Piše: Gašper Blažič
V začetku prejšnjega tedna sem se po nekaj letih premora spet mudil v Bruslju. Obiskal sem ga na povabilo evropske poslanke Romane Tomc zaradi obravnave slovenske peticije o pravici slovenskih žrtev komunizma do groba in spomina.
Prvič sem imel resen občutek, da vse te zgradbe, ki v Bruslju še bolj štrlijo v višavo – kar je za belgijsko prestolnico sicer tipično zaradi kroničnega pomanjkanja prostora –, delujejo kot babilonski stolp. Zgodbo o njem verjetno poznate iz uvodnih poglavij Svetega pisma, v času po vesoljnem potopu. Govori pa o tem, kako je graditev babilonskega stolpa spremenila človeštvo, ki je do tedaj govorilo en sam jezik, in si je hotelo »narediti ime« (prim. 1Mz 11,4), da se ne bi razkropilo po vsej zemlji. Vendar se jim je zgodilo prav to: ker so se jim v njihovi ambicioznosti, ki je iz enačbe izključila Stvarnika, zmešali jeziki in niso več razumeli drug drugega, so se razkropili po vsej zemlji. Ime Babilon (zmešnjava) je sicer nosilo mesto, tudi središče asirskega imperija, ki je podjarmilo tudi izvoljeno izraelsko ljudstvo.
Morda bo kdo rekel, da delam središču Evropske unije krivico, ker ga primerjam z Babilonom. A vseeno vztrajam pri tej primerjavi, vsaj glede na neformalne pogovore, ki smo jih novinarji imeli z Romano Tomc. Tomčeva nam je pojasnila, kako si (predvsem levičarski) del evropske politike želi EU po modelu »talilnega lonca«, kot so denimo ZDA. Kot da obstaja ena evropska nacija, en jezik in ena država, ne pa nacionalne države. Tudi zato si ob prihodu v Bruselj nisem delal iluzij, da bodo evropski poslanci sploh upoštevali peticijo, ki je bila vložena lani pred poletnimi počitnicami, prvi podpisani pod njo pa je zgodovinar dr. Mitja Ferenc, ki je bil z nami v Bruslju. A najpomembnejše je bilo, da je bil led prebit: peticija je bila uvrščena na dnevni red, vzbudila je precej pozornosti, čeprav o njej ni bilo veliko razprave, socialisti pa ji niso nasprotovali.
Sedanja vladajoča nomenklatura si želi, da travme ostanejo neozdravljene, da bi lahko še naprej vladali na svoj značilni zahrbtni in umazani način.
Zato pa se je toliko bolj umazana kampanja začela v Sloveniji in znova se je pokazala stara resnica, da obstaja enačaj med vzdrževalci revolucionarnih izročil, ki upravičujejo komunistične zločine, ter družbenimi privilegiranci, ki imajo državo za svoj plen, ta manjšina pa seveda brezsramno izsesava večino. Posledično se bohoti birokracija, višajo se davki, izbrane nevladne organizacije so obilno založene z davkoplačevalskim denarjem, seveda na račun nujno potrebnih infrastrukturnih projektov in javnega zdravstva, ki je tako rekoč tik pred zlomom. Do stavkajočih zdravnikov se vlada obnaša skrajno arogantno. Vse skupaj pa izhaja iz brezsramnega tovarišijskega kapitalizma (po Bernardu Brščiču) in vzporednega mehanizma (po Radu Pezdirju), oboje pa je sad okupacije s strani v Moskvi izšolane totalitarne kamarile, ki je že 17. maja 1942 zagrešila prvi množični poboj na Slovenskem (pobiti Romi), le nekaj dni zatem pa so zahrbtno umorili velikega domoljuba dr. Lamberta Ehrlicha. Šele mesec dni kasneje (!) se je pojavila prva vaška straža. Vse jasno?
Čeprav je tema, ki smo jo obravnavali v Bruslju, za koga samo stvar (pol)preteklosti in torej »ideološka tema«, nerazčiščena travma ostaja glavna rakrana naše sedanjosti in prihodnosti. Če travme ne zdravimo, se bo ves čas tako ali drugače ponavljala (to lahko potrdi vsak psihoterapevt!). Seveda si sedanja vladajoča nomenklatura želi, da travme ostanejo neozdravljene, da bi lahko še naprej vladali na svoj značilni zahrbtni in umazani način. V tej številki Demokracije zato objavljamo prvi del dosjeja o Moskovičevi vili, ki je po letu 1990 postala sedež »ponosnih naslednikov ZKS«: najprej SDP, nato Združene liste, sedaj Socialnih demokratov. Dobili so jo menda v zameno za zgradbo CK ZKS, ki je danes del kompleksa DZ RS. Novonastale stranke so takrat, leta 1990, glede prostorov za svoje delovanje samo pobirale drobtinice z gospodarjeve mize! In ti »gospodarji muh«* so po drugi svetovni vojni preganjali Jude, jim zasegali premoženje in podirali sinagoge − potem pa se konec letošnjega januarja na slovesnosti ob dnevu spomina na holokavst kot glavna govornica pojavi predsednica SD Tanja Fajon. Jih res ni niti malo sram? Pa pustimo ob strani trenutne frakcijske boje znotraj tranzicijske levice, zlasti med Gibanjem Svoboda in SD – revolucija pač žre svoje otroke.
Se lahko ob vsem tem čudimo, da smo, kot se reče, »sto let za opicami«? Sam se že dolgo ne več …
*Svetopisemsko ime poglavarja hudih duhov Belcebub (prim. Mr 3, 22) dobesedno pomeni »gospodar muh«.
