1.6 C
Ljubljana
sreda, 18 decembra, 2024

Dr. Milan Bufon o Slovencih v Trstu: »Mesta so družbene »črne luknje«, ki priseljence asimilirajo v dominantno družbeno skupino«

Piše: Lucija Kavčič

Konec lanskega leta je v sozaložništvu Slovenske matice, ZRS Koper Annales ZRS in Založništva tržaškega tiska izšla knjiga Tržaški Slovenci. Zgodba nekoč največje slovenske urbane skupnosti.

Pogovarjali smo se z njenim avtorjem, geografom dr. Milanom Bufonom, ki je tudi avtor knjige Ethnos in topos, v kateri se je podal po stopinjah slovenskega podeželja v Tržaški pokrajini. Poudarja, da Trst ostaja še naprej del slovenskega kulturnega prostora.

Kaj vas je spodbudilo k raziskovanju Slovencev v Trstu, pred tem pa tudi slovenskega tržaškega podeželja?

Kakor sem zapisal v predgovoru h knjigi Tržaški Slovenci, sem želel z obema svojima »tržaškima« knjigama svojo raziskovalno kariero simbolno skleniti tam, kjer sem jo pred 40 leti začel kot urednik Krajevnega leksikona Slovencev v Italiji. Medtem sta se na obeh območjih, na tržaškem podeželju in v mestu Trstu, nekako dopolnili razvojni paraboli, ki sta imeli v avstrijski dobi, pred prvo svetovno vojno, svoje izhodišče. V mestu je slovenska skupnost šla od obdobja uveljavljanja pred prvo svetovno vojno do preganjanja v fašističnem in prvem povojnem obdobju in do sedanje faze vnovičnega pridobivanja nekoliko večje »vidnosti« v novem tisočletju. Na podeželju pa je ta skupnost prešla od ruralnega obdobja prek faze industrializacije do sedanje družbene urbanizacije, ko se je v to nekdaj povsem slovensko okolje »razlilo« pretežno italijansko govoreče mestno prebivalstvo.

Kdaj je v Trstu (številčno in procentualno) živelo največ Slovencev?

V mestu so tradicionalno Slovenci (ok. 50 tisoč oseb leta 1910) obsegali kar precejšen delež mestnega prebivalstva (od 25 do 33 odstotkov) in predstavljali največjo urbano skupnost na Slovenskem sploh. Fašizem jih je v okviru Italije in njene politike »etnične bonifikacije« želel odpraviti in prisilno asimilirati. Po moji oceni se je med obema vojnama − predvsem zaradi izseljevanja državnih uradnikov, izobražencev in vodilnih kadrov v tedanjo Jugoslavijo − število Slovencev v mestu zmanjšalo za okrog 20 tisoč oseb, v drugi polovici 20. stoletja pa se je asimilacijski trend nadaljeval v bolj »tihi« obliki, tudi zaradi spora znotraj protifašistične, pretežno komunistične, slovensko-italijanske naveze v času Kominforma, ko so se prosovjetski somišljeniki (ti so predstavljali večino tudi med mestnimi slovenskimi delavci) umaknili iz slovenskih organizacij, ki so bile večinoma projugoslovanske, in svoje otroke vpisali v italijanske šole. To pa tudi zato, ker so te oblasti zaupale slovenskim protijugoslovansko usmerjenim političnim migrantom, ki so se po vojni priselili v mesto. Kar precej Slovencev se je tedaj po odpravi angloameriške uprave tržaškega dela STO izselilo; največ v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Po moji oceni se je v tem turbulentnem povojnem obdobju, ki je trajalo nekako do konca 60. let prejšnjega stoletja, med katerim se je na Tržaško priselilo tudi okrog 50 tisoč italijansko opredeljenih optantov iz Istre, število Slovencev v Trstu zmanjšalo še za okrog 18 tisoč, tako da je okrog leta 1970 njihovo število padlo na okrog 20 tisoč oziroma na samo okrog 8 odstotkov mestnega prebivalstva.

Kako se je število Slovencev zmanjševalo?

V povprečju se je po moji oceni v prejšnjem stoletju »pod Italijo« število mestnih Slovencev zmanjševalo z letno stopnjo 1 odstotka oziroma za približno 30 odstotkov ob vsaki zamenjavi generacije do sedanjih okrog 13 tisoč (7 odstotkov vseh prebivalcev). Kakor smo ugotovili z našo raziskavo, se je ta upad sedaj zaradi enakopravnejšega medetničnega sobivanja po sprejetju zaščitnega zakona za Slovence v Italiji leta 2001 (pred tem so lahko Slovenci v Italiji računali v bistvu le na finančno pomoč Jugoslavije oziroma Slovenije), osamosvojitvi Slovenije in še zlasti njenem vstopu v EU skoraj ustavil in sledi splošnemu naravnemu upadu celotnega mestnega prebivalstva zaradi ostarevanja in izseljevanja. Povečuje pa se med večinskim prebivalstvom interes za učenje slovenskega jezika. Večina učencev in dijakov v mestnih šolah s slovenskim učnim jezikom izhaja iz mešanih ali neslovenskih družin, po drugi strani 15 odstotkov slovensko opredeljenih staršev svoje otroke vpisuje v italijanske šole. Vsekakor smo prvič doslej ugotovili, da je število govorcev slovenskega jezika v mestu med mlajšo generacijo večje kot pri prejšnji, kar pomeni, da se sto let trajajoča padajoča krivulja spet usmerja nekoliko navzgor.

Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine