Piše: Metod Berlec
Z znanim zgodovinarjem in nekdanjim diplomatom prof. dr. Andrejem Rahtenom smo govorili o njegovi novi knjigi, ki nosi naslov: V prah strti prestol – Slovensko dojemanje habsburške monarhije v postimperialni dobi.
Gospod Rahten, v zadnjem intervjuju za našo revijo smo predstavili že več vaših knjig, nazadnje − ob stopetdeseti obletnici rojstva dr. Antona Korošca leta 2022 − vašo monografijo o njem z naslovom Anton Korošec – Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije. Konec lanskega leta pa ste pri Celjski Mohorjevi družbi izdali novo knjigo, ki nosi naslov V prah strti prestol s podnaslovom Slovensko dojemanje habsburške dinastije v postimperialni dobi. Kot je zapisal dr. Jurij Perovšek v recenziji vaše knjige, s tem zaokrožate trojni monografski prikaz konca habsburške monarhije, slovensko-avstrijskih razhajanj in vrednostnih pogledov v slovenskem in mednarodnem prostoru na Habsburžane po njihovi ugasli môči.
Res je, s to knjigo končujem trilogijo o slovenskem slovesu od habsburške monarhije. Hkrati pa je to tudi zgodba o tem, kako so Slovenci gledali na nekdanjo dinastijo v postimperialni dobi. Del gradiva, na katerem monografija temelji, je tudi avtobiografskega značaja, saj sem imel priložnost osebno poznati glavnega akterja – Otta von Habsburga.
Knjigo V prah strti prestol začnete s poglavjem, ki nosi naslov »Velik cesar«, se pravi s Francem Jožefom, ki je habsburški monarhiji vladal kar 68 let ter bil s tem simbol in nedvomno ključni povezovalni dejavnik te srednjeevropske državne tvorbe.
Verjetno se strinjava, da nobene tovrstne knjige ni mogoče napisati brez vsaj kratke omembe Franca Jožefa. To seveda ne pomeni, da bi se pri tem spuščali v njegovo glorifikacijo. Sam sem že večkrat ovrednotil njegovo vladanje precej kritično. 28. junija bo minilo natanko 110 let od smrti prestolonaslednika Franca Ferdinanda, v katerem so številni videli up za reformo države. Bil je pravo nasprotje svojemu stricu, ki se po dualističnem kompromisu z zmernejšim delom madžarskih liberalcev leta 1867 ni želel več odločiti za nobeno državnopravno reformo. Celo tisti politiki, ki jim Franc Ferdinand svetovnonazorsko ni bil blizu, so zato njegov vidovdanski umor v Sarajevu obžalovali. Franc Ferdinand je vendarle nameraval odstraniti stari režim, ki je bil zaradi togosti Franca Jožefa brez vizije. Da je bil položaj še težji, pa je po sarajevskem atentatu postal prestolonaslednik takrat že 84-letnega cesarja komaj 27-letni Karel brez vsakih državniških izkušenj.
Drugemu poglavju ste dali naslov »Zaton avstrijakantov«. To je tistih, ki so do zadnjega podpirali cesarsko dinastijo. Nedvomno je bil eden takih zadnji kranjski glavar Ivan Šusteršič.
Za Šusteršiča velja podobno, kot sem prej ugotavljal za Franca Jožefa: tovrstne knjige brez omembe vloge »nekronanega vojvode kranjskega« verjetno ni mogoče napisati. Sicer sem o njem kot o vplivnem parlamentarnem voditelju in deželnem glavarju več pisal že v prvem delu trilogije z naslovom Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije. V tretjem delu trilogije pa sem poskušal podrobneje opredeliti tudi sam pojem »avstrijakantov«, kot je bil v rabi že ob koncu habsburške monarhije, predvsem pa po njenem razpadu, zlasti v obdobju kraljeve Jugoslavije.
V tretjem poglavju knjige se ukvarjate z demonizacijo habsburške monarhije po njenem razpadu. Pri tem se z demonizacijo niso soočili samo Habsburžani, ampak v tistem času tudi predstavniki dveh drugih še pred nekaj leti mogočnih evropskih dinastij, kot so bili Hohenzollerni in Romanovi. Slednje so ruski boljševiki celo brutalno umorili.
Drži, prva svetovna vojna ni privedla samo do tega, da je bil v prah strt habsburški prestol, ampak so razpadli še trije imperiji: dinastiji Hohenzollern in Romanov ter z določenim zamikom tudi osmanski. Franc Ferdinand je že več let pred smrtjo napovedoval, da bo spopad Avstro-Ogrske in Rusije naposled pripeljal do tega, da bosta prestol izgubili obe vladarski hiši, zato si je prizadeval za njuno sodelovanje. Omenjene pregnane dinastije so bile nato dolgo tudi predmet različnih vrst demonizacije, v najboljšem primeru pa ignorance.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
