaja judovska skupnost; del nje danes živi v lastni suvereni nacionalni državi Izrael, drugi del pa na območjih Svete dežele – v Judeji in Samariji –, katerih končni politični status je predmet tekočih pogajanj v okviru bližnjevzhodnega mirovnega procesa. Primeri, ki pričajo o neprekinjeni judovski prisotnosti na tem območju in dopolnjujejo obsežne zgodovinske ter arheološke zapise, so svetopisemska mesta Jeruzalem, Tiberija, Akra in Hebron.
V skladu s tem Deklaracija ZN o pravicah domorodnih ljudstev pomeni jasno priznanje staroselskega značaja judovskega ljudstva in ustrezno priznanje njegovih zgodovinskih pravic na vseh področjih, opredeljenih v deklaraciji. Deklaracija se nanaša na ljudstva, ki so trpela zaradi »zgodovinskih krivic, ki so med drugim posledica kolonizacije ter odvzema njihovih zemljišč, ozemelj in virov«. To je neposredno povezano z zgodovinskimi krivicami, ki jih je skozi svojo dolgo zgodovino utrpelo judovsko ljudstvo, vključno z izgoni, pregnanstvom, razselitvijo, prisilnim spreobračanjem in diasporo.
Spoštovanje in spodbujanje neodtujljivih pravic staroselskih ljudstev
Prav tako je deklaracija, ki priznava potrebo po spoštovanju in spodbujanju neodtujljivih pravic staroselskih ljudstev – izhajajočih iz njihove kulture, duhovnega izročila, zgodovine in filozofije, zlasti glede njihovih zemljišč, ozemelj in virov –, v celoti uporabna za judovsko ljudstvo.
Ključna določba deklaracije, zapisana v njenem 37. členu, utrjuje temeljne neodtujljive pravice staroselskih ljudstev, ki izhajajo iz »pogodb, sporazumov in drugih konstruktivnih dogovorov, sklenjenih z državami ali njihovimi pravnimi naslednicami«. To nedvomno velja za tiste zgodovinske mednarodnopravne dokumente, ki priznavajo in določajo pravice judovskega ljudstva do njegovega nacionalnega doma, vključno z Balfourjevo deklaracijo iz leta 1917, deklaracijo iz San Rema iz leta 1920 in mandatom Društva narodov za Palestino iz leta 1922, katerih veljavnost potrjuje tudi 80. člen Ustanovne listine Združenih narodov.
Podobno 8. člen deklaracije poudarja pravico domorodnih ljudstev do »svobode pred kakršno koli diskriminacijo pri uresničevanju svojih pravic, zlasti tisto, ki temelji na njihovem domorodnem poreklu ali identiteti«. To v celoti velja za pravice judovskega ljudstva na celotnem območju njegovega domorodnega izvora v državi Izrael ter na območjih Judeje in Samarije.
Dejanja, usmerjena v škodovanje staroselskim ljudstvom – kot so tista, navedena v členu 8 (»kakršno koli dejanje, katerega cilj ali posledica je odvzem njihovih zemljišč, ozemelj ali virov« in »kakršna koli oblika propagande, namenjene spodbujanju ali hujskanju k rasni ali etnični diskriminaciji proti njim«) ter v členu 10 (prisilna odstranitev z njihovih zemljišč ali ozemelj) – so še posebej pomembna v luči trpljenja judovskega ljudstva skozi zgodovino. Takšna dejanja so aktualna tudi danes, glede na ponoven porast hujskanja k rasnemu sovraštvu, diskriminaciji in antisemitizmu, zlasti v mednarodnem prostoru in tudi znotraj sistema ZN.
Omemba »posebnega duhovnega odnosa do zemljišč, ozemelj, voda in obalnih morij, ki so v njihovi tradicionalni lasti ali jih kako drugače zasedajo in uporabljajo« v členu 25 je nedvomno ključni del zgodovinske in verske povezanosti judovskega ljudstva s Sveto deželo; to je še posebej pomembno za Izrael kot nacionalno državo judovskega ljudstva ter za njegovo dolžnost, da v tem pogledu izpolnjuje svoje obveznosti do prihodnjih generacij.
Člen 42 deklaracije določa: »Organizacija združenih narodov, njeni organi, vključno s Stalnim forumom za vprašanja staroselcev, in specializirane agencije – tudi na nacionalni ravni – ter države morajo spodbujati spoštovanje in polno uveljavljanje določb te deklaracije ter spremljati njeno učinkovitost.«
To je pomembno tudi za Izrael, zlasti v luči številnih letnih političnih resolucij, ki jih sprejemata Generalna skupščina Združenih narodov in drugi organi ZN in s katerimi se zanikajo pravice judovskega ljudstva v zvezi z njegovimi staroselskimi območji.
Vzajemno priznavanje temeljnih pravic je temelj mirovnega procesa
Iz vseh navedenih razlogov bi bilo logično pričakovati, da bo Država Izrael podprla takšno deklaracijo, ki priznava staroselske pravice judovskega ljudstva v Sveti deželi, saj gre dejansko za prvotno, izvorno ljudstvo, ki je na tej zemlji staroselsko. Pravzaprav tako Koran kot judovska Biblija in Nova zaveza priznavajo temeljno povezanost judovskega ljudstva s to deželo.
Palestinske trditve, da so staroselski potomci Kanaancev, so izmišljotina brez dejanske ali zgodovinske podlage, zlasti če upoštevamo dejstvo, da je islam na območje Svete dežele prodrl šele v sedmem stoletju našega štetja.
Temelj mirovnega procesa je vzajemno priznavanje temeljnih pravic vsake strani. Pogajanja v okviru mirovnega procesa torej ne morejo mimo upoštevanja domorodnega statusa in pravic judovskega ljudstva, kot so opredeljeni v deklaraciji ZN iz leta 2007. To izhodišče mora služiti kot temelj za vsakršen dogovor o vprašanjih trajnega statusa, vključno z mejami, naselbinami, Jeruzalemom in drugimi zadevami.
Upati in pričakovati je, da bo izraelska vlada spoznala pomen in osrednjo vlogo Deklaracije ZN o pravicah domorodnih ljudstev ter končno – brez nadaljnjega odlašanja ali izgovorov – naznanila svojo podporo temu pomembnemu in ključnemu mednarodnemu dokumentu.
Opombe:
[1] Medameriško sodišče za človekove pravice, zadeva skupnosti Mayagna (Sumo) Awas Tingni proti Nikaragvi, sodba z dne 31. avgusta 2001 (o utemeljenosti zahtevka, odškodnini in stroških).
[2] Maja 2017 je Afriško sodišče za človekove pravice in pravice ljudstev (Afriško sodišče) v zadevi Ogiek potrdilo, da so zemljiške pravice domorodnih ljudstev varovane v okviru Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev. Zadeva Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev proti Republiki Keniji, vloga št. 006/2012, sodba z dne 26. maja 2017.
[3] Belize – Aurelio Cal in drugi proti državnemu tožilcu Belizeja, Vrhovno sodišče Belizeja (zahtevka št. 171 in 172 iz leta 2007) (18. oktober 2007) (zemljiške pravice Majev); številne afriške države – Bocvana, Južna Afrika in Uganda – v svojih nacionalnih pravnih sistemih vse pogosteje priznavajo pravice domorodnih ljudstev. Bolivija je besedilo Deklaracije ZN o pravicah domorodnih ljudstev (UNDRIP) v celoti vključila v svojo nacionalno zakonodajo, in sicer v Zakon o pravicah domorodnih ljudstev št. 3760 iz leta 2007.
Leta 2014 je sodišče za zemljiške zadeve v Keniji pri priznanju in uveljavitvi zemljiških pravic domorodnih ljudstev upoštevalo določbe deklaracije UNDRIP. Zadeva *Joseph Letuya in 21 drugih proti državnemu tožilcu in 5 drugim* [2014], civilna tožba št. 821 iz leta 2012, [2014] eklr 1 (Sodišče za okoljske in zemljiške zadeve v Nairobiju, 17. marec 2014).
Alan Baker in Michel Calvo
Veleposlanik Alan Baker je nekdanji pravni svetovalec izraelskega zunanjega ministrstva in izraelski veleposlanik v Kanadi. Trenutno vodi program za mednarodno pravo pri Jeruzalemskem centru za javne zadeve (Jerusalem Center for Public Affairs). Michel Calvo se je rodil v Tunisu v Tuniziji. Kot strokovnjak za mednarodno pravo je bil član Mednarodnega arbitražnega sodišča, kjer je zastopal Izrael. Je avtor knjige The Middle East and World War III: Why No Peace? (Bližnji vzhod in tretja svetovna vojna: zakaj ni miru?), ki ji je predgovor napisal polkovnik Richard Kemp, nosilec britanskega odlikovanja CBE.
